Pot Slovenije iz krize med najrazvitejše

Gospodarski razvoj Kako uresničiti napoved Janeza Janše, da se lahko uvrstimo med petnajst najboljših na svetu

Izhod iz krize, ki jo je povzročila pandemija, je lahko tudi priložnost, da Slovenija bistveno spremeni neučinkovito gospodarsko strategijo in se prebije med razvitejše evropske države. A za to bo treba spremeniti tako delovanje države kot tudi odnos prebivalcev.

Karel Lipnik

Slovenija je po vključitvi v evropsko območje izgubila jasen gospodarski cilj, s tem pa se je ustavilo tudi približevanje evropskemu povprečju. Tudi prejšnja gospodarska kriza je bila globlja prav zaradi pomanjkanja vizije. Se to v tej krizi lahko spremeni?

»Slovenija lahko postane ena izmed 15 najkonkurenčnejših držav na svetu,« je pred dnevi na zajtrku Ameriške gospodarske zbornice (AmCham Slovenija) zatrdil predsednik vlade Janez Janša.

»V Sloveniji so nujne reforme, ki se ne razlikujejo od prioritet, ki so nastale po epidemiji. Vemo, kje so kritične točke in kaj je treba premakniti naprej. Treba je priznati, da je Slovenija po konkurenčnosti v zadnjih letih napredovala. Vendar po potencialih, ki jih imamo kot država, lahko pridemo med prvih 15 držav na svetu. Kako to narediti?« je misel zaključil premier.

Imamo vse, a peša delovanje

Poročilo Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) o konkurenčnosti Slovenijo uvršča na 35. mesto v svetu, kar na prvi pogled niti ni tako slabo. Toda to pomeni, da je Slovenija uvrščena šele na 16. mesto med 27 članicami EU. Za preboj med prvih 15 v svetu bi se morala izenačiti s Francijo in prehiteti deset članic EU. Indeks konkurenčnosti vključuje 12 glavnih področij sposobnosti in razvitosti države. Ta področja so institucije, infrastruktura, razvoj informacijske in telekomunikacijske infrastrukture, makroekonomska stabilnost, zdravje, izobrazba oziroma usposobljenost, tržna konkurenca, trg dela, finančni sistem, velikost trga (kupna moč), poslovna dinamika in inovacijska sposobnost. Vsako področje je ocenjeno na podlagi kazalnikov, ki jih je skupaj več kot sto.

Močno posplošeno povedano indeks kaže, da ima Slovenija vse, kar imajo veliki, vendar pa marsikaj slabo ali zelo slabo deluje. To je razvidno tudi iz dveh drugih razvrstitev. Po kazalniku družbenega razvoja (ang. human development index), ki ga izračunavajo Združeni narodi, je Slovenija na visokem 25. mestu in povsem primerljiva z Avstrijo, Francijo in Luksemburgom. Še več, če upoštevajo tudi socialne razlike (bolje povedano enake pravice) med prebivalci, se Slovenija vzpne celo na 12. mesto v svetu, takoj za Nemčijo.

Toda ko se s temi državami primerjamo po učinkovitosti, kar dobro kaže BDP na prebivalca, smo daleč za njimi. Slovenija je lani ustvarila 23.170 evrov BDP na prebivalca, kar je le dobra polovica ustvarjenega v Nemčiji in Avstriji ter manj kot tretjina ustvarjenega v Švici. In, kar je še huje, po letu 2008 je Slovenija zaostala za temi državami (v zadnjih letih je Slovenija le odpravila del zaostanka, ki ga je povzročila prejšnja kriza).

Nekoliko boljšo sliko gibanja po prejšnji krizi kaže sicer primerjava ob upoštevanju kupne moči, toda to pomeni le, da se prebivalci Slovenije (ki ne potujejo v Avstrijo, kjer so cene višje) počutijo nekoliko bolje zaradi slabih razmer notranjega trga ter posledično nižjih cen izdelkov in storitev. Da ne bo pomote, zaradi nižjih cen niso prizadeti samo trgovci in podjetja, temveč zaradi praznih denarnic gospodinjstev tudi zdravstvo in šolstvo.

Evropski trg kot temelj razvoja

Ključno vprašanje je, kako zmanjšati to razliko. Vrnimo se k indeksu konkurenčnosti. Konkurenčnost niso samo nizki davki in poceni delovna sila. Konkurenčnost pomeni dobro delovanje vseh institucij, ki so pomembne za življenje in delo. WEF je v indeks konkurenčnosti združil več kot sto kazalnikov. Slovenija je med prvimi 15 le pri enajstih kazalnikih, ki pa so večinoma izolirani v krogu slabših. Izjema je področje makroekonomske stabilnosti, kjer je Slovenija v samem vrhu skupaj z vsemi članicami EU.

Določeni kazalniki konkurenčnosti Slovenije se bodo izboljšali vzporedno z drugimi.

Med te lahko štejemo že omenjen notranji trg in konkurenco na tem trgu. Čeprav je tudi glede tega anketa pokazala, da z davki in subvencijami država zmanjšuje konkurenčnost trga. Natančneje, posameznim podjetjem daje prednost pred drugimi. Skratka, davčni sistem bo treba prilagoditi tako, da bodo imeli ponudniki izdelkov in storitev bolj enakovredne pogoje.

Tudi težava z majhnostjo Slovenije in s tem povezana velikost notranjega trga se bo zmanjšala, če bo Slovenija po dohodku na prebivalca začela loviti gospodarsko učinkovitejše države.

Potrebne spremembe moramo razdeliti na dva dela. Prvo so reforme, s katerimi bi se izboljšalo organiziranost in delovanje posameznih sektorjev, drugo pa so odločitve, za katere načelno ni nujno širše družbeno soglasje.

Janša je v omenjenem pogovoru sam izpostavil javni sektor. »Velika razlika je med tem, kako se je v zadnjih letih prilagajal zasebni sektor in kako se je javni sektor. V zasebnem sektorju ni bilo zaostanka, saj so morala podjetja preživeti na globalnem trgu. Ko govorimo o podpornem okolju, je zaostanek velik, saj je bila v javnem sektorju uvedena uravnilovka,« je dejal in dodal: »Odkar smo v Evropski uniji, je za sposobne trg dela precej širši in zakaj bi nekdo, ki v zasebnem sektorju lahko dobi trikrat višjo plačo, sploh delal v javni upravi?«

Preobrazba javnega sektorja

No, tu pa se lahko zatakne. Povprečna plača v javnem sektorju je precej višja kot v gospodarstvu. Delno je to posledica tega, da je v javnem sektorju višja tudi povprečna izobrazba. A to ni vse. Analiza plač, ki jo je leta 2018 izdelal Umar, je pokazala, da so v javnem sektorju manj zahtevna delovna mesta plačana precej bolje kot v zasebnem sektorju. Je pa res, da je obratno pri višjih plačah, predvsem pri plačah vodstvenih delavcev. Dejansko ni veliko kadrovskih selitev iz javnega v zasebni sektor. Prednost službe v javnem sektorju je varnost zaposlitve – kadrovskih presežkov javni sektor ne pozna. Drugi razlog pa je tudi ta, da bi zaposleni v javnem sektorju težko dobil delovno mesto v gospodarstvu, ki bi ustrezalo njegovi formalni usposobljenosti in izkušnjam.

Velika anomalija javnega sektorja je dvojni sistem avtomatičnih napredovanj. Javni sektor pozna veliko formalno odgovornih uradnikov, ki pa dejansko nimajo odločevalske odgovornosti. Skratka, učinkovitosti javnega sektorja kot celote ni mogoče izboljšati zgolj s spremembo plačnega sistema in boljšim nagrajevanjem odgovornih, ampak je nujna bistveno reorganizacija vsaj v večjem delu javne uprave z jasno postavljeno hierarhijo odgovornosti. To pa večini javnih uslužbencev ne bo všeč in za takšne spremembo bo marsikje težko doseči tudi potrebno politično soglasje.

Kdorkoli bo posegel v nujno reorganizacijo javne uprave, se bo spopadel z vprašanjem, zakaj je za delo, ne primer, poslovne sekretarke v javni ustanovi zahtevana visokošolska izobrazba, ko pa je pri enakovrednem delovnem mestu v gospodarstvu dovolj zgolj srednješolska izobrazba.

Odprava birokratskih ovir

Nujna je tudi reforma delovanja javnega sektorja. Najmanj tri področja delovanja so, sodeč po oceni WEF, kritična. Prvo je birokracija, drugo neučinkovit pravosodni sistem in tretje državno vodstvo brez vizije.

Slovenija je po birokratskih ovirah razvrščena na 126. mesto med 144. ocenjenimi državami. Pri tem pa težava niso zgolj preštevilni predpisi in dovoljenja, velik problem je tudi neučinkovito reševanje upravnih sporov, v katerih posameznik nima delujoče pravne zaščite.

Sedanja vlada si je določila cilj zmanjšanja birokratskih ovir. Toda to je dolg proces in predlogi, ki so zdaj na vladni mizi, so le delček nujnih in možnih sprememb. Pri čemer je treba opozoriti, da so z razbremenitvijo poskušale tudi že nekatere prejšnje vlade, a so ti postopki pogosto prinesli še več bremen. Delno se to dogaja, ker državna administracija varuje svoja delovna mesta, delno pa tudi zato ker odločitve ene politične strani niso všeč drugi.

Neučinkovitost sodstva

Gotovo bo politično burna reforma sodstva. Po oceni WEF, ta je oceno sestavil na podlagi obširne ankete med podjetniki, ima Slovenija velike težave z neodvisnostjo sodstva in še večje težave zaradi nejasnih, slabo pripravljenih in vse pogosteje tudi kontradiktornih zakonov.

Nobena skrivnost ni, da so vse institucije pravosodja (od prekrškovnih organov do najvišjih sodnih oblasti) na okopih zaradi strahu, da bo sedanja vlada posegla v organizacijo in delo sodstva. In pri tem je strah tudi v kar nekaj pogledih upravičen. Ob tem moramo zato opozoriti, da je anketa WEF zajela predvsem oceno poteka pravdnih sporov in ne kazenskega področja. Gre torej za varstvo pravic podjetij in posameznikov, ko pride do sporov glede upravnih postopkov ali odločitev inšpekcijskih organov.

Odločitvam na nižjih stopnjah v upravnih sporih in sodnih procesih praviloma sledijo pritožbe, dolgotrajni postopki pa so tudi posledica zapletene in nejasne zakonodaje. Slovenija ima po podatkih Tax fin lex kar 869 zakonov in 20.458 podzakonskih predpisov. Pri tem je veliko predpisov nejasnih in medsebojno neusklajenih.

Težava je tudi to, da predpisi pogosto premočno omejijo pravice posameznih subjektov. Država je že pred desetletjem zastavila projekt deregulacije poklicev, ki bi zmanjšal število predpisov in njihovo zapletenost. Vendar je ta projekt le delno zaživel, tudi zato, ker je naletel na odpor posameznih političnih in interesnih skupin.

Realno lahko sedanja vlada začne določati jasnejši regulatorni okvir. Vprašanje je le, ali bo ta zdržal naslednjo vlado.

Vlade brez vizije

Politični vrh Slovenije pogosto govori o zeleni strategiji in visokotehnološki družbi. Toda med besedami in dejanji je velika razlika. Vsaj vlade zadnjih deset let je mogoče oceniti kot zgolj administrativne vlade, ki so krpale nakopičene težave. Močno peša tako stabilna fiskalna kot tudi gospodarska politika. Seveda je treba upoštevati tudi (ne)kredibilnost vladnih odločitev. V zadnjih letih je bilo končno sklenjeno širše soglasje, da je obdavčitev dela v Sloveniji prevelika. Toda težava je, da je učinek razbremenitve v prejšnji vladi skalila napoved zvišanja prispevnih stopenj za zdravstvo. Tudi v tej vladi se je zgodila napoved prispevka za dolgotrajno oskrbo. Če obstaja soglasje, da se Slovenija uvrsti med 15 držav v svetu, potem bodo morale biti strateške odločitve usklajene tako v okviru nadgradnje javne infrastrukture kot z gospodarsko in fiskalno politiko.

Razvoj in vzdrževanje infrastrukture

Janša je v pogovoru omenil, da je cestna infrastruktura pomembna in je treba zgraditi še nekaj povezav, vendar da na asfaltu ni mogoče graditi visoke tehnološke družbe. Slovenija ima, sodeč po kazalnikih WEF dokaj dobro razvejeno cestno omrežje in zelo dobro železniško omrežje. Težava je, da je uporabnost te infrastrukture zelo slaba in se slabša. Tako cestno kot železniško omrežje sta slabo vzdrževana, še posebno vzdrževanje državnih cest je pogosto zapostavljeno zaradi drugih interesov in nima zanesljivega vira financiranja (čeprav država pobira namenski davek).

Pozorni bi morali biti tudi na drugo infrastrukturo. Po dostopnosti električnega omrežja smo v samem vrhu, vendar pa bo tudi energetsko omrežje treba prenoviti in prilagoditi pričakovanemu razvoju.

Tudi v telekomunikacijah vse bolj le sledimo svetovnemu vrhu in po dostopnosti sodobnih priključkov, kot so širokopasovni mobilni priključki, že opazno zaostajamo.

Nedelujoči trg dela

Na področju trga dela ima Slovenija najmanj dve akutni težavi. Glede na rezultate ankete imamo enega najslabših procesov kadrovanja in odpuščanja na svetu. Podjetja s tem po eni strani težko prilagajajo optimalno strukturo zaposlenih. Po drugi strani pa tisti, ki izgubijo delo, težko najdejo novo zaposlitev, ker ni prave prilagodljivosti.

Poleg tega smo tudi med največjimi zapečkarji. Pripravljenosti poiskati delo v drugem okolju v Sloveniji skoraj ni. Seveda je težava tudi obdavčitev dela in to tako zaradi mednarodne konkurenčnosti kot tudi zaradi uravnilovke. Zaradi močne progresije obdavčitve dela v Sloveniji ni mogoče ustrezno nagrajevati glede na uspešnost.

Finančni viri in stabilnost

Ena ključnih težav slovenskega gospodarstva je neustrezna struktura virov financiranja. Bančni sistem je zdaj trdnejši kot pred desetletjem in podjetja imajo zato lažji dostop do posojil. Vendar pa imajo slab dostop do drugih, še posebno lastniških virov financiranja. Zanimivo je, da se je Slovenija po osamosvojitvi zelo zavedala pomembnosti delujočega kapitalskega trga in Ljubljanska borza je bila takrat ena najaktivnejših v regiji. Vendar pa je njen pomen v zadnjih 20 letih popolnoma zvodenel. Za spremembo so nujne tako strukturne reforme, usmerjene v bolj preudarno varčevanje gospodinjstev – predvsem je pomembna pokojninska reforma. Poleg tega pa bo treba spremeniti tudi miselnost tako politike kot prebivalcev.

Podjetniška pobuda

Nazadnje bo treba močno spremeniti tudi miselnost vseh delovno aktivnih. Anketa WEF kaže, da Slovenci nismo pripravljeni sprejeti skoraj nobenega podjetniškega tveganja. To je seveda tudi posledica preteklosti in prevelikih omejitev. Težko se odločimo prestopiti skoraj vsak kamen na poti. Čeprav za ustanavljanje podjetij Slovenija ponuja eno najboljših okolij, tako z vidika stroškov in administracije kot tudi podpore zagonskim podjetjem, pa si le malo posameznikov upa razviti posel. V primerjavi z drugimi državami so podjetniške ideje redke. Še več se jih nato ustraši rasti poslovanja in s tem povezanih izzivov. Poleg tega nimamo ustrezno razvite zdrave tekmovalnosti – nimamo »silicijeve doline«, ko uspeh enega povzroči val idej ter zagon novih in novih podjetij.

Javni sektor pozna veliko formalno odgovornih uradnikov, ki pa dejansko nimajo odločevalske odgovornosti.

Če sodimo po anketi, imamo enega najslabših procesov kadrovanja in odpuščanja na svetu.

Najmanj tri področja delovanja so glede na oceno WEF kritična. Prvo je birokracija, drugo neučinkovit pravosodni sistem in tretje državno vodstvo brez vizije.