Izza odrov: Tišina, vadimo!
Umetniki med epidemijo Vaje prek spleta in tudi v živo, v manjših skupinah, z masko na obrazu in na ustrezni razdalji
Umetniki med epidemijo vadijo prek spleta in tudi v živo, v manjših skupinah, z masko na obrazu in na ustrezni razdalji.
Slovenske kulturne ustanove so trenutno od zunaj videti kot prostori, ki imajo dolg odmor, a znotraj so prizori povsem drugačni. Gledališča, operi in ilharmonija oziroma igralci, pevci in glasbeniki so tako rekoč vsak trenutek pripravljeni na težko pričakovani konec 'lockdowna' in na to, da bodo znova stopili na oder – pred občinstvo.
Že med prvim valom epidemije so v kulturnih hišah predstave in koncerte preselili na splet, tam so pripravljali tudi pogovore z igralci, prebirali pravljice, prozo in poezijo, nekateri so sodelovali z radiem in televizijo, se povezali s šolami in tako na različne načine poskrbeli za kulture lačne množice. Zdaj, ko vrata kulturnih ustanov pravzaprav niso popolnoma zaprta, pa vaje potekajo tudi v živo, v manjših skupinah, z masko na obrazu, na ustrezni razdalji oziroma z upoštevanjem ukrepov. A prav odsotnost živega stika, dotika, je lahko problematična, poudarja sopranistka v SNG Opera in balet Ljubljana Urška Arlič Gololičič, ki se je med drugim spominjamo po glavni vlogi v operi Deseta hči. »Če se ne smem dotikati soigralca, ne morem pristno pokazati večine odnosov.« Baritonist Jaki Jurgec v SNG Maribor, ki se trenutno pripravlja na novo veliko vlogo v Donizettijevi operi Hči polka, zahteven baritonski part v Orffovi scenski kantati Carmina Burana in vlogo Amonasra v Verdijevi Aidi, dodaja, da je pri opernih solistih zelo pomembno, da so v dobri pevski in psihoizični kondiciji, ki pa jo je težko ohranjati brez vsakodnevnih vaj in dela s korepetitorji.
Poglobljeno delo brez običajnega tempa
Tudi dramski igralci opozarjajo na pomen kondicije, »ležanje na kavču in gledanje televizije« zanje ne pride v poštev. Manca Ogorevc, igralka SLG Celje, ki je trenutno sredi študija ameriške drame Gorazdov vozel avtorice Johnne Adams v režiji Ajde Valcl, pravi, da jim je po videokonferencah sicer uspelo narediti dobro podlago za delo na odru, vendar za igralca delo prek spleta ne prinaša enakega zadovoljstva kot delo v živo. Kljub temu pa meni, da je bil ta čas lepa priložnost, da so ustvarjali predstavo v miru, brez običajnega gledališkega tempa. Igralka je v začetku novembra prebolela covid-19, a brez večjih težav. Pavle Ravnohrib, igralec v Anton Podbevšek Teatru, nekdanji obraz Malih sivih celic, prav tako poudarja, da igralec ne dela samo takrat, ko izično stoji na odru, pred kamero ali mikrofonom. »Naslednji projekt novomeškega gledališča, v katerem bom sodeloval, je Kocbek. Že raziskujem, vadim in igralsko pripravljam gradivo iz njegovih vojnih dnevnikov, Tovarišija in Listina. Čisti užitek!«
Ko bo epidemije konec, bodo ljudje še bolj množično prihajali na gledališke in operne predstave ter koncerte, da bi nadomestili kulturni deicit, so prepričani sogovorniki. Polni optimizma in umetniškega zagona se ne bojijo, da bi se zaradi koronavirusa na dolgi rok bistveno spremenilo obiskovanje kulturnih prireditev. Ljudje pogrešajo kulturo, umetnost, ki v njih prebudi najlepša čustva, umetniki pa pogrešajo razdajanje in uprizarjanje – »ni gledališča brez igralca in tudi ne brez publike«, kot je vzajemno soodvisnost opisala direktorica SNG Nova Gorica Maja Jerman Bratec. Ali kot je dejal Blaž Valič, igralec v tem gledališču, »odvisni smo od publike«, želja po ustvarjanju pa je velika.
Na odru je večina preživela malo časa
Nekaj drugih sogovornikov je imelo več sreče in so v vmesnem času stopili pred sicer maloštevilno občinstvo. Miha Bezeljak, igralec Lutkovnega gledališča Maribor, je na odru, glede na razmere, preživel kar nekaj časa, bil je tudi na gostovanjih v Avstriji in na Hrvaškem. Odzivi v tujini so bili – kljub maskam, varnostni razdalji in z manj občinstva – dobri. A pri večini njegovih kolegov je bilo drugače. Igralka SNG Maribor Ksenija Mišič pravi, da je njeno delo zdaj povsem drugačno in da pravih delovnih dni sploh ni, v prvem planu sta sinov pouk na daljavo in učenje tekstov za čas, ko bo delo zopet dovoljeno. Darji Reichman iz Prešernovega gledališča Kranj pa je v času med prvim in drugim valom uspelo dokončati Škofjeloški pasijon v režiji Jerneja Lorencija, katerega študij so morali marca teden dni pred premiero prekiniti. Premierno so uprizorili Naše skladišče Tjaše Mislej v režiji Mateje Kokol in izpeljali več ponovitev obeh predstav s strogimi varnostnimi omejitvami. »Zdaj pa bomo delali predstave 'na rezervo' in 'izbruhnili' takoj, ko bo čas dopuščal.«
Lažje bi se organizirali, če bi vsaj okvirno vedeli, kdaj se bodo kulturne ustanove znova odprle, je opozorila upravnica SLG Celje Tina Kosi, ki sicer predvideva, da bo protokol NIJZ do nadaljnjega ostal v veljavi, kar pomeni, da bodo smele biti dvorane zasedene le četrtinsko. »Bojim se, da bomo spet za odprtje gledališč izvedeli z danes na jutri, kar je problematično za izvajanje programa in obveščanje javnosti, abonentov …« Poleg tega je bil pri umetnikih opazen psihološki moment, negotovost, kot je svoje doživljanje med prvim valom strnil baritonist Jurgec: »Ko nismo vedeli, ali bomo vloge, na katere smo se pripravljali doma, v neprimerno težjih razmerah, sploh kdaj peli pred publiko«. Tudi Blaž Valič pravi, da je prestavljanje začetka študija nove vloge in nevednost o tem, kdaj bodo to lahko pokazali pred občinstvom, strašljivo.
Željni odra, občinstva in živega stika z njo
Kaj umetniki trenutno najbolj pogrešajo? Poleg publike kot soustvarjalke predstave in stika z njo pogrešajo lepoto, ki jo doživijo ob katarzi dobre predstave. Biti v obrekovalnici in se s kolegi pogovarjati o predstavah, življenju, umetnosti, politiki, hrani, športu, ljubezni, humorju, brezčasnosti, morju, seksu, smučanju ... Pogrešajo igranje in gledanje predstav, žive stike. Pa tudi več optimizma, saj se bo pandemija, kot vse doslej, nekoč le končala. Direktorji ustanov pa se ne bojijo, da bi jih občinstvo pozabilo ali da bi dvorane tudi po koncu epidemije ostale prazne. »Pred drugim valom smo zaznali veliko zanimanje abonentske javnosti in šol za mladinske predstave, predstave do konca leta pa smo imeli večinoma razprodane,« pravi Staš Ravter, ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana, kje so s pripravami za naslednjo premiero, slovensko opero Samorog, ki jo bodo uprizorili takoj, ko bo mogoče, skorajda pri koncu. Tudi drugod komaj čakajo, da nadaljujejo s premierami. V Prešernovem gledališču Kranj bo to predstava Kons: Novi dobi, ki jo je režiser Žiga Divjak oblikoval tako, da bo ustrezala vsem priporočenim ukrepom. V Anton Podbevšek Teatru bodo premierno uprizorjeni Dečki Pavlove ulice in plesni projekt Gregorja Luštka Tri sestre. V Slovenski ilharmoniji so se preselili na splet, kjer občinstvu posredujejo Drugi val ilharmoničnih spletnih koncertov. Koncerte predvajajo v živo iz Slovenske ilharmonije v koprodukciji z RTV Slovenija – Radiem Ars.