Perspektive in prepreke mlade slovenske fotografije
Mladi fotografi Inovativnost mladih fotografov, ki kljub nezavidljivim razmeram vztrajajo pri razvejeni in raznoliki umetniški produkciji
Hana Čeferin:
Mladi umetniki ne morejo živeti od referenc
Kljub nezavidljivim razmeram, v katerih delujejo mlade slovenske ustvarjalke in ustvarjalci, se naš kulturni prostor ponaša z razvejeno, raznoliko in izvrstno umetniško produkcijo, ki se zlahka in pogosto vpenja v mednarodne okvire. Takšna so tudi dela mladih slovenskih fotografov, v katerih je po besedah kuratorke Hane Čeferin »opaziti izredno svežino in nadarjenost« ter sposobnost preseganja formalnih – pa tudi lastnih – omejitev. »Perspektivne mlade fotografe lahko spremljamo na vseh poljih fotografije: oglaševalskem, modnem in umetniškem, Slovenija ima tudi močno produkcijo fotoknjig – na primer založnikov Rostfrei Publishing in The Angry Bat – ter zinov, ki so odlično zastopani v DobriVagi,« je povzela diplomirana anglistka in umetnostna zgodovinarka, ki od leta 2015 službuje kot sodelavka Galerije Fotografije ter samostojna kuratorka, svoje prispevke pa redno objavlja v številnih zbornikih in revijah. »Ko sem začela delati v galeriji, o fotografiji nisem vedela skoraj ničesar, nato pa sem se – delno skozi bogato založeno galerijsko knjigarno, delno pa prek direktorice in galerijske vodje Barbare Čeferin, ki se z zavidanja vrednim entuziazmom ukvarja s fotografijo že skoraj trideset let – z njo postopoma spoznavala ter začela sodelovati z uveljavljenimi fotografi, Borisom Gaberščikom, Tanjo Lažetić, Michaelom Kenno in drugimi, neodvisno od galerije pa z mlajšimi, kot sta Lana Špiler in Lucija Rosc,« je opisala dosedanjo pot, katere mejnik je bilo tudi kuriranje skupinske razstave Življenja reči, ki se je prek del mlajših umetnic »osredotočala na motiv tihožitja v sodobni fotografiji«.
Ob tem je zatrdila, da se uspešnost mladih slovenskih fotografov ne kaže le znotraj, temveč tudi zunaj meja slovenskega kulturnega prostora, med drugim prek platforme Parallel, ki z namenom izobraževanja in promocije nove generacije evropskih fotografov in kuratorjev »izmed na tisoče prijavljenih izbere najboljše mlade fotografe z vsega sveta. Prvo leto je bil izbran Andrej Lamut, drugo Ana Zibelnik in nato Jošt Dolinšek. V mladi slovenski fotografiji je opaziti izredno svežino in nadarjenost, vidno na primer v projektih Tilyen Mucik, ki pri raziskovanju rastlinskega sveta v fotografijo vnaša glive, trnje, klorofil, na področju dokumentarne fotografije pa velja izpostaviti Nika Erika Neubauerja, ki se lahko pohvali s številnimi nagradami na mednarodnih natečajih.«
Ker je za uspeh navedenih ustvarjalcev bolj kot formalno izobraževanje zaslužna »predvsem velika mera samoiniciativnosti«, je Hana Čeferin poudarila, da bi jim bila »umetniška pot nedvomno olajšana, če bi se lahko že med študijem seznanili s plačili, prodajo del, davki, prijavami na razpise in drugimi podrobnostmi. Mladi fotografi kljub perspektivnosti za razstave praviloma ne prejmejo denarja ali pa zneski ne pokrijejo niti produkcijskih stroškov; še vedno namreč vztrajamo pri romantični predstavi umetnika, ki ustvarja 'iz sebe' in tako za svoje delo ne potrebuje plačila, omembo denarja na polju umetnosti pa velikokrat razumemo kot nespodobno in vulgarno.«
Ker se mladost in vrhunskost še nikdar nista izključevali, bi bilo smiselno kmalu ozavestiti in ponotranjiti, »da mladi umetniki in kuratorji ne morejo živeti od referenc, če pa bomo njihovo delo ocenjevali le na podlagi uspešnosti v tujini, moramo sprejeti tudi dejstvo, da bodo tam morda ostali. Kljub vsemu glede domače umetnosti, v kateri je med mladimi kuratorji in umetniki čutiti veliko zagona in inovativnosti, ostajam optimistična. V bližnji prihodnosti načrtujem nekaj razstavnih projektov mladih fotografov; ti bodo, upam, deležni pozornosti in podpore, ki si jo zaslužijo.«
Jošt Franko: Kot da nikoli nihče ni obstajal
»Fotografija je medij, o katerem sem kot otrok verjel, da bom prek tega lahko upovedoval zgodbe, ki me zanimajo in težijo; od začetka je bil moj interes v nekoliko zamolklih temah, fotografsko upodabljanje pa je v mojih osnovnošolskih očeh predstavljalo širni svet, idealizirano podobo vagabundstva, vstopno geslo v življenje drugih. Moja najstniška vizija o tem, da bom postal fotograf, je ves čas sovpadala z idejo, da si želim upovedovati družbeno angažirano vsebino,« je svoje začetke orisal fotograf in vizualni umetnik Jošt Franko (1993), večkratni prejemnik Pulitzerjeve štipendije, ki redno objavlja v mednarodnih časopisih in revijah, med katerimi so Time, New Yorker, Le Monde Diplomatique, New York Times in Washington Post, ob tem pa razstavlja na domačih in tujih tleh. Njegovo delo je bilo med drugim na ogled v Finskem fotografskem muzeju, na Newyorškem fotografskem festivalu, v Koroški galeriji likovnih umetnosti, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, nazadnje pa tudi v Galeriji Kresija, kjer je gostoval z interdisciplinarno razstavo Nicht fallen, ki prek vojne na območju nekdanje Jugoslavije tematizira univerzalnost in cikličnost nasilja ter ujetost v konflikt tudi – in predvsem – po koncu vojne, predmetom, fotografijam, kolažem in video instalacijam razstave pa je Franko pridal časopis Kot da nikoli nihče ni obstajal, ki je podaljšek in nadgradnja upodobljenega.
»Fotografija ostaja osnovno orodje, s katerim raziskujem določeno vsebino in skušam odpirati vprašanja o danih problematikah, ker pa stremim k čim bolj celostnemu zajetju vsebine, zdaj vselej posegam po vseh pristopih in medijih, ki jih narekuje zgodba. Tako v zadnjih projektih sopostavljam fotografske podobe, video, tekst, kolaže, različne intervencije na printe, fikcijske elemente in tako dalje.« Poleg mesecev, ki jih je Franko preživel na konfliktnih in marginaliziranih območjih – med letoma 2013 in 2014 je spremljal družine kmetovalcev, ki živijo za frontno črto v Gazi, zatem pa z Meto Krese sledil globalni verigi pridelave bombaža ter izdelave oblačil –, je na njegovo delo močno vplivala literatura, saj kot vnet bralec verjame, »da se med knjižnimi policami skriva temelj odraščanja in življenja, ki omogoča vživljanje v življenje drugih in nas naredi bolj dovzetne za dražljaje iz okolja«.
Franko se bo nedvomno usmerjal v okolje tudi v prihodnjih (in vselej dolgotrajnih, večletnih) projektih, saj njegovo zanimanje ostaja na področju nekdanje Jugoslavije, kjer spremlja »skupnosti in posameznike, ki jih je v devetdesetih letih zaznamovala vojna. Kot neposredna posledica morije je na Balkanu danes še aktivnih na desetine begunskih centrov, v katerih družine bivajo od leta 1992 in 1993; ti ljudje so zakleti v cikel nasilja, konflikt pa se zanje nikoli ni zares končal. Čeprav je ta zgodba specifična za geografsko in kulturno območje, na katerem živimo, je simptomatična za večino pokonfliktnih območij. Prihodnjih nekaj let bom svoje delo zagotovo še opravljal na Balkanu.«