Upanje, da se dolgoletna vojna v Libiji vendarle končuje
Mirovna pogajanja Sprti strani sta se v Ženevi dogovorili o trajni prekinitvi ognja
Vojaški delegaciji libijske vlade narodne enotnosti, ki ima sedež v Tripoliju in jo podpirajo Združeni narodi, Turčija in Italija ter sile, zveste generalu Halifi Haftarju, ki ga podpirajo Egipt, Združeni arabski emirati, Francija in Rusija, sta se v četrtem krogu mirovnih pogajanj včeraj v Ženevi dogovorili o trajni prekinitvi ognja po državi. Pogajanja, ki potekajo pod okriljem ZN, se bodo prihodnji mesec nadaljevala v Tuniziji, kjer bosta sedli za isto mizo politični delegaciji sprtih strani.
Petčlanski delegaciji sta se v Ženevi dogovorili o takojšnji prekinitvi spopadov – orožje sicer v Libiji že nekaj tednov bolj ali manj miruje. Dogovor o prekinitvi ognja obsega tudi načrt o izmenjavi vojnih ujetnikov, zagon naftnih vrtin (ekonomske osi še zdaleč ne le državljanskega konflikta) ter omogočanje pogojev – varnostnih in logističnih – za nemoteno potovanje civilistov po globoko razdeljeni in v že skoraj deset let trajajoči vojni dodobra opustošeni državi. Znak »dobre volje« obeh strani je bil včerajšnji polet potniškega letala iz prestolnice Tripoli, ki je v rokah vlade narodne enotnosti, v Bengazi na vzhodu države, ki je pod popolnim nadzoroma Haftarjevih enot (Libijska nacionalna vojska). To se je zgodilo prvič po enem letu.
»Zgodovinski dosežek«
Mediacijo med libijskima sprtima stranema je v Ženevi vodila posebna odposlanka Združenih narodov Stephanie Turco Williams, sicer nekdanja uslužbenka ameriškega zunanjega ministrstva. »To je pomembna točka obrata proti miru in stabilnosti v Libiji,« je po koncu četrtega kroga pogajanj, ki po njenih besedah predstavlja »zgodovinski dosežek«, povedala posebna odposlanka, ki se zaveda, da je pred Libijo še dolga pot. Država je prepredena z zunanjimi interesi, institucije ne delujejo, naftni posli bolj ali manj stojijo, velik del ozemlja je militariziran, meje so, milo rečeno, prosojne.
»Pot je bila dolga in včasih težka. Vaše domoljubje je omogočilo, da smo napredovali in dosegli dogovor o prekinitvi ognja,« je delegate sprtih strani po koncu »trdega dela« pogajanj nagovorila Stephanie Turco Williams ter pozvala libijske vojaške in politične voditelje, naj pretvorijo dogovor o trajni prekinitvi ognja v širok in močen politični dogovor. Ob tem je posebna odposlanka ZN izrazila željo, da bi se begunci in notranje razseljeni ljudje lahko čim prej vrnili domov. Številni so razseljeni od začetka spopadov v Libiji pozimi 2011, ko so v severnoafriški državi izbruhnili spopadi med silami polkovnika Moamerja Gadafija in uporniškimi milicami. Tem je z bombardiranjem režimskih ciljev na pomoč hitro priskočila zveza Nato.
»Če se bo zgodila božja volja, bo današnji dogovor ključ do miru in varnosti v Libiji,« je po slavnostnem podpisu dogovora o trajni prekinitvi ognja dejal polkovnik Abu Ali Abušama, ki je v Ženevi vodil delegacijo vlade narodne enotnosti iz Tripolija.
Sledijo politična pogajanja
V petem krogu pogajanj v Tuniziji, ki bo najverjetneje odločilen za prihodnost Libije, bosta sodelovali močni politični delegaciji obeh strani – ti naj bi v mesecu dni določili datum parlamentarnih volitev, dogovorili naj bi se tudi o skupnem vodenju države v času, ko bo ta v tranziciji. Včeraj je sicer začel veljati trimesečni rok, v katerem morajo Libijo, peskovnik geostrateških premikov, regionalne igre moči, državno vodenega organiziranega kriminala in različnih paravojaških enot ter, obenem, velikansko trgovino z orožjem in eno samo suženjsko taborišče za begunce in migrante, zapustiti številni tuji plačanci. To, med drugim, velja tako za podizvajalce ruske zunanje in varnostne politike iz vrst zasebnega podjetja Wagner Group, ki so se bojevali na Haftarjevi strani, kot za pripadnike proslulih sirskih uporniških milic, ki jih je pod svojo zastavo – kot podizvajalce – v Libijo kot podporo oblastem v Tripoliju poslala Turčija.
Ravno turški vstop v libijsko vojno je z obilno uporabo brezpilotnih letal bayraktar TB2 močno spremenil razmerja na bojiščih in generala Haftarja po poldrugem letu neuspešnega obleganja Tripolija dobesedno prisilil k mirovnim pogajanjem.
S prekinitvijo ognja je začel veljati trimesečni rok, v katerem morajo zapustiti Libijo številni tuji plačanci.