Poklon mojstrom, ki so jih poznali po vsem cesarstvu
Dvor pri Žužemberku Zakonca Novinc sta stavbo železolivarskega obrata kupila leta 2009 in skozi prenovo odkrivala izjemno zgodovino
Na Dvoru, na območju nekdanje Auerspergove železarne, sta Stanko in Stanka Novinc s sinovoma obnovila zapuščeno železolivarsko delavnico, ki je spomenik državnega pomena. V njej so odprli Železolivarski muzej in galerijo. Z občuteno prenovo so se poklonili veličini nekoč zelo uspešnega in pomembnega gospodarskega obrata, zaradi katerega je bil Dvor znan po vsem cesarstvu.
Leta 1836 je Auerspergova železarna na Dvoru dobila naziv Cesarsko-kraljeva privilegirana tovarna za litoželezne in kovanoželezne izdelke. To je bilo najvišje priznanje, ki ga je lahko prejel gospodarski obrat. Železarna na Dvoru je začela obratovati aprila 1796, ko so lastniki tega območja, knezi Auerspergi, ena od najstarejših plemiških družin na Slovenskem in ena izmed najvplivnejših plemiških družin v avstrijskem cesarstvu, pridobili koncesijo za izkoriščanje železove rude, ki je bila v tem delu doline Krke. Breg Krke je bil tu razdeljen: levi del je bil namenjen žagam in mlinom, desni železarstvu in livarni.
Veja Auerspergov, ki je živela na Turjaku, v Kočevju, Žužemberku in v Soteski, je na Dvoru postavila velik železolivarski obrat, v katerem je delalo tudi 800 ljudi. Posebnost dvorske železarne, ki je bila na začetku klasična fužina, je bila tehnologija: za taljenje železa niso, tako kot v večini drugih železarn, uporabljali premoga ali koksa, ampak oglje, ki so ga pridobivali v tem gozdnatem predelu Slovenije. »S tem postopkom so pridobivali sivo litino z lamelarnim grafitom, ki ne vsebuje veliko žvepla, zato izdelek z leti zelo malo korodira,« je povedal Stanko Novinc.
Tudi za Benetke
To se je potrdilo tudi med letoma 2009 in 2013, ko so obnavljali okoli 2100 kvadratnih metrov veliko poslopje, ki so ga prvotno nameravali imeti za proizvodne potrebe. Kakovost železove zlitine, ki so jo uporabljali na Dvoru, so odkrili marsikje. »Na strehi smo našli posebnost, ki je verjetno ne najdemo nikjer drugje: železne strešnike, ki so vzdržali dvesto let in o katerih lahko zagotovim, da bodo vzdržali še naslednjih dvesto let,« je dejal Stanko Novinc.
Mojstri z Dvora so zaradi obstojnosti materiala, iz katerega so izdelovali različne predmete, naredili ulične plinske svetilke za Benetke in številne balkonske kovane ograje v tem mestu na vodi. Kljub okolju, ki je zaradi morske soli neprijazno do železnih izdelkov, nekateri še vedno kljubujejo tamkajšnjim razmeram …
Novinčevi so se obnove lotili sami, brez pomoči arhitektov in pod nadzorom zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je nadzoroval ohranjanje zunanjosti tega kulturnega spomenika državnega pomena. Med delom – vse, kar je bilo mogoče, so naredili sami –, so odkrivali različne posebnosti. Stavbo podpirajo številni kovinski stebri, ki so jih našli pod zametanimi stenami. Ob vhodu so odkrili premišljeno narejen vodni kanal, ki je tekel po tleh stavbe. Voda je pritekla po leseni driči iz Krke, ki so jo z nivoji naredili tako hitro in močno, da je poganjala vrsto orodij, ki so jih uporabljali v delavnici. Z obnovo so del kanala pokrili s steklom, tako da je na ogled obiskovalcem.
Posebnost so tudi zidovi stavbe, ki je zgrajena iz kamna in opeke. »Vmes so dajali lehnjak s tukajšnjih slapov, ki so ga načrtno vzidali ob okna. Lehnjak vpija vlago in s tem zagotavlja, da so bila lesena okna še obstojnejša,« pravi Stanko Novinc. Zato so del stene pustili neometane, pa tudi čez cesto, kjer stojijo ostanki Auerspergove kovačije, ki čaka na načrtovano obnovo države, je mogoče videti, kako so okenske odprtine uokvirjene s to porozno kamnino.
Toda stavba železolivarskega obrata ni posebnost samo zaradi stavbnih zanimivosti, ki so jih odkrili med prenovo. Raziskovanje zgodovine tega objekta in celotne železolivarne na Dvoru je pokazalo, da je po letu 1891, ko so obrat zaprli, počasi zamrlo tudi védenje, kaj smo imeli na Dvoru. »Po prihodu Ignaca Pantza leta 1820 – pred tem je bil rudniški in fužinski direktor na Moravskem – se je začel vzpon Dvorske železolivarne,« je pojasnil Stanko Novinc. Posodobili so proizvodnjo in se z vrhunskimi izdelki predstavili na obrtno-industrijskih sejmih v Celovcu, Gradcu in Ljubljani. Bili so prvi, ki so imeli prospekt za peči.
S »spremenjenim proizvodnim programom« so lahko konkurirali gorenjskim in koroškim železarnam, saj so kakovostno železovo rudo dali v roke mojstrom, ki niso bili le obrtniki, ampak tudi umetniki. Začela se je zlata doba železolivarstva na Dvoru, kjer so poleg omenjenih uličnih svetilk in ograj za Benečane ustvarjali uporabne in okrasne predmete, ki presenečajo z vrhunsko dodelanostjo: od kipcev do neverjetno umetelno okrašenih peči, kotlov, posteljnih ogrodij – eno je imel tudi grški kralj –, spomenikov in križev za grobove, loncev, rešetk za okna in ograje …
Prostor za podjetje
»Tu je leta 1840 nastal 4,2 metra visok nagrobni spomenik Žigi Zoisu, ki je na Žalah,« je pojasnil sogovornik. Iz delavnic na Dvoru sta tudi vodnjak z Valvasorjevim kipom na vrhu, ki stoji v Višnji Gori, in vodnjak v Žužemberku. Leta 1867 so se na Dvoru lotili tudi izdelave 30 metrov dolgega in 50 ton težkega Čevljarskega mostu v Ljubljani, ki je bil že trikrat prestavljen. »Njegova posebnost je v tem, da se na sredini prepogiba; ima členek, ki omogoča, da je gibljiv,« je povedal Stanko Novinc.
Most je bil narejen z zahtevnim tenkostenskim litjem, ki so ga na Dvoru obvladali, o čemer pričajo tudi številni kipi in okrasni predmeti. » New York Times je menda pisal o litoželeznem kipu Marije, ki je bil v notranjosti votel in je zbudil pozornost zato, ker je bil narejen vrhunsko. Ko so proučevali, kje so ga naredili, so vse sledi vodile sem, na Dvor. Ko so železarno leta 1891 zaprli, so številni mojstri odšli drugam, tudi v Ameriko. Zagotovo so kakšne manjše, a zanje pomembne predmete iz litega železa odnesli s seboj,« je dejal sogovornik.
V domačem okolju so se izjemno dovršeni predmeti ohranili predvsem zaradi Marjana Marinca, dramatika, režiserja in igralca, ki je živel v krajih ob Krki. V času, ko so bila znanja dvorskih mojstrov pozabljena in je Novoles v nekdanji delavnici delal stole za ameriški trg, je zbiral železne predmete od 18. do 19. stoletja: od okovja, ključev, kmečkega orodja, kuhinjskih posod do izdelkov umetniškega liva. V oporoki je določil, da lahko njegovo zbirko, ki jo je občina Novo mesto razglasila za kulturnozgodovinski in etnološki spomenik, uporabijo v morebitnem muzeju na Dvoru. S tem se je dediščina, ki je v spominu ljudi že zbledela, vrnila na kraj nastanka, kjer so – v času brez epidemije – na ogled javnosti.
Stanka in Stanko Novinc, ki sta stavbo železolivarskega obrata kupila leta 2009, sta predvsem potrebovala prostor za delovanje družinskega podjetja KGN, v katerem se ukvarjajo s proizvodnjo kovinske galanterije. Potem so skozi prenovo odkrivali posebnosti stavbe z izjemno zgodovino. Vzhodni del stavbe sta namenila proizvodnji, v zahodnem delu pa je nastal Železolivarski muzej in galerija. Morda tudi zato, je dejal Stanko Novinc, ker kot obrtnik takoj, ko vzame v roke izdelek, pomisli, koliko znanja in spretnosti je bilo treba, da je izdelek nastal.