LUKA LISJAK GABRIJELČIČ

Luka Lisjak Gabrijelčič zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta

o tem, kdo bo med zmagovalci po drugem valu epidemije

Danes je že jasno, da bomo iz krize izšli bolj razklani, z globljim sumničenjem in trdovratnejšo mržnjo, kot smo je bili vajeni doslej.

Tega, da bo Slovenija po drugem valu epidemije med zmagovalci, ne verjame več nihče. Niti premier Janša, ki je pred dnevi lansiral to krilatico. Če bi vanjo zares verjel, ne bi preživljal dnevov, podobno kot njegov vzornik Trump, z visenjem na twitterju in iskanjem grešnih kozlov, od kolesarjev in raperjev do globoke države, prejšnje vlade, javne RTV, nevladnikov in bitij s pol strešice. Toda očitni neuspeh Slovenije, ki se je v zadnjih tednih proslavila z enim najbolj alarmantnih epidemioloških slik na svetovni ravni, se skrije v splošnem trendu zahodnih držav. Če se je še na začetku tedna zdelo, da je Slovenija edinstveno zavozila svoj težavni prehod v jesen, je zdaj že jasno, da tako rekoč ves zahod konvergira v podobni bedi.

Vrtoglava hitrost, ki od samega začetka zaznamuje potek pandemije, je spodnesla tla slovenski opoziciji (zlasti, to je treba poudariti, SD): ko se je že pripravljala na prehod od poletne mode demagoškega nasprotovanja obvezni nošnji mask k jesensko-zimski sezoni udrihanja po oblasti zaradi neodločnega ukrepanja, je postalo jasno, da drastično poslabšanje stanja ni nikakršen slovenski Sonderweg, ki bi ga bilo mogoče nekritično pripisati ravnanju vlade Janeza Janše. Ko bomo po koncu te nočne more šteli zmagovalce in poražence, ločnica po vsej verjetnosti ne bo potekala med Švedsko in Dansko, med Veliko Britanijo in Italijo, niti med ZDA in EU ali med državami »nove« in »stare« Evrope. Vse te razlike v ukrepih zahodnih demokracij, ki jih danes spremljamo s strastjo nogometnih komentatorjev, zbledijo ob temeljni razliki med vzhodnoazijskimi deželami na eni strani in vsem ostalim svetom na drugi strani. Zmagovalca bosta Južna Koreja in Tajvan, verjetno tudi Kitajska, poraženci bomo vsi drugi.

Težko bi bilo drugače. Vzhodnoazijske družbe živijo na prvi bojni črti epidemioloških kriz, ki periodično zajamejo civilizacijo. Vsaj od časov Justinijanove kuge v šestem stoletju, verjetno pa že prej, je vzhodna Azija vir nalezljivih bolezni, ki od živali preskočijo na človeka in sejejo smrt med neprilagojenimi telesi. Podnebne spremembe, gosta poseljenost, slaba sanitarna regulacija živinorejske industrije in krčenje naravnega habitata za bitja, kot so netopirji ali ptice, podobno kot v pozni antiki in visokem srednjem veku ustvarjajo eksplozivno mešanico, kot nalašč za bliskovito širjenje novih nalezljivih bolezni.

A medtem ko se vzhodnoazijske države nevarnosti zavedajo in se že desetletja učijo pravilnega ukrepanja v spopadanju z njo, smo drugod priča razcvetu teorij zarote okoli Billa Gatesa, ki je bil eden redkih vplivnih Zahodnjakov, ki je nanjo opozarjal. Kar se tiče imunosti na covid-19 smo, kot posamezniki, vsi na isti barki. Razen tistih, ki so preboleli bolezen, smo vsi enako bosi. A kar se tiče kolektivne odzivnosti na epidemijo kot socialno realnost, vidimo jasen razkol med družbami, ki so v zadnjih desetletjih šle skozi generalke za pandemijo, in tistimi, ki smo zadnjo primerljivo krizo zadnjič doživeli pred stoletjem, ob izbruhu španske gripe. Slednji smo – po modelu Kübler-Ross, ki predstavlja pet faz žalovanja – trenutno nekje med zanikanjem in jezo. In prav tu, v načinu, kako se bomo kolektivno, politično spoprijeli s krizo, se sprijaznili z novo realnostjo, omilili njene posledice in se pripravili na prihodnost, bo potekala resnična ločnica znotraj samih zahodnih družb.

A nad čim točno žalujemo? Tistih, ki žalujejo nad svojcem ali prijateljem, je žal iz dneva v dan več. Toda na kolektivni ravni gre še za marsikaj drugega. Žalujemo nad izgubo zaslužka, občutka varnosti, premnogih vidikov osebne svobode. Žalujemo predvsem nad predvidljivostjo življenja v ureditvi, ki se je naslanjala na ideal odprte družbe. V treh desetletjih od padca berlinskega zidu in samostojne Slovenije smo se navadili živeti v svetu, kjer lahko prosto prehajamo meje, nakupujemo bolj ali manj kjerkoli in kadarkoli se nam zljubi (pa čeprav z vse večjimi razlikami glede tega, kaj si lahko privoščimo), kritiziramo oblast brez posledic za lastno varnost in svobodo. Kot pregovorne ribe, ki ne vedo, kaj je voda, dokler jih ribiška mreža ne potegne iz nje, smo zdaj prvič po dolgem času izkusili, da ima ta samoumevnost svoje omejitve. Ideja, da ta življenjski svet lahko nenadoma izgine, vzbuja tesnobo, ki je pri marsikom silnejša od strahu pred okužbo in boleznijo: tudi zato, ker so simptomi in nevarnosti novega koronavirusa že znani, posledice omejitev, ki razgrajujejo osnovne okvire življenja, kakršnega smo postali vajeni, pa ne.

Tu, mislim, se skriva glavni vir za fascinacijo s »švedskim modelom« na eni strani in rekordno priljubljenostjo Angele Merkel po vsej Evropi na drugi. Švedska in Nemčija sta ubrali zelo različen pristop in obe, kot rečeno, ostajata na isti strani temeljne ločnice med vzhodnoazijskimi deželami in vsemi ostalimi. Švedske številke so v najboljšem primeru dvoumne, za Nemčijo pa se zdi, da je v vsakem trenutku na tem, da zdrsne v isti zos, v katerem je ostala Evropa skupaj z ZDA. Toda ne glede na vse je v obeh prevladal pomirjajoč občutek, da je celotna družba na isti barki: naj se odločijo za takšno ali drugačno strategijo, se zdi, da so vsi pripravljeni prevzeti svoj delež odgovornosti in priti na drugi breg te nepredvidljive povodnji z okrepljenim občutkom za solidarnost in demokratičnim konsenzom – s katerim bo tudi precej lažje uskladiti porazdelitev velikanskih stroškov epidemije.

To, in ne gola statistika, pomeni zmaga za svobodne družbe, ki se šele učijo, kako nevarnost epidemije vključiti v svoje računice za prihodnost. In tu se bo Slovenija, ne glede na statistike, nedvomno znašla med poraženci. Kajti danes je že jasno, da bomo iz krize izšli bolj razklani, z globljim sumničenjem in trdovratnejšo mržnjo, kot smo je bili vajeni doslej. Račun, ki ga bo zgodovina izdala najbolj odgovornim za to stanje, bo visok.