Vprašaj me, kako sem

Tragičen dogodek mi je pred kratkim z vso brutalnostjo pokazal, kaj se lahko zgodi, če živimo drug mimo drugega. Če se ne znamo videti, slišati, začutiti. Realnost gre zelo na roko odtujenosti, verbalnim grobostim, zaslepljenosti, pretvarjanju, da bo vse dobro. Ne vem, ali bo vse dobro, tega v resnici nihče ne ve. Se pa moramo na vso moč potruditi, da bo. Na meni, na vas, na čisto vsakem od nas je, da poskusimo obdržati človeškost v sebi. Ponavljamo se na tem mestu, vem, neprestano govorimo in pišemo o nujnosti pogovora v času pandemije, o tem, da je treba dati stisko iz sebe, a kljub temu ni dovolj. Ni dovolj, dokler nam polzijo iz rok mlada življenja. Ni dovolj samo pisati, treba je pozvoniti na vratih in vprašati znanca, prijatelja, kako je. Vzeti v roke telefon, poklicati oziroma poslati kratko sporočilo, ali je vse v redu in ali kaj potrebuje. Včasih sem imela občutek, da me marsikdo z vprašanjem »kako si« odpravi mimogrede, da ga v resnici sploh ne zanima, kako se počutim. In priznam, tudi sama sem to počela.

»Kako si« je vedno priročna in uporabna fraza, da človek prebije led. V teh časih, v teh čudnih časih, se mi zdi, da je to vprašanje bolj na mestu kot kdaj prej. Pogovarjajmo se o tem, kako prenašamo to realnost in kako se počutijo drugi. Naj nam ne bo odveč slišati človeka, prepoznati morebitno stisko in občutek brezizhodnosti. Sploh ni treba veliko, samo en daljši posluh in nekaj kratkih vprašanj, mala pozornost, korak naproti, butasta šala kot dokaz, da nam je mar.

Zaupam, verjamem, da bo odgovor na vprašanje kmalu iskren »super sem«. Mora biti.