Slava pri devetdesetih
Članica Mariborskega kroga, ki je velike samostojne pregledne razstave svojih del dočakala šele, ko se je od fotografiranja že poslovila
Sem izrazito čustven človek in čustvena komponenta je praviloma prevladala pri izbiri tematike.
Slovenci smo se držali zase, med seboj smo govorili slovensko. Seveda so nam učitelji poskušali dopovedati, da je nemška kultura v primerjavi s slovensko superiorna.
Ob koncu tiste šolske ure pa smo se tri prijateljice postavile v zborček in na ves glas in iz vsega srca zapele pesem takrat slavne pevke Zarah Leander Nekoč se bo zgodil čudež in tisoč pravljic se bo uresničilo. Nič nam niso mogli, ker je bila pesem nemška, mislim pa, da je večina razumela, kaj smo želele povedati.
Filme in fotografije sem sušila kar na plastični vrvici, ki sem jo napeljala od okna do vrat, tako da sem se včasih komaj premikala naokoli.
Čeprav je bila v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja med najbolj prepoznavnimi slovenskimi fotografinjami, ji je veliki preboj uspel pravzaprav šele pred petimi leti. »Pri devetdesetih sem doživela svoj trenutek slave,« pravi smeje. Leta 2015 je namreč kakovost njenega dela prepoznal direktor in kustos Bežigrajske galerije Miloš Bašin in organiziral njeno prvo veliko samostojno razstavo, lani pa so obsežno retrospektivo njenih del pripravili tudi v Umetnostni galeriji Maribor (UGM).
Ste v popolni karanteni, verjetno ob vsakodnevnih stikih pogrešate tudi fotografiranje?
Res, v času epidemije sploh ne zapuščam stanovanja, vse, kar potrebujem, mi prinesejo sosedje in sorodniki. Fotografirati pa sem nehala pred kakšnim desetletjem, ko mi je začel nagajati vid.
Precej naporni bi bili za vas verjetno tudi postopki razvijanja in izdelave fotografij, vse do konca ste bili zvesti analognemu fotoaparatu in delu v temnici.
Nikoli nisem fotografirala z digitalnim, tudi računalnika nisem uporabljala, tako da je bilo res vse skupaj zelo zamudno. Najprej je bil to vzhodnonemški fotoaparat Vera 1, ki je imel zelo malo funkcij in možnosti nastavitev, nato veliko boljši Olympus OM 1, vendar sem tudi pri tem uporabljala zgolj osnovni 50-milimetrski objektiv, s katerim sem fotografirala vse. Nič menjavanja objektivov, ki bi morda bolj ustrezali posameznim motivom, nič zooma, ki zna biti v določenih situacijah zelo priročen. Fotografije sem najprej razvijala v temnici v Fotoklubu Maribor, nato sem si jo uredila v domači kopalnici. Filme in fotografije sem sušila kar na plastični vrvici, ki sem jo napeljala od okna do vrat, tako da sem se včasih komaj premikala naokoli. Res stanujem v tako imenovanem Hutterjevem bloku, ki je znan po velikih stanovanjih, vendar je moje najmanjše v celotni stavbi, veliko je 32 kvadratnih metrov.
Med fotografinje ste se zapisali bolj po naključju?
Ko je leta 1968 umrla moja mama, je v mojem življenju nastala praznina in sem jo poskušala zapolniti z različnimi stvarmi. Ko sem šla na poletne počitnice v Ulcinj in nato še na Ohrid, sem vzela s seboj fotoaparat, in ko sem se vrnila s fotografijami, je Simon Tihec, brat kiparja Slavka Tihca, dejal, da imam talent in da bi se morala fotografiranju bolj posvetiti.
Na mamo ste bili zelo navezani.
Da, oče mi je umrl, ko sem bila stara leto in pol, z mamo, ki je imela vse življenje šibko srce in ni bila nikoli v službi, sva se do moje zaposlitve prebijali zgolj s skromno pokojnino po očetu. Bil je prometnik na železnici, po rodu iz Idrije in zaradi izkušenj z Italijani izredno narodno zaveden. Zbolel je za tuberkulozo in v 20. letih prejšnjega stoletja mu glede na možnosti zdravljenja ni bilo pomoči.
Takrat so bili verjetno za vas hudi časi?
Ker je imel samo deset let delovne dobe, je bila seveda pokojnina ustrezno nizka. Res nisva stradali, ampak velikokrat si je bilo treba v stiski kaj izposoditi in nato seveda tudi vrniti. Od takrat razumem reveže in z njimi sočustvujem.
Ob nemški zasedbi Maribora ste imeli šestnajst let, torej se vsega še dobro spominjate?
Seveda. Domači kulturbundovci so bili v pripravljenosti, da sprejmejo Hitlerjeve vojake, vse dogodke pa sva lahko z mamo spremljali zelo od blizu. Stanovali sva namreč blizu vojašnice v Melju, koder so najprej marširali nemški vojaki. Ker so bili vsi mostovi v Mariboru porušeni, so v Melju najprej postavili pontonski most. Nato sva lahko videli ujetnike starojugoslovanske vojske, ki so bili veliki reveži, bolj lačni kot siti. Oprijemali so se ograje in vpili »molim hleba«, mlad nemški vojak pa je hodil ob ograji in s šibo tolkel po njihovih prstih.
Se jim je dalo pomagati?
Tudi sama sem jim s prijateljicami pomagala. V nekaterih mariborskih pekarnah je bilo mogoče zanje zastonj dobiti kruh in žemlje in smo jim nosile na vhod v vojašnico. Pozneje, ko so jih premestili v tako imenovano carinarnico, smo v nahrbtnik poleg kruha in žemelj skrile tudi civilna oblačila, da so se trije lahko preoblekli in se izmuznili na prosto. Tudi železniško vozovnico smo jih kupile, če se ne motim, do Zagreba.
Ste med vojno še obiskovali šolo?
Na realno gimnazijo Slovenci, ki smo imeli zelene izkaznice, nismo mogli, obiskovala sem dveletno wirtschaft schule, torej nekakšno gospodarsko šolo.
Kako ste se razumeli z nemškimi sošolci in sošolkami?
Slovenci smo se držali zase, med seboj smo govorili slovensko. Seveda so nam učitelji poskušali dopovedati, da je nemška kultura v primerjavi s slovensko superiorna. »Mi, Nemci, imamo Goetheja,« je poudarjal eden od profesorjev in se zmrdoval nad našo slovenščino. Ob koncu tiste šolske ure pa smo se tri prijateljice postavile v zborček in na ves glas in iz vsega srca zapele pesem takrat slavne pevke Zarah Leander Es wird einmal ein Wunder gescheh'n und dann werden tausend Märchen wahr, torej Nekoč se bo zgodil čudež in tisoč pravljic se bo uresničilo. Nič nam niso mogli, ker je bila pesem nemška, mislim pa, da je večina razumela, kaj smo želele povedati.
Leto 1945 je bilo veliko olajšanje.
To je bilo neizmerno veselje. In tudi končno priložnost za nadaljevanje šolanja. Prvi korak je bilo dokončanje gimnazije, ko je bila ustanovljena pedagoška akademija, pa sem opravila pedagoške predmete in postala učiteljica.
To je bila vaša velika želja.
Nikoli se nisem poročila in nisem imela otrok, zato so bili vsi učenci moji otroci. Ko so se poslavljali, je bilo pogosto kar težko zadržati solze, včasih so mi v slovo napisali naša mama Zora
Plešnar. Še danes kdaj srečam v mestu kakšnega od učencev, ki se spominja, kako sem jim poskušala na različne načine pomagati. Tudi in predvsem tistim, ki so imeli učne težave ali pa so bili zaradi razmer v družini v slabšem položaju.
Kaj ste poučevali?
Zgodovino in zemljepis, pozneje tudi samoupravljanje. Najprej na Osnovni šoli Toneta Čufarja, nato na Elektrogospodarskem šolskem centru, danes je to Srednja elektro-računalniška šola (SERŠ).
Otroci so bili pogosto tudi vaš fotografski motiv.
Res sem naredila ciklus Otroštvo, tudi v ciklusu V maskah so otroški portreti, vendar je bila to bolj izjema kot pravilo. Pravzaprav je bila izbira motiva nekako nezavedna, če sem čutila, da je kakšna podoba ali kakšen prizor name naredil vtis, sem sledila temu svojemu občutku in sem lahko takšen motiv v različnih izpeljavah ponavljala kar nekaj let. Sem izrazito čustven človek in čustvena komponenta je praviloma prevladala pri izbiri tematike.
Ko so vas sprejeli v Fotoklub Maribor in nato v tako imenovani Mariborski krog, v katerem so bili eminentni fotografi, je bila to za vas nedvomno velika spodbuda.
Lahko rečem, da je bil Fotoklub Maribor nedvomno med najboljšimi v nekdanji Jugoslaviji, tam so ustvarjali Ivan Dvoršak, Zmago Jeraj, Stojan Kerbler, Dragiša Modrinjak, Martin Germ, Simon Tihec, Vinko Vedlin, Franjo Vršič ... Ivan Dvoršak je bil moj mentor, vendar ne v smislu iskanja motiva, v Mariborskem krogu nikoli nihče ni nikomur dajal tovrstnih spodbud, še manj je kdo koga kopiral, temveč me je podučil o tehničnih postopkih in izboru kakovostnih del. Prve filme mi je razvijal še Hochstätter starejši, torej Jožef, nato sem se tega lotila sama. Omislila sem si soliden češki povečevalnik, ampak ko bi danes ljudje vedeli, koliko dela je bilo potrebnega, da je bila fotografija končana. Torej najprej razvijanje filma, sušenje, rezanje na trakove po šest posnetkov. Nato delo na povečevalniku, razvijanje z razvijalcem in fiksirjem, dolgo spiranje fotografij, pa sušenje in nazadnje tako imenovano likanje. Na robu mize si fotografijo poravnaval in jo nato obložil s težkimi knjigami, da je bila na koncu res popolnoma ravna. In nato še neskončno retuširanje, vsako pikico je bilo treba popraviti. Najprej sem se zmrdovala nad tem, da se to počne s slino, nato sem ugotovila, da je slina veliko učinkovitejša kot voda. (smeh)
Veliko ste razstavljali, ampak celovito ovrednotenje vašega opusa je prišlo zelo pozno.
Direktor Bežigrajske galerije Miloš Bašin je na internetu videl moja dela in se napovedal, da bi si jih ogledal. To je zelo resen in redkobeseden gospod, bolj ali manj molče je pregledoval moje mape in na koncu kratko dejal: Imate razstavo. In potem še delo s kustosinjo Andrejo Borin, ki se je zelo potrudila, da je lahko lani pripravila retrospektivno razstavo v Umetnostni galeriji Maribor. V nasprotju z drugimi fotografi, ki vodijo zelo natančne evidence o svojem delu – Stojan Kerbler je primer takšnega metodičnega arhiviranja –, sem bila sama precej manj natančna, z Borinovo sva imeli zelo veliko opravka že s tem, da sva nekako določili letnice nastanka posameznih fotografij. Pravzaprav nisem nikoli računala, da bom imela tako obsežno samostojno razstavo, pa tudi sicer nikoli nisem imela preveč veselja s tovrstnim evidentiranjem, zame je štela predvsem kakovost fotografije, seveda analogne.
Analogni ostajate tudi sicer, nimate računalnika in pametnega telefona, medijev ne spremljate po medmrežju.
Ah, potem pa, kolikor vidim, človek cele dneve sedi pred računalnikom ali gleda v telefon. Jaz raje prebiram časopise in seveda knjige. V mojem stanovanju jih je ogromno, knjižne police segajo do stropa, knjige imam naložene tudi po kupih. Zadnjič se je meter visoka skladovnica na stolu z velikim hrupom podrla in že so se zaskrbljeni sosedje spraševali, ali se mi je kaj zgodilo (smeh). Ampak sem še v redu, če se mi le še uspe izogniti virusu, bom povsem zadovoljna, hočeš nočeš pač pri 95 letih sodim v rizično skupino. Moram biti zdrava in pri močeh, da se bom, ko bo epidemije konec, lahko udeležila tudi svoje prihodnje retrospektive, menda je v Pilonovi galeriji v Ajdovščini zanjo že vse bolj ali manj nared.