Z več empatije do vrnitve v postkrizno normalnost

Sredi februarja smo se na tem mestu še spraševali, ali izbruh koronavirusa v Wuhanu, enajstmilijonskem kitajskem velemestu ob reki Jangce, lahko postane nekakšen novodobni črni labod (»black swan«), ekstremen, nepredvidljiv dogodek, s širšimi, daljnosežnimi in globokimi posledicami za svet. Virus je bil takrat videti še več tisoč kilometrov stran, podatki o okuženih po svetu pa so bili s sedanje perspektive skoraj nepredstavljivo nizki.

Uvodno vprašanje je že dolgo le retorično, posledice po dobrih devetih mesecih pandemije pa so več kot 1,1 milijona mrtvih in skoraj 42 milijonov okuženih – in najhujša zdravstvena in gospodarska kriza v sodobni zgodovini, ki po poletnem zatišju dobiva nov pospešek po svetu, Evropi in tudi pri nas. In je nazadnje ta teden tudi našo vlado prisilila v novo delno zaprtje države.

Če je pred dobrim mesecem, tudi po ocenah Banke Slovenije, kazalo, da gospodarske posledice epidemije pri nas vendarle ne bodo tako hude, kot se je mogoče nakazovalo spomladi, je drugi val v Evropi pljusknil z vso silo. Ekonomske inštitute doma in po svetu preseneča s hitrim poslabšanjem epidemioloških razmer ter gospodarskih obetov v zelo kratkem obdobju. Za natančnejše izračune in napovedi bo treba počakati še nekaj tednov, prve ocene pa kažejo, da bi nam kriza letos lahko odnesla tudi desetino BDP, okrevanje pa bo lahko daljše in predvsem bolj negotovo, kot je kazalo še ne dolgo tega.

Izkušnje iz zadnje velike gospodarske krize nam kažejo, da so jo bolje odnesle tiste države, ki so pravočasno in z ustreznimi fiskalnimi ukrepi karseda zaščitile svoja podjetja ter zaposlene. Tam, kjer je oblast pustila podjetja propasti – velja tudi za vlade v Sloveniji v krizi po letu 2008 –, je bila pot okrevanja in obnove gospodarskega tkiva precej daljša in bolj boleča. Za ublažitev posledic vse slabših razmer bi zdaj potrebovali nadaljevanje ukrepov, saj so po podatkih s terena mnogi, predvsem v storitvah, že povsem na poslovnem in eksistencialnem robu. Sedanja, še prikrita brezposelnost, bo že čez nekaj tednov, najpozneje pa do konca leta postala očitna. Iz nekaterih gospodarskih in podjetniških krogov prihajajo opozorila, da so prihranke in notranje rezerve porabili že med prvim, spomladanskim valom, zato zdaj pričakujejo novo sistemsko pomoč države, ki mora pri tem zelo paziti, da se zaradi ukrepov dolžniško breme ne bo čezmerno povečalo. Vsekakor pa mnogi zdaj nestrpno čakajo na vladni šesti paket za blažitev posledic epidemije, ki glede na dinamiko gotovo ne bo zadnji.

Gospodarski padec je v sedanjih razmerah odvisen od treh dejavnikov: strogosti ukrepov pri zaprtju držav, deleža storitev, predvsem turizma v BDP in od kakovosti vodenja ekonomskih politik, vključno s fiskalnim ukrepanjem, v analizi, zakaj so med evropskimi državami tako velike razlike v ekonomskih izgubah zaradi covida-19, ugotavlja ugledni ekonomist Andre Sapir iz bruseljskega miselnega trusta Bruegel.

Zmagovalke oziroma najmanjše poraženke sedanje zdravstvene, gospodarske in vse bolj tudi socialne krize bodo tiste države, ki se bodo z najmanj žrtvami in čim manjšo gospodarsko škodo sčasoma vrnile v novo, postkrizno normalnost. Na tej vrnitvi je zdaj po zaslugi svojega specifičnega družbenega inženiringa najdlje prišla komunistična Kitajska, kjer se je na začetku tega leta vse skupaj začelo.

Med razvitimi demokratičnimi državami, s katerimi se želimo primerjati, je na dobri poti Nova Zelandija s karizmatično premierko Jacindo Ardern, ki se je s koronakrizo spopadla tako uspešno in s toliko empatije, čustvene inteligence in posluha za ljudi, da so jo ti z veliko večino pred kratkim spet potrdili na volitvah. Podobno velja tudi za Nemčijo in njeno kanclerko Angelo Merkel, ki po vseh raziskavah javnega mnenja tudi zaradi svojega človeškega pristopa pri upravljanju krize upravičeno uživa zelo visoko stopnjo zaupanja nemške javnosti. Po številu obolelih se zdaj v Evropi najbolje držita Finska in Estonija, kar dodatno potrjuje tezo, da so države, ki jih vodijo ženske premierke ali predsednice, uspešnejše pri spopadanju z epidemijo.

Po drugi strani pa so lahko neempatično ravnanje političnega voditelja, prezir do vseh drugače mislečih in večine medijev ter celo ignoriranje nasvetov lastnih zdravstvenih strokovnjakov recepti za pot v zdravstveno katastrofo, kar lepo kaže primer z druge strani Atlantika in še kje.

Ravnanje tistih na vrhu piramide oblasti je ključno. Pandemija postaja tudi poseben stresni test za sodobno človeško civilizacijo ter tudi za slovensko družbo in njeno politično elito. Za njeno pripravljenost in sposobnost, da v karseda demokratičnem dialogu ohrani solidarno in povezano družbo ter državo, ki zmore zaščititi vse, predvsem pa najranljivejše, in ohraniti družbeno kohezivnost.

Pri nas so zdaj proklamirane prioritete vlade jasne: najprej življenja ljudi, potem zdravje naroda ter nato zaščita gospodarstva in delovnih mest. Vse drugo, da je manj pomembno. Kar seveda drži. Še posebno če se tega v praksi drži sama vlada, ki sicer včasih daje vtis, da ima ne glede na zahtevne epidemiološke razmere svoj pomemben fokus še kje drugje, recimo pri intenzivnem odstavljanju in nastavljanju ljudi na odgovorne položaje v državnih in javnih institucijah. Hkrati sta pomembna tudi zaupanje – za katerega mora poskrbeti predvsem vladajoča politika – in odgovorno ravnanje vseh nas, s katerim v epidemiji zaščitimo sebe in druge ter tako dodatno ne obremenjujemo že tako močno utrujenih zdravstvenih delavcev.

In še to: v tem kontekstu je obtoževanje tako imenovanih vodilnih slovenskih medijev, da so krivi za širjenje epidemije, milo rečeno neresnično. Prav nasprotno je res: ta čas ni resnega medija v državi, ki ne bi profesionalno spremljal, seznanjal javnost in tudi podpiral vse dobro postavljene in argumentirane ukrepe za čimprejšnjo ustavitev epidemije ter nujni preokret zdravstvenih in gospodarskih razmer.

Pandemija postaja tudi poseben stresni test za sodobno človeško civilizacijo ter tudi za slovensko družbo in njeno politično elito.