Intimno z Jergovićem

Zorana Baković se je z bošnjaško-hrvaškim pisateljem Miljenkom Jergovićem pogovarjala o tem, kaj je domovina, da književnost še ni bila tako pomembna kot v tem tisočletju, o njegovih tesnobah in časopisih, ker jih oba ljubita in vanje verjameta. Med drugim ji je povedal: »Naša generacija časopisov ne bere zaradi novic – za to se gleda televizijo. Beremo zaradi piscev, ki lahko pišejo samo v časopisih. Zato ta platforma ne more biti preživeta, kot nekateri pričakujejo. Tisk ne more umreti.« Če bi hoteli navesti najpomembnejše delčke iz njegovega življenja, bi se ti verjetno strnili v dva kaktusa. Ne sprašujte, zakaj kaktusa. Berite Jergovićeve romane po vrsti: Oče, Rodbina, Selitev. In potem še vse druge.

Zorana Baković se je z Miljenkom Jergovićem srečala v lokalu Limona oziroma Limun in razmišljala o znani Michelangelovi freski, medtem ko sta klepetala o tem, kaj je domovina, da književnost še ni bila tako pomembna kot v tem tisočletju, o njegovih tesnobah in časopisih, ker jih oba ljubita in verjameta vanje. Vsega plavookega je fotografiral Jože Suhadolnik.

Naša generacija časopisov ne bere zaradi novic – za to se gleda televizijo. Beremo zaradi piscev, ki lahko pišejo samo v časopisih. Zato ta platforma ne more biti preživeta, kot nekateri pričakujejo. Tisk ne more umreti.

Ko se je pojavil na vratih bistroja Limun v Novem Zagrebu, me je prešinilo, da je na Miljenku Jergoviću največja glava. Najprej sem pomislila, da je to zaradi neubogljivih kuštravih las, ki jih neuspešno poskuša zadržati spete v čopu. Nato mi je pogled zdrsnil prek lokov njegovih močnih obrvi … prek levega uhlja in uhana, o katerem sem, še sama ne vem, zakaj, pomislila, da mora imeti prav poseben pomen.

»Kdo pravzaprav je Miljenko Jergović,« sem mu postavila prvo vprašanje in v trenutku dojela, da ima zelo široko čelo, ki me je spomnilo na Michelangelovo fresko Ustvarjenje sonca in lune. Ne, ne zdi se mi podoben bogu s te slike. Njegovo čelo je bolj podobno soncu, ujetemu med lastnim rojstvom.

»To je čudno vprašanje.« Govori počasi, pa vendar se mi niti za hip ne zazdi, da me bo okrcal po prstih, ki brskajo po njegovi intimi. »Zato ker … zato ker najbolj zadeva človekovo individualno psihologijo.« Dvigne pogled in nadaljuje. »Nisem se rodil kot kakšen zelo samozavesten in trden človek. Večji del vsakdanjih in življenjskih dejavnosti opravljam zato, da si krepim samozavest, da ne bi izpadel popoln bedak in postal socialno nesprejemljiv. To pomeni, da me pestijo tisti neumni prvinski strahovi pred osebnostnim propadom. V bistvu me ti strahovi vodijo vse življenje.«

Za hip si predstavljam krik sonca v trenutku rojstva, a molčim, da lahko on nadaljuje zgodbo.

»To je ena plat zgodbe,« pravi in njegovo čelo se vse bolj širi. »Druga plat zgodbe je, da sem se rodil in odraščal v Sarajevu, od poznega poletja 1993 pa živim v Zagrebu. Nisem nameraval ostati tukaj. A so me zaljubljenosti preprosto prikovale na to mesto. Po svoje je to zelo čudno. Nikoli se nisem odločil, da bom živel tukaj. V Zagrebu sem ostal zaradi zasebnih okoliščin. In v tem smislu sem prenehal biti Sarajevčan, hkrati pa nikoli nisem postal Zagrebčan. Tako da sem nekakšen polovični tujec v lastnem občutenju življenja v tem mestu.«

»In to vam ustreza,« vprašam, čeprav iz lastne izkušnje vnaprej poznam odgovor. Midva – polovična tujca v lastnem občutenju življenja – sva se pogovarjala o nečem, kar je pravzaprav samoumevno.

»Mislim, da mi,« pravi in za hip zastane. Na njegovem čelu vidim, kako prisluškuje samemu sebi, in se sprašujem, ali ga moti cenena glasba, ki doni po Limunu. Nato pa kaj hitro dojamem, da je Jergović eden od tistih ljudi, ki se ponašajo z močno koncentracijo, in lahkotna melodija postane prijetna spremljava njegovega ritma razmišljanja. »Ker sem po naravi voajer, ne pa ekshibicionist, tako da rad gledam in prisluškujem ljudem, je to zame idealen položaj. Za književnost in pisanje je to pomembno, ker tako bolje vidim svet, v katerem živim tukaj, hkrati pa veliko bolje vidim svet, v katerem sem živel prej. Sicer pa, če bi lahko izbiral, bi bil vedno tujec.« »Pa imate domovino?« Sama sebi sem se začudila ob tem vprašanju, ki ga sploh nisem nameravala postaviti. Sem mar vprašala samo sebe?

»Hm …« Prek njegovega čela se širijo črte nenehnega iskanja nečesa, kar mu je ušlo izpred oči, ki se ničemur več ne čudijo, in kar bi se lahko skrilo v laseh, prepredenih z odtenki 54 let njegovega življenja. To niso gube. To so sledi.

»Ko me takole vprašate, je moj odgovor – ne, nimam.« Govori počasi. Zdi se mi, kot da koraka po nekakšnem prostoru brez imena, zato molče čakam, ali mi bo odgovoril na vprašanje, ki ga že dolgo nosim v sebi. »Svoje lastno mesto sem občutil samo v času obleganja Sarajeva, in to zlasti takrat, ko sem bil tam. Takrat sem imel močen občutek pripadnosti in identitete. Pa tudi kadar sem odpotoval kam drugam, sem, ko sem razmišljal o sebi in svojih koreninah, imel občutek določenega kraja in porekla, ki je domovina. Vendar ne v zemljepisnem pa tudi ne fizičnem smislu, temveč v smislu prostora, kjer živijo ljudje, ki, ko nekaj govorim, vedo, kaj mislim. Ljudje z meni bližnjo usodo ali meni bližnjo preteklostjo. Ta povezanost v preteklosti in doživeti izkušnji je torej moj pojem domovine, ki se ne ujema z državnimi mejami. Na splošno mislim, da sta za človeka zdravega razuma domovina in država različna pojma. Meje domovine se ne morejo nikoli in nikjer ujemati z mejami države.«

Pravzaprav ne maram provokacij z imenom države, v kateri sva bila oba rojena, a si ne morem kaj, da ga ne bi vprašala: »Ste zaradi tega občutka jugoslovanski pisatelj?«

»Eeeh,« zavlačuje in zdi se mi, da bi lahko bil tudi to dovolj dober odgovor. »Na to vprašanje je v resnici težko odgovoriti, ker po eni strani Jugoslavije ni več, v naših pogovorih pa Jugoslavija deluje le še kot psovka in kletvica. Ko nekomu rečete, da je jugoslovanski, je to – če hočete ali ne – kot da bi ga ozmerjali.«

Naučila sem se, da pri Jergoviću vedno obstaja tudi »druga plat zgodbe«, zato ga poslušam brez komentarja.

»Druga plat zgodbe,« nadaljuje prav s temi besedami, »je, da je bil način obstajanja tega pojma tudi v preteklosti zelo problematičen. Kajti mi smo bili zelo okrutni in nepravični, kadar smo kaj imenovali jugoslovansko. To, kar je bilo, denimo, za nas jugoslovansko, je bilo za nekoga na Kosovu, v Makedoniji pa tudi v Sloveniji nekaj povsem drugega. Mi smo običajno pod oznako jugoslovansko mislili na nekaj, kar je strogo srbsko-hrvaško in zgolj pogojno razširjeno tudi na Slovenijo in Makedonijo, medtem ko tam nekakšno Kosovo, Albanci ali Madžari sploh niso spadali v to sliko. Vsi ti so se morali – da bi bili jugoslovanski – prilagajati nam. To je bilo zelo nesimpatično.«

Obmolkne. Zdi se mi, da mu je nečesa žal. A ga tega ne morem vprašati, ker mu vse piše na čelu, in z vsako minuto vse bolj čutim, da bi lahko pogovor nadaljevala tudi brez besed.

»Čigav pisatelj sem?« nadaljuje Jergović. »Predvsem sem pisatelj vseh tistih, ki moje knjige razumejo prek svojega maternega jezika. Vendar sem vsekakor bolj pisatelj nekoga, ki moje knjige bere v Beogradu ali Novem Sadu, kot nekoga, ki jih v Zagrebu ali Bjelovarju ne bere.«

Za Jergovića je to, da je pisatelj, enako pomembno kot to, da je bralec. Zato se počuti, kot da pripada malo širšemu svetu, v katerega je zajeta tudi Slovenija, s katero je povezan že s tem, da je bil njegov ded iz Kneže pri Tolminu, tako da je tudi to, kot pravi, ena od »elementarnih jezikovno-književnih okoliščin«, zaradi katere lahko slovenske pisatelje bere v izvirniku. »V Ljubljani se preprosto ne morem počutiti enako kot na Dunaju,« mi pojasni. »Na Dunaju sem vendarle v nekakšni pravi, globoki tujini, ne glede na vse povezave, ki jih lahko imam s tem mestom.«

Ugotoviva, da sva, »polovična tujca«, pravzaprav soseda. V tem življenju naju deli le nekaj novozagrebških stolpnic, čeprav Jergović toplejši del leta preživlja v vaški hiši nedaleč od Zagreba. Ne glede na to, kje je, si prizadeva za to, da bi si bili vsi njegovi dnevi čim bolj podobni. Branje, občasno poslušanje glasbe, gledanje filmov in, seveda, pisanje. »To je moj idealni dan,« se smeji. »Vse, kar poteka drugače, je pravzaprav motnja.«

Opazujem ga, ko odhiti, da bi plačal še eno uro parkiranja, in v njegovih kretnjah prepoznam dečka, čigar najboljši prijatelji v njegovem zgodnjem otroštvu so bili, kot mi je pravkar povedal, stari »70 plus«. Odraščal je ob njihovih zgodbah o solunski fronti, o pobegih iz Rusije, o nekih davnih vojnah in miru, ki to ni. Jergović je nenavadna kombinacija razposajenosti in zadržanosti, otročjega uporništva in premočne zrelosti modreca.

»Nisem pretirano družaben človek,« mi pojasni, ko ga vprašam, kako pomembna je zanj ljubezen. »Kadar se moram v enem dnevu pogovarjati z več kot petimi ljudmi, ki jih ne poznam, me zajame zelo močna tesnoba. Včasih imam nekakšne turneje po tujini, med katerimi sem vsak dan v drugem, na primer, nemškem mestu in tam spoznavam različne ljudi ter se počutim grozno. Zvečer, ko se vrnem v hotelsko sobo, mi gre na jok, ker sem …« obmolkne. Sledi na širokem čelu postanejo globlje in moj pogled preusmerijo v gozd kuštravih las. »Se vam dozdeva, da si vas ti ljudje prilaščajo?« mu poskušam pomagati, da bi dokončal stavek. »Kot da je nekdo prebil mojo avro, kot da razpadam,« ostaja pri svojem opisu te intenzivne samote.

Najprej hoče opisati vsako nianso te tesnobe. »Kot da sem popolnoma neustrezen v lastnem življenju in kot da vse razpada.« Nato zopet zastane. Molčim in poskušam v najin pogovor umestiti hrup naprave za pripravljanje kave. »V tem smislu so zame izjemno pomembni ljudje, ki jim pravimo bližnji. Tisti, ki jih imam rad in v katere sem, kot bi rekli, zaljubljen. Tisti, ki sprejemajo vrsto mojih prisilnih dnevnih dejavnosti, kajti v daljnih, daljnih koreninah vsega prepoznavam motnjo avtističnega spektra.«

Vem, pomislim. Vsi mi, ki živimo v dveh stoletjih, enem, ki se nikakor noče končati, in drugem, ki se nikakor ne začne, smo po malem avtistični. Kot da smo obsojeni na to, da bomo večno iskali po labirintu izgubljene identitete, ki je sicer tako Miljenka Jergovića kot mene pripeljala v Limun.

»Še vedno iščete,« ga vprašam. »Odgovor je zelo preprost – da!« mi odgovori. »Identitete ne morete uloviti, ni je mogoče opredeliti na pet jasnih elementov pa tudi ne na dokončano preteklost. O identiteti kot jasni stvari bi lahko govoril samo mrtev človek, če bi lahko govoril. Samo mrtvemu človeku je jasno, kdo in kaj je, vendar je treba tudi to razumeti pogojno, ker se tudi mrtvim – in to vemo iz naših pojugoslovanskih izkušenj – identitete aktivno spreminjajo. Deloma nasilno, deloma pa tudi naravno, kajti celo njihove pripadnosti in kulturne opredeljenosti niso dokončne. Primitivci v balkanskem smislu so srečni ljudje. Samo oni vedo, kdo in kaj so. Preostali del človeštva pravzaprav o tem nima pojma, čeprav je to naša najpomembnejša tema – in to tako ljudi kot pisateljev.«

Ni mi treba dokončati vprašanja, ali verjame, da je književnost najpomembnejša stvar v 21. stoletju, kajti Jergović kategorično odgovarja: »Daaa. Mislim oziroma prepričan sem, da je književnost najpomembnejša stvar vseh tistih dvajsetih predhodnih stoletij, v enaindvajsetem pa se stvari samo še spreminjajo v korist književnosti. Natančneje povedano, v korist branja, torej pojasnjevanja sebe … Medtem ko smo imeli v prejšnjih sto letih vrsto drugih sredstev, s katerimi smo lahko sebe pojasnili svetu, svet pa sebi, se je v enaindvajsetem stoletju zaradi strahovitega tehnološkega napredka, ki ga čustveno in miselno nismo mogli spremljati, in pogubnosti medijev virtualnega sveta, izoblikovala posebna situacija, v kateri nam uhaja iz rok ne le stvarnost, temveč ves naš svet. Zdaj ga lahko zaobjamemo, obrazložimo in doživimo samo še s književnostjo. Vsak od nas posamično, s tem pa tudi celotno človeštvo.«

Iskrenost se zaiskri izpod močnih obrvi, ko se glasno vpraša, kako sploh živijo ljudje, ki ne berejo, kaj se dogaja z njihovo domišljijo, pa tudi z našo civilizacijo. »Kako prečkati ulico ob zeleni luči, če ne veste, kdo je Antigona?!« postavi Jergović vprašanje, ki bi ga najraje dala takoj vklesati nad vhod v Limun.

Z njim sem se srečala prav v času, ko je zagrebški Jutarnji list prešel v Večernji, 24 sata in Express. Spomnil me je na to, da za časopise piše od devetnajstega leta. Na moje vprašanje, kaj zameri današnjemu novinarstvu, mi raje odgovori s tistim, kar pričakuje od novinarstva.

»Časopise sem vedno bral zaradi piscev. Še vedno berem Delovo Sobotno prilogo, sobotni kulturni dodatek (beograjske) Politike, tednik Vreme in, seveda, kulturne dodatke zagrebškega Expressa, Večernjega in Jutarnjega lista. Naša generacija časopisov ne bere zaradi novic – za to se gleda televizijo. Beremo zaradi piscev, ki lahko pišejo samo v časopisih. Zato ta platforma ne more biti preživeta, kot nekateri pričakujejo. Tisk ne more umreti. S tem bi umrl celoten izjemno pomemben tekstovni in celo književni žanr.«

Ko sva se dogovarjala o tem, kje se bova sestala, mi je Jergović opisal Limun kot lokal, ki »ni niti malo ekskluziven, a zelo inkluziven«. Že dve uri sediva v tem svetu na polovici poti med mojo in njegovo stolpnico in pogovor se kar noče končati. Pogovarjava se o koronavirusni norosti, o Nobelovi nagradi, obstoju Bosne in Hercegovine, prihodnosti Evropske unije … Zdi se mi, da mu je vse kristalno jasno. On pa vztrajno trdi, da še vedno išče odgovore. Vem, pomislim. To se vidi na njegovem širokem čelu.