O opiju in pregrehah, ki pestijo zgodovino

Preseganje tradicije in delo Zhang Ailing Življenje

Romanopiska, esejistka in scenaristka Zhang Ailing (1920–1995) se je z razvejenim in raznolikim opusom zapisala v kitajsko literarno zgodovino kot ena od najvplivnejših, predvsem pa najbolj svojstvenih in umetniško zrelih literarnih osebnosti 20. stoletja.

V Šanghaju, najmodernejšem mestu tedanje Kitajske, se je leta 1920 rodila v bogastvo in vpliv; njen praded Li Hongzhang se je kot uradnik poslednje cesarske dinastije Čing zapisal v zgodovino z zadušitvijo upora Taipingov, ded Zhang Peilun pa je bil eden od osrednjih intelektualcev, ki so se zavzemali za ubranitev Kitajske pred zahodnimi agresorji (ta vnaprej izgubljeni boj je morebiti vplival tudi na dela Zhang Ailing, nemalokrat prežeta z duhom poraza in opustošenja). Rojena je bila leto po začetku »gibanja četrtega maja« in tako odraščala v turbulentnem prizadevanju za preporod kitajske družbe ter intelektualnem in (zlasti) literarnem »gibanju za novo kulturo«, ki je z navdušenjem sprejemalo evroameriške ideje demokracije in znanosti, se zavzemalo za predrugačenje umetnosti in literature ter enakost med spoloma in svobodno izbiro partnerja. Kljub revolucionarnemu duhu, ki je tedaj bolj kot Šanghaj pretresal Peking, je bila Zhang Ailing vzgojena v togi in trdni kitajski tradiciji; tiranski oče, ki jo je pri treh letih seznanjal s poezijo dinastije Tang, je zasvojen z opijem večkrat privlekel domov konkubine in prostitutke, kar je privedlo do ločitve, ki je Zhang Ailing prepustila očetovi okrutni vzgoji (ko je nekoč staknila grižo, jo je namesto zdravljenja pretepel in za šest mesecev zaprl v sobo). Zhang Ailing je kmalu pobegnila in zatem živela z mamo, ki je kljub navidezni svobodomiselnosti (omogočila ji je izobrazbo v tujini, kjer je Zhang Ailing pridobila izvrstno znanje angleščine ter dobro poznavanje kitajske in tuje literature) pričakovala tradiciji zvesto damsko vedenje in poroko z uglednim moškim.

Odraščanje v okolju, ki je cenilo predvsem sinove, je v Zhang Ailing vzbujalo vprašanja o družbeni neenakosti, ki jih je neumorno pretakala v svoja dela (»Kitajci ne odobravajo preveč opaznih žensk,« je zapisala) in se tako nekoliko približala predhodnicam, družbenopolitično angažiranim avtoricam četrtomajskega gibanja (na primer znameniti aktivistki in pisateljici Ding Ling), ob tem pa vselej težila k izraziti subjektivnosti, ki se odpoveduje grandioznim narativom revolucije in odrešitve ter pomen išče globlje – v delovanju posameznika.

»Šanghaj je zaradi izoliranosti v poznih dvajsetih letih spričo represivne politike Nacionalistične stranke postal pribežališče številnih naprednih intelektualcev in literatov ter se prelevil v pomembno literarno središče. Če so se nekateri nagibali k larpurlartizmu, so drugi – zlasti levo usmerjeni pisci – poudarjali pomen družbenopolitične angažiranosti literature. Dela Zhang Ailing, v katerih se kitajska literarna tradicija spaja z značilnostmi evroameriškega modernizma, so izrazito subjektivna in v tem apolitična, saj slikovito, neobremenjeno in nemalokrat duhovito prikazujejo izkustvo kitajske urbane modernosti oziroma šanghajskega vsakdana tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja,« je povedala Mina Grčar, doktorska študentka z oddelka za azijske študije ljubljanske filozofske fakultete in poznavalka moderne kitajske literature.

Če je šanghajska literarna produkcija v prvi polovici tridesetih let cvetela, so z japonsko okupacijo leta 1937 številni pisci potihnili; Zhang Ailing je bila ena redkih, ki je še naprej objavljala svoja (sicer

Mina Grčar

apolitična) dela, po srečanju s slovitim avtorjem in urednikom Zhou Shoujuanom pa postala ena od najprepoznavnejših šanghajskih avtorjev in leta 1943 poleg zdaj že kultne kratke zgodbe zasedlem mestu ( Fengsuo) spisala noveli Ljubezen v padlem mestu ( Qingcheng zhi lian) in Zlata ključavnica ( Jinsuo ji), leto zatem pa izdala kratkoprozno zbirko Romance ( Chuanqi).

»Če se je Zhang Ailing pred tem ukvarjala predvsem z vprašanjem enakopravnosti med spoloma, je vojna močno razširila njen pogled na človeka, človeško naravo in kompleksnost medčloveških odnosov. V vojnih letih je bila soočena s številnimi primeri ekstremnega vedenja, kar je prispevalo k oblikovanju njenega ciničnega in nekoliko črnogledega pogleda

Vna človeško naravo,« je povzela Mina Grčar in dodala, da tovrstna pisava »razgrinja najmračnejše plati človeškosti ter se dozdevno posmehuje idealom svobode, samouresničitve, solidarnosti in pravičnosti, ki so jih vzpostavili četrtomajski pisci. Njeni oceni človeške narave ustreza tudi njen pogled na zgodovino; ta se ponavlja, napredek pa je zgolj dozdeven, saj je tok zgodovinskega dogajanja zgolj vrsta neskončnih preobratov, ki jih povzročajo slabosti človeške narave.«

Leto 1943 je Zhang Ailing prineslo srečanje s petnajst let starejšim pisateljem in politikom Hu Lanchengom, ki je leto zatem postal njen mož, nato pa se preselil v Wuhan, kjer je delal kot novinar in v lokalni bolnišnici zapeljal mlado medicinsko sestro. Ker so ga zaradi kolaboracije z Japonci razglasili za izdajalca, je sčasoma pobegnil v bližnji Wenzhou, se ponovno poročil in leta 1947 naposled ločil od Zhang Ailing. Ker je literatura tedaj stopala v službo politike in ideologije, pisci pa so smeli ustvarjati le še revolucionarna in proletarska dela ruralnega odpora, za katera sta bili značilni odsotnost subjektivnega doživljanja in površinskost literarnih likov, je Zhang Ailing v želji po (ustvarjalni) svobodi v zgodnjih petdesetih letih kot mnogi intelektualci emigrirala v Hongkong, kjer je nadaljevala pisanje apolitične literature, ob tem pa prevajala iz angleščine (med drugim tudi dela Ernesta Hemingwaya in Washingtona Irvinga) in kot prevajalka službovala na USIA.

»Če je pred tem podajala predvsem bivanjsko izkušnjo kitajske ženske, ujete v spone moderne dobe in trdno zakoreninjenih tradicionalnih vrednot, kratke zgodbe in eseje, ki jih je pisala v Hongkongu, preveva veselje ob svobodi po koncu vojne, spojeno z občutji opustošenja, melanholije in strahu pred ponovnim uničenjem,« je njen literarni razvoj opisala Mina Grčar. »V času, ko je večina kitajskih avtorjev zavzela močna politična stališča in jim dala prednost pred literarno inovativnostjo, je Zhang Ailing ohranila svoj modernistični vpogled v človeško naravo, slogovno in oblikovno samosvojost ter skoraj uporniško apolitičen ton. Njena dela odlikujejo psihološka kompleksnost, subjektivnost občutij, poetična dikcija in bogate podobe, s čimer močno odstopa tako od politično angažirane proletarske literature kot od protikomunistično naravnanega nacionalističnega pisanja. Zaradi izoliranosti od literarnih trendov se Zhang Ailing v kitajski literaturi vzpostavlja kot edinstvena in neodvisna avtorica, ki je bila zaradi izrazite subjektivnosti vzor mnogim kitajskim pisateljicam poznejših obdobij.«

Zhang Ailing je leta 1955 dokončno pustila za seboj kitajsko tradicijo, ki jo je vezala od otroštva, in se sprva preselila v ZDA, nato na Tajvan in pozneje spet v ZDA, kjer je pisala, prevajala, poučevala na Berkeleyju, zanosila s scenaristom Ferdinandom Reyherjem, se preselila v New York, splavila in se poročila, kmalu zatem pa preselila v New Hampshire, kjer je Reyher utrpel niz močnih kapi, postal paraliziran in naposled umrl; leta 1995 mu je v Los Angelesu sledila Zhang Ailing, za seboj pa pustila kopico romanov, novel, kratkih zgodb, esejev in celo scenarijev, s katerimi se uvršča med najpomembnejše (in najbolj svojevrstne) kitajske literarne osebnosti 20. stoletja.

»Njeno modernistično, mojstrsko ubeseditev ljubezni do življenja kljub nepolnosti človeškega duha spremljata unikaten slog in struktura, ki spajata kitajsko in zahodno literarno zapuščino, njena subjektivna, a univerzalna, občutja človeškosti, ženskosti in ujetosti v zgodovino pa očarajo bralce vseh kulturnih kontekstov,« je dodala Mina Grčar ter ji podelila primerno mesto ne le v kitajskem, temveč tudi v svetovnem literarnem kanonu.

———

Prispevek je del rubrike V hiši jezika, ki izhaja vsak drugi petek ter izpostavlja pozabljene in prezrte slovenske in tuje avtorice.

Dela Zhang Ailing, v katerih se kitajska literarna tradicija spaja z značilnostmi evroameriškega modernizma, so izrazito subjektivna in v tem apolitična, saj slikovito, neobremenjeno in nemalokrat duhovito prikazujejo izkustvo kitajske urbane modernosti oziroma šanghajskega vsakdana tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja.