Šport otrok in mladih ne sme postati industrija
Zdrav športni razvoj Trenerji in starši igrajo pomembno vlogo, pri čemer ne smejo pozabiti, da so otroci le – otroci
V zdravem športnem razvoju imajo trenerji in starši pomembno vlogo, pri čemer ne smejo pozabiti, da so otroci le – otroci.
Slovenci smo upravičeno ponosni na naše športnike. Ob njihovih uspehih se takoj poveča število otrok, ki se želijo ukvarjati z določenim športom. Uspeh košarkarske reprezentance tako ne rodi le evforije, ampak tudi več mladih, ki začnejo trenirati z mislijo, da bodo novi Dončići in Dragići. Otrok, ki se ukvarjajo s športom, je več deset tisoč. Ali bodo v športu ostali in ga imeli radi, pa velikokrat ni odvisno od njih. Ključno vlogo odigrajo trenerji in starši, ki se marsikdaj ne znajo pogovarjati, kaj šele sodelovati.
Špela Kuralt
Po članku o dogajanju v enem od športnih klubov, v katerem naj bi trener kričal na otroke, jim govoril, da so nesposobni in da iz njih nič ne bo, so se oglasili tudi drugi. Zgodb iz različnih športnih panog in klubov ne manjka, starši povedo podobne stvari. Da trenerji tudi med tekmami vpijejo na otroke in jih celo žalijo. Da ne znajo reševati problema medvrstniškega nasilja, še več, da puščajo, da se otroci sami, tudi s pestmi, »zmenijo« v garderobi. Da otroke delijo na boljše in slabše, s čimer se slabšim, ki bi šport morda še bolj potrebovali, onemogoča enakovredna vadba. Da dajejo prednost tistim, ki so že po videzu bolj športni, medtem ko otrok z večjo telesno težo ostane brez pravega vodstva, čeprav bi ga verjetno še bolj potreboval. V enem od klubov sprva celo vsem otrokom omogočijo brezplačno vadbo, po določenem času pa tiste, ki ne dosegajo zahtevanih rezultatov, preprosto odslovijo.
Koliko je tovrstnih praks v slovenskih klubih, ni znano. »Tudi občasni nesprejemljivi incidenti se v športu dogajajo. Pomembno je, da jih prepoznamo, ustrezno obravnavamo in opozorimo na njihovo (ne)primernost,« pravi Brane Dmitrović iz Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). Dodaja, da imajo pri OKS za vse vrste nepravilnosti v športu tudi anonimno linijo, imenovano »žvižgavka«: »Prek te lahko posameznik anonimno prijavi neustrezna dejanja v športu, ki jih nato obravnavajo ustrezni organi ali institucije, kot sta etična komisija OKS, varuh športnikovih pravic, ter skladno s pristojnostmi ukrepajo. Je pa na tem področju treba narediti še več, da se zavedanje o (ne)ustreznem ravnanju v športnem okolju poveča in se vzpostavi primerna 'kultura' ob in na športnih terenih, kar še posebej velja za mladinski šport.«
Kaj naredi dobrega trenerja
Psihologinja, izr. prof. dr. Tanja Kajtna s fakultete za šport, pojasnjuje, da večina trenerjev dela v športu, ker si tega želijo. Sama poudarja pomen znanja: »V Sloveniji lahko trener postaneš prek organiziranega šolskega sistema v okviru fakultetne izobrazbe ali na fakulteti za šport v Ljubljani ali na programu športno treniranje na pedagoški fakulteti v Mariboru. Druga možnost je sistem usposabljanj ob delu, torej vikend seminarji, pri čemer imamo po zakonu o športu dva nivoja usposabljanj. Prvi ima malo manj pedagoških in psiholoških vsebin, drugi precej. Če primerjamo fakultetni sistem in sistem usposabljanj, imajo tisti, ki se dlje šolajo, več znanja, ker so poslušali več ur vsebin. Ne pomeni pa to nujno, da bodo zato boljši trenerji. A prepričana sem, da je znanje pot do boljšega dela v športu. Nekdo, ki ima več znanja, bo imel tudi več načinov, idej, kako najti rešitev.«
Določiti, kdo je boljši trener, pravzaprav ni mogoče. Objektivnih kriterijev namreč ni, opozarja dr. Kajtnova: »Ali bomo za dobrega opredelili tistega, ki ima rezultate, tistega, ki je več otrok pripeljal do članskega športa, ali tistega, ki so ga športniki sami ocenili za boljšega?« Otroci se skozi šport naučijo medsebojnih odnosov, sodelovanja, usklajevanja šole z drugimi aktivnostmi, dobre organizacije časa, discipline, reda, prenašati poraze in stres, razlaga Kajtnova. »Otroci, ki se ukvarjajo s športom, odnesejo v življenje zelo koristne napotke, če se z njimi šport izvaja tako, kot naj bi se. Da trenerji vedo, da so pedagogi, da se trudijo za otroke, da jih otroci doživljajo kot pozitiven lik. Trener je namreč neskončno pomembna oseba v otrokovem doživljanju športa. Če trener dobro deluje, potem bodo otroci vse to od športa odnesli. V nasprotnem primeru pa je tu kup frustracij, ki jih pozneje v življenju težko koristno uporabimo.«
Pritisk z rezultati
Velika težava je še vedno financiranje glede na rezultate. Pritiski na trenerje so tako lahko zelo veliki, a dr. Tanja Kajtna poudarja, da je treba zgolj začeti prav brati zakon o športu: »Šele potem bo tudi športni svet razumel, da rezultat v športu mladih ni pomemben. Pomembno je, da se imajo otroci dobro na treningu, da vidijo, da napredujejo, da se učijo in napredujejo glede na osebni nivo. Nujno je, da tudi tekmujejo, saj se morajo naučiti tekmovalnosti, ampak da bodo to tekmovalnost v smislu primerjave z drugimi uporabljali šele, ko bodo starejši.«
Brane Dmitrović iz OKS poudarja, da šport mladih predstavljajo programi prostočasne športne vzgoje na eni strani in programi, usmerjeni v kakovostni in vrhunski šport, na drugi strani. Merila, povezana z višino dodeljenih javnih sredstev, so ponekod preveč odločilno vezana na doseganje izključno najboljših rezultatov, opozarja Dmitrović: »Še posebej je to problematično, ko gre za financiranje športa otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport. Če so ta merila preostra oziroma prezahtevna, onemogočajo stroki, trenerjem dovolj časa za razvoj mladih športnikov, zato so ti primorani prehitevati z zahtevnostjo in intenzivnostjo treningov, kar pogosto privede do prezgodnje 'izgorelosti' mladih športnikov. Problem je rešljiv s tesnejšim sodelovanjem športne stroke in administracije, ki pripravlja javne razpise.«
Ko klubi odslavljajo otroke, ki ne dosegajo dovolj dobrih rezultatov in celo na podlagi telesnih značilnosti ali, denimo, teže, imamo velik problem. Dmitrović upa, da so to res zgolj posamezni primeri, »ki ne morejo in ne smejo biti splošna praksa. Otrokom je treba omogočiti ukvarjanje z želeno športno panogo oziroma usvajanje čim več različnih športnih znanj. Šport otrok in mladine ne sme postati 'industrija'.« Kajtnova je ostra: »Odslavljanje otrok, ker se nam ne zdijo primerni, se mi zdi neetično. Vsak ima pravico sodelovati pod podobnimi pogoji. Če pa imajo v klubu preveč otrok, je treba kriterije postaviti že na začetku.«
Tanja Kajtna dodatno opozarja, da rezultati med otroki tako ali tako niso primerljivi. Nekateri so namreč pri desetih letih razviti kot dvanajstletniki: »Takšni bodo boljši. Ne zato, ker več znajo, ker več ali bolje trenirajo, ampak ker so biološko starejši. Trenerji, ki to razumejo, se ukvarjajo z njihovim individualnim napredkom. Če takega otroka kujemo v zvezde, mu lahko damo napačno informacijo. Ko ga bodo vrstniki na biološkem nivoju ujeli, ne bo imel več te prednosti. In če se ni učil truditi, delati, napredovati, primerjati se s samim seboj, potem je problem. Mnogo mladih, o katerih so rekli – ta bo pa res dober – te kakovosti nikdar ne doseže, odnehajo prezgodaj, ker so se pri njih posvečali napačnim vidikom.«
»Odslavljanje otrok, ki se nam ne zdijo primerni, se mi zdi neetično. Vsak ima pravico sodelovati pod podobnimi pogoji. Če pa imajo v klubu preveč otrok, je treba kriterije postaviti že na začetku.«
Ko udarijo še starši
Drugi, morda še večji problem športa mladih pa so starši. Med tekmami kričijo na otroke v nasprotni ekipi, na sodnike, celo na svoje otroke, če, denimo, njihov Messi pred vrati zgreši gol. Tudi taki so, ki se z otrokom ne pogovarjajo, če ni dosegel rezultata, ki bi ga po mnenju staršev moral. Pritiskajo na trenerje, se vtikajo v njihovo delo. Tovrstna praksa je najpogostejša v športih, ki so dražji, kjer brez velikega angažma
Izr. prof. dr. Tanja Kajtna
ja staršev, predvsem finančnega, ne bi šlo.
Epidemija covida-19, ki je sicer zadala precejšen udarec športu mladih, o čemer so strokovnjaki s fakultete za šport že podrobno poročali, je prinesla tudi tekme brez staršev. »Srečala sem trenerja, ki mi je povedal, kako prijetno je zdaj, ko starši ne smejo na tekme. On lahko pred tekmo v miru popije kavo, otroci so mirni, ukvarjajo se s seboj in ne s tem, kaj bodo starši na tribunah počeli,« razlaga dr. Kajtnova. Podobno ugotavljajo v OKS, hkrati pa Dmitrović dodaja, da so starši v športnih društvih in zvezah zelo pomembni: »Njihova pomoč je neprecenljiva in zelo zaželena, saj večina društev brez podpore staršev, tako finančne
Brane Dmitrović
kot v obliki prostovoljnega dela, sploh ne bi preživela. Problemi nastanejo, ko se starši začnejo vmešavati v področja, za katera niso kompetentni, ali pa so zaradi navezanosti na svojega otroka lahko pristranski.«
V nekaterih panogah to rešujejo s pravili za starše. »V hokejskih dvoranah so obešena pravila, kako naj se starši obnašajo, o njihovi vlogi je letak pripravila tudi Nogometna zveza Slovenije. To so akcije, kakršnih bi moralo biti še več. Trikotnik starši, trener, športnik je dejstvo. Teh vlog ne smemo ločevati, ampak iskati načine, kako bodo med sabo dobro povezane,« pravi dr. Kajtnova. Sama veliko dela s klubi, prav zdaj se s Plavalno zvezo Slovenije pogovarja o pripravi napotkov za starše, da bodo lažje komunicirali s trenerji in razumeli svojo vlogo v športu. Priznava, da bi si želela še več dela na tem področju, saj naloga športnih psihologov ni le priprava športnika, ampak pri mladih športnikih predvsem pomoč pri komunikaciji med trenerji in starši. »Na enem predavanju so starši rekli, da smo se s trenerji dogovorili, kaj bom povedala. Izkazalo se je namreč, da sem jim govorila iste stvari, ki so jim jih omenjali že trenerji. Ampak ne, to zgolj pomeni, da so njihovi trenerji delali v skladu s stroko. Delavnice in predavanja za starše so odlična priložnost, da tudi starši povedo, da jim je težko. Da včasih ne znajo prav odreagirati, da od trenerjev ne dobijo dovolj informacij, ker je tudi trenerje skoraj malo strah stopiti do staršev, saj imajo hitro občutek, da so napadeni.«
Naj gibanje postane navada
Po podatkih Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) so bili lani registrirani 27.203 otroci od 10. do 15. leta ter 23.104 mladostniki od 15. do 18. leta. Kot pojasnjuje Dmitrović iz OKS, se v skladu z zakonom o športu športnik registrira, ko ima potrjen nastop na tekmovanju uradnega tekmovalnega sistema. Pred desetim letom otrok ne registrirajo, kar pomeni, da jih je v športnih društvih aktivnih še precej več. Čeprav nas to lahko navdaja ne le z optimizmom, ampak celo z navdušenjem, je dejstvo, da vsi otroci v športu ne ostanejo. Največji osip opažajo na prehodih v srednjo šolo in v višješolsko izobraževanje. Ne glede na to, ali bodo otroci ostali v nekem športnem klubu in se ukvarjali z vrhunskim športom ali ne, je verjetno največja prednost mladostnega ukvarjanja s športom v tem, da, kot pravi Kajtnova, »gibanje ostane navada za vse življenje in način sproščanja, rekreiranja«.
Ključno za to, da bodo otroci vendarle čim dlje ostali v športu, pa je, da je ukvarjanje s športom zanje prijetno, sklene dr. Kajtnova: »Otroci morajo napredovati in trenerji se morajo ukvarjati z individualnim napredkom vsakega posameznika. Tudi v ekipnih športih; ekipa je namreč tako dobra, kot je dober njen najšibkejši člen. In čisto vsak otrok je lahko uspešen po nekih svojih kriterijih, svojih merilih in ima pravico, da vidi svoj napredek. Reči, da nekdo ni dovolj dober pri desetih letih, je nesmisel. Kako pa veste, koliko bo dober, ko bo star 18 let? Mora pa priti do 18. leta in to je lahko večja težava. Če trenerju uspe zadržati športnike od 7. do 18. leta v športu in bodo ves čas napredovali, bodo imeli to radi, občutili bodo, da napredujejo, in to jim bo v užitek. Potem bodo tudi dobri.«
»Če so merila financiranja preostra oziroma prezahtevna, onemogočajo stroki, trenerjem dovolj časa za razvoj mladih športnikov, zato so ti primorani prehitevati z zahtevnostjo in intenzivnostjo treningov, kar pogosto privede do prezgodnje 'izgorelosti' mladih športnikov.«