Kaj vse se dogaja za masko na obrazu našega vznemirjenega sveta

»Q

Anon je preskočil Atlantik,« piše v četrtkovi izdaji Mark Scott, novinar časopisa Politi

ca. »In našel plodna tla med protestnimi skupinami, populisti in teoretiki zarote po vsej Evropi.« V Franciji so to ameriško gibanje sprejeli pripadniki rumenih jopičev. V Italiji ga je vzela za svojega skupina nasprotnikov cepljenja. V Veliki Britaniji so se mu pridružili privrženci brexita.

Za ta uvoz iz Amerike se, seveda, lahko zahvalimo koronavirusu. Ko ima človek občutek, da izgublja nadzor nad svojim življenjem, je gotovo bolj nagnjen k temu, da za vse pojave, ki se jih boji, išče pojasnila v konspirativni temi kolektivne podzavesti.

Anketa, ki je potekala ta teden, je pokazala, da vsak četrti Britanec verjame tisto, kar trdijo privrženci QAnona: da obstaja satanska mreža skorumpiranih in deviantnih politikov ter slavnih osebnosti, ki stojijo za zlomom tega sveta. Med posamezniki, starimi od 18 do 24 let, jih v to menda verjame kar 35 odstotkov.

Privrženci QAnona bi utegnili uničiti še zadnje ostanke zaupanja v znanstvene avtoritete, razširiti dezinformacije o cepivu in, seveda, tudi o samem virusu, pri vsem tem pa je največja nevarnost tista, ki jo ponujajo v obliki »rešitelja«. Donald Trump je QAnonski mesija v Ameriki. Menda se bo Evropa vendarle zbudila, preden bo šlo vse skupaj tako daleč. Ali ne?

Vse to me je spomnilo na taipinsko vstajo na Kitajskem, ki se je začela pred točno 170 leti. Pobudnik vstaje Hong Xiuquan je neverjetno veliko število ljudi prepričal, da je Jezusov brat, ki je bil poslan zato, da hansko ljudstvo reši pred mandžurskimi vladarji in vzpostavi novo moralno in družbeno ureditev v Nebeškem kraljestvu velikega miru, kot je poimenoval svojo državo, ustanovljeno znotraj meja Osrednjega cesarstva.

V spopadih med taipinskimi uporniki in cesarsko vojsko, ki so trajali dolgih 15 let, je bilo, kot ocenjujejo zgodovinarji, ubitih od 20 do 30 milijonov ljudi. Toliko o »rešiteljih«. Osmi smrtni greh Neuporaba maske je postala smrtni greh našega koronskega obdobja. Zato je bila pomembna novica tega tedna, da je papež Frančišek v torek prvič vodil božjo službo z belo masko na obrazu.

Morda tudi zato, ker so se maše v rimski baziliki sv. Marije nebeškega oltarja udeležili tudi drugi krščanski voditelji, vključno s patriarhom Bartolomejem, duhovnim vodjem pravoslavnih kristjanov, ki je imel tudi sam na obrazu masko z velikim v zlatu izvezenim križem. Ali pa je bilo to vendarle zato, ker se je koronavirus prebil tudi v neposredno bližino Svetega sedeža, med švicarsko gardo, ki varuje svetega očeta, in tudi med člane ožjega kabineta vatikanske države.

Gotovo še zdaleč ni nepomembno, ali bo poglavar Rimskokatoliške cerkve nosil masko in dal s tem svojim vernikom – teh pa je po vsem svetu več kot 1,2 milijarde – vedeti, da mati narava in znanstvena spoznanja o njeni moči kljub vsemu obstajajo nekje zunaj »božje volje« in nad zakoni »nebeškega cesarstva«. Ta tkanina, ki nam pokriva obraz in zateguje uhlje, je postala simbol nove moralne ureditve. In neodvisno od tega, kakšno dokončno ugotovitev bodo znanstveniki sprejeli glede njene učinkovitosti v zaščiti pred virusom, je že postala znamenje obnovljenega racionalizma in nov ukrep socialne distance.

Ergo ■ Nenavaden je ta čas, v katerem se postavlja vprašanje, kaj vse se dogaja za masko na obrazu našega vznemirjenega sveta. Moramo se vrniti k filozofu prosvetljenstva Reneju Descartesu in njegovemu stavku: »Dubito, ergo cogito, cogito, ergo sum« – »Dvomim, torej mislim, mislim, torej sem.« Na katerem delu tega reka bi moralo biti danes težišče? Jaz bi rekla, da na tistem v sredini – »mislim«. Konspiratorji samo dvomijo. Verniki samo … so. A obdobje korone nam daje priložnost, nalogo in velikansko obveznost, da o vsem veliko, globoko in nenehno razmišljamo. Samo tako bomo prišli do zadnje besede v Descartesovi modrosti. Do samega obstoja. Naj gre k vragu ta korona V Aziji je odnos do koronavirusa zelo različen. Japonska družba Donut Robotics je, na primer, razvila visokotehnološko masko, ki v osem jezikov lahko prevede tisto, kar izreče oseba, ki jo nosi na obrazu. Iz japonskega jezika prevaja v angleški, francoski, španski, kitajski, korejski, vietnamski, tajski in indonezijski jezik. Prek bluetootha se lahko poveže tudi z mobilnim telefonom, tako da je lahko zelo koristna, ko želi kdo, na primer, poslati sms – dovolj je, da ga zrecitira v svojo pametno masko.

Južnokorejski LG je izdelal masko, ki prečiščuje zrak, neki drugi japonski proizvajalec pa je v ta novi kos garderobe vgradil termometer in merilec ravni kisika v pljučih. Če ga že moramo nositi zaradi virusa, naj tudi nekaj naredi za nas.

Hkrati v Indiji, kjer so do zdaj zabeležili več kot 7,6 milijona primerov okužbe s covidom-19, več kot polovica prebivalstva nikjer ne nosi mask. To je pokazala študija, katere rezultate so objavili ta teden pred petdnevnim praznikom Durga Puja, ki se je začel v četrtek. Seveda se lahko praznik v čast boginje Durge in njene zmage nad demonom Asurjem spremeni v epidemiološki problem. V mitologiji je dobro premagalo zlo. V resničnem življenju se lahko zgodi, da bo zlo spravilo na kolena zdravstvene zmogljivosti velike dežele.

Ergo ■ V indijski državi Pandžab so se kmetje zbrali na protestih. »Pravzaprav hočejo reči: 'Naj gre k vragu ta korona, mi imamo druge probleme',« pravi dr. Amar Singh Azad, ki si še nikoli ni nadel maske, čeprav vsak dan sprejme okoli 70 bolnikov, okuženih s tem virusom.

V indijskih mestih se povečuje odpor proti maskam, kajti, kot je dejala neka 41-letnica iz Pune, »je to simbol slepe ubogljivosti in pokorščine«. Indija je s strogimi omejitvami med pandemijo del prebivalstva spravila do strašne dileme: oboleti za covidom ali umreti zaradi lakote. In izbira je bila preprosta.

V številnih indijskih državah je nenošenje maske kaznivo. Kazni znašajo do 1000 rupij (13,5 dolarja). A v tej državi so maske postale precej širše vprašanje od samega koronavirusa. Kot je pojasnila Mugdha Pradhan, aktivistka iz Pune, »gre predvsem za to, da sem jaz lastnica svojega telesa in da jaz izbiram, kaj bom z njim počela«. Telo kot lastnina države Ženske na Poljskem pa so ostale brez pravice do izbire, ko gre za njihova telesa. Poljsko ustavno sodišče je namreč ta teden razsodilo, da je abortus protiustavno dejanje, razen v primerih, ko gre za posilstvo, incest ali ko je neposredno ogroženo materino zdravje. Komisarka Sveta Evrope za človekove pravice Dunja Mijatović je to pokomentirala z besedami, da je »odprava temeljev za skoraj vse zakonite prekinitve nosečnosti v Poljski enaka prepovedi, to pa pomeni, da so kršene človekove pravice«.

Zanimivo je, da so raziskave javnega mnenja v tej državi dosledno ugotavljale, da večina družbe ni za strožje zakone o prekinitvah nosečnosti od tistih, ki so veljali pred omenjeno razsodbo in ki so bili že tako med najbolj rigoroznimi v Evropi. Mar to pomeni, da je katoliški cerkvi uspelo vladi vsiliti svoja načela?

Papež Frančišek je večkrat izjavil, da prekinitev nosečnosti ni versko vprašanje. Pa tudi ne filozofsko, je dejal. To je, je vztrajno ponavljal, znanstveni problem. In tako je razprava o pravici ženske do odločanja o lastnem telesu sama sebe ulovila za rep.

Ergo ■ Vatikan se velikokrat vede oportunistično, tako kot to počnejo vse države. Tudi sam sveti oče težko ohranja čisto linijo, kadar gre za velike teme katoliške morale. Tako so ta teden obnovili sporazum med Svetim sedežem in Pekingom o imenovanju kitajskih škofov, čeprav Kitajska do zdaj ni ravno spoštovala osnovnih klavzul tega dokumenta.

Papež Frančišek je, kot je mogoče videti po marsičem, osebno zainteresiran za zbliževanje s Kitajsko, čeprav je ta država desetletja ženske prisiljevala v prekinitve nosečnosti in to še vedno počne v Xinjiangu. Kam torej sodi vprašanje abortusov v državi, ki je veliki diplomatski cilj Vatikana? To tam ni ne versko pa tudi ne filozofsko vprašanje in bolje je, da kitajske znanosti ne sprašujete, kdaj se zanjo začne življenje.

Pravzaprav, zakaj se že enkrat ne preneha iskati velikega rešitelja življenja, ki lahko – pa če verniki to želijo ali ne – pride samo iz ženskega telesa? Določene stvari so v resnici vprašanje lastnine. Žensko telo pa nikakor ne sme biti ne lastnina države ne cerkve. Sveto cepivo Farmacevtska družba Pfizer je ta teden znižala starostno mejo prostovoljcev, na katerih izvaja zadnjo fazo testiranja svojega cepiva proti covidu-19. V proceduro mora biti vključenih najmanj 3000 najstnikov in prvi, ki je zavihal rokav svoje majice, da bi dobil poskusni odmerek, je bil 12-letni Abhinav v Ohiu.

Seveda je v tem našem svetu, ki ga QAnon vidi kot satansko mrežo nepopravljive nemorale, vse to postalo vprašanje etike, tako da se je v hipu razplamtela razprava o tem, ali je Pfizerjevo ravnanje moralno sprejemljivo. Nekateri pediatri so namreč mnenja, da bi smeli otrokom dajati izključno popolnoma preverjeno cepivo.

Hkrati je v Južni Koreji umrlo 32 ljudi, potem ko so dobili preverjeno cepivo proti običajni gripi. Med umrlimi je bil tudi 17-letnik. Premier Čung Sje Kun je takoj ukazal podrobno preiskavo in izjavil, da je malo verjetno, da je vzrok smrti cepivo. Ljudje so kljub temu postali zelo skeptični.

V Južni Koreji, ki ima 48 milijonov prebivalcev, vsako leto zaradi zapletov, izzvanih z gripo, umre okoli 3000 ljudi. Kljub temu je vprašanje varnosti cepiva še posebno občutljivo zdaj, ko se pričakuje tudi rešitev za pandemijo in ko iz nje nihče ne vidi nobenega drugega izhoda, razen cepiva. Po možnosti varnega.

Ergo ■ V težkih časih, kakršne doživljamo zdaj, ljudje seveda iščejo rešitelja. Če to ne moreta biti znanost in medicina, se pač obrnejo k tistemu, ki rešitev ponuja z velikimi gesli, izgovorjenimi z nekakšno vrsto prajezika. Zato je zdaj bolj kot kdaj koli pomembno, da znanost premaga virus, nato pa bo lahko premagala tudi vse tiste dvome, iz katerih se rojevajo teorije, kakršno razglaša QAnon. Nikoli ne smemo pozabiti na to, da za »dubito« sledi »cogito«, da bi prišli do trdnega »sum«, pa moramo rešitev poiskati v lastnem zdravem razumu.

Tistim, ki upajo, da bomo v kratkem dobili cepivo proti covidu-19, priporočamo, da hkrati z odmerkom cepiva vzamejo tudi odmerek zdravega razuma, je ta teden opozoril David Salisbury, nekdanji direktor imunizacije na britanskem oddelku za zdravje in družbeno skrb. »Nobeno cepivo ni stoodstotno učinkovito,« piše v Guardianu. Seveda si bomo takrat, ko ga bomo imeli, lahko malce oddahnili, kajti celo če cepivo dobi 75 odstotkov prebivalcev, 75 odstotkov vseh cepljenih pa postane imunih, bomo do določene mere ustavili kroženje virusa. A kljub temu ne bi smeli opustiti socialnega distanciranja in misliti, da se življenje vrača na stara pota.

Torej smo, na kratko povedano, rešitelji mi sami. In čim prej bomo to sprejeli kot edino teorijo izhoda iz krize, toliko bolje bo to za vse nas.

Zorana Baković Ko ima človek občutek, da izgublja nadzor nad svojim življenjem, je gotovo bolj nagnjen k temu, da za vse pojave, ki se jih boji, išče pojasnila v konspirativni temi kolektivne podzavesti.