Gluha noč filma
Zastoj inanciranja Približno 1400 ilmskih delavcev še vedno brez plačila – Ogroženi tudi mednarodni projekti
Ljubljana – Od maja do novembra se je med gradivi, ki čakajo na potrditev vlade, nabralo že 33 ilmov. To pomeni, da nekateri ilmarji že leto dni čakajo na plačilo, saj so svoje delo opravili že lani. Ogrožena je njihova eksistenca in prihodnji projekti, med njimi tudi mednarodni, ki so odvisni od deleža slovenskega inanciranja.
Notranji minister Aleš Hojs, ki so ga ilmarji obdolžili za krivca, ker predseduje odboru za državno ureditev in javne zadeve, ki gradiva pred vrati vlade »proceduralno zavira«, obljublja, da se bo »zadeva v relativno kratkem obdobju uredila«. »Sprostila,« pravi. Pristojni minister za kulturo se priduša, da je naredil »vse, kar je v njegovi moči«, in ilmarjem predlaga, naj izhod poiščejo po sodni poti.
Očitne odločitve vlade, da bo ilmsko področje izčrpala, ne omaje nič – ne akcije, ne članki, ne prispevki, ne protesti, ne pozivi, ne prošnje, ne javna in zasebna pisma ilmskih društev. Brez odgovora ostajajo poslanska vprašanja LMŠ, SD, SMC, Levice, NSi, SAB, ne zaležejo niti opozorila evropskih komisarjev, ombudsmana, ne klici predsednika Pahorja, tudi obet revizije računskega sodišča ne. Za pisma podpore slovenskemu ilmu, ki jih pošiljajo evropski direktorji ilmskih agencij in vodilna avdiovizualna združenja ter festivali, je vlada gluha. Ne zanima je, da Slovenija dobiva slab ugled na mednarodnem ilmskem prizorišču. Ustvarjalci so zgroženi. Med umetniki, ki smo jih prosili za izjave, je tudi igralka Milena Zupančič, ki pravi: »Bije zadnja plat zvona, čas je, da se zganejo, posledice bodo že tako velike.«
Od maja do danes na situ odbora za državno ureditev in javne zadeve stoji 33 ilmov, ki čakajo, da jih bo vlada potrdila in sprostila sredstva, ki so jim po pogodbah zagotovljena. Po oceni Društva slovenskih režiserjev čaka na plačilo približno 1400 ilmskih ustvarjalcev (večinoma samozaposlenih v kulturi in samostojnih podjetnikov), ki so svoje delo že opravili.
Zaradi speciike ilmskega področja in nerednih dohodkov je med njimi veliko takih, ki niso bili upravičeni do mesečnega temeljnega dohodka in katerih eksistencialna ogroženost se je v drugem valu pandemije še poglobila.
Virus in blokada inanciranja sta ustavila skoraj vso ilmsko produkcijo, načrtovano za letos. Tudi za prihodnji dve leti ne kaže dobro, saj je ilm tek na dolge proge. Slovenski ilmski center (SFC) zaradi neizplačevanja tranš krši pogodbe, sklenjene s producenti, in tvega tožbe, ki jih menda producenti že pripravljajo. Navsezadnje jim je sodno pot kot izhod iz »absurdnega stanja« svetoval tudi minister za kulturo Vasko Simoniti na izredni seji vlade sredi novembra, v odgovoru na vprašanje Luke Meseca, zakaj z neizplačili uničuje slovenski ilm. Očitno ga sodni stroški, ki bi dodatno obremenili državni proračun v primeru izgubljenih tožb, ne skrbijo.
V isti sapi je Simoniti priznal, da bi lahko naredil več za to, da bi se zadeve premaknile, a da za kaj takega »nima orodja«. Birokratske ovire, ki zahtevajo večkratno medresorsko preverjanje in potrjevanje projektov, ali kakor se je izrazil poslanec NSi Jožef Horvat, »malo zahtevnejši ilm skorajda zahteva dokumentacijo in postopke, kot so potrebni za gradnjo drugega tira« in jih je uvedla že prejšnja vlada, bi bilo z malo politične volje mogoče odpraviti in sprostiti sredstva – ki so, kot so zatrdili na pristojnem ministrstvu, na voljo. Še več, sredstva za ilmsko dejavnost so se povišala za milijon evrov, so zatrdili na ministrstvu. Menda jih bo prihodnje leto še več, so obljubili. Zakaj jih torej ne sprostijo? Kdo jih zadržuje? Na ta vprašanja že pol leta nikomur ne uspe dobiti odgovora.
Ogroženi projekti trinajstih držav
S svojim početjem vlada ne krši le domačih pogodb, temveč tudi mednarodno konvencijo Sveta Evrope o ilmski koprodukciji, ki jo je Slovenija ratiicirala in se s tem zavezala, da bo spodbujala razvoj mednarodnih ilmskih koprodukcij v Evropi. »Slovenski producenti v najboljšem letu pridobijo tudi do 30 odstotkov letnega proračuna za slovenski ilm v tujini. Letos so tako zaradi naših neizplačil kot zaradi zaprtja meja in covida-19 ta vlaganja zastala,« je povedala direktorica SFC Nataša Bučar.
»Nekateri koprodukcijski projekti, ki so bili sprejeti v soinanciranje in imajo s SFC podpisane pogodbe o soinanciranju, so prejeli tudi sredstva Eurimages, produkcijskega sklada Sveta Evrope. Pogoj za prejem tega denarja je, da ilmski projekt subvencionirajo tri države članice. Če se ena ne drži dogovora in ne izplača odobrenih sredstev, lahko ogrozi realizacijo več mednarodnih koprodukcijskih projektov. To pomeni, da se lahko znajdejo v težavah tudi tuji producenti,« je pojasnila Nataša Bučar. V projektih, ki čakajo na potrditev vlade, poleg Slovenije sodeluje trinajst držav: Češka, Črna gora, Francija, Hrvaška, Italija, Kosovo, Nemčija, Nizozemska, Romunija, Severna Makedonija, Slovaška, Srbija in ZDA. Tako vlada ogroža tudi njihove projekte.
Slovenci torej v mednarodnih ilmskih krogih, v katerih smo si desetletja gradili ime, zdaj nenadoma veljamo za nezanesljive partnerje. Sloves, ki ga bo težko odpraviti, je opozorila Nataša
Bučar in dodala: »Če vlada ne bo decembra sprostila denarja, bo večji del sredstev za ilme ostal v proračunu, SFC pa bo ilmskim ustvarjalcem in producentom za leto 2020 dolgoval skoraj tri milijone evrov.«
Film, tako kot vsa umetnost, je tisto, zaradi česar smo v svetu drugačni, prepoznavni. Če se po kmečko izrazim, žeblje delajo povsod enake, ločimo se po umetnosti in jeziku. Slovenski ilm je bil pred tridesetimi leti, ko sem še delala na ilmu, v svetu uspešen. Vabili so nas na prvorazredne festivale, od Cannesa do Benetk. In tako je tudi danes.
Film je izmišljija in zato je v teh časih, ko ljudje občutijo duševne stiske, pomemben za naše počutje, je hrana za dušo. Vedno se spomnim na stari rek: Kdor ima dva kosa kruha, naj en hleb proda in si kupi narcis, da si bo lahko s kruhom nasitil želodec, z narcisami pa dušo. Narcise so v tem primeru ilm.
To, kar se pri nas dogaja s ilmom, je velik greh. Zaustaviti celotno umetniško produkcijo je strahota. Tega drugje ne počnejo, ko se že tako radi primerjamo z drugimi. Če odločevalci ne bodo hitro ugotovili, kaj so povzročili, se nam res hudo piše. To ni vprašanje enega ali dveh let, lahko jih izgubimo deset. Kar izgineš in ni te več. Težko se je potem spet vzpostaviti. Lahko izgubimo cele generacije. Tisti, ki so danes mladi, čez deset let ne bodo več. Vsi vemo, da je ilmski kruh težak, veliko poklicev je pri nas že izginilo.
Ne gre mi v glavo, kako si lahko tako kratkoviden, kako lahko ne razumeš prav ničesar. Ne ilma, ne gledališča, ne glasbe, ničesar. Človek ob tem lahko čuti le še jezo in žalost. Kot vidimo, tudi nobena beseda – najsibo lepa, pametna ali ostra – ne pomaga. Tak odnos lahko razumemo le kot norčevanje iz resnično pomembnega umetniškega področja za Slovenijo. Že nam bije zadnja plat zvona, čas je, da se zganejo, posledice bodo že tako velike.
Dokler se slovenska vlada ne bo ogradila od tvitov, da s(m)o umetniki zajedavci, delomrzneži, svinje koritniške, izmečki slovenskega naroda itd., do takrat mislim, da ji takšni tviti ustrezajo, da je ta omejeni vox populi razširila na raven splošnega konsenza. Gospod Hojs, gospod Janša! Oblast naj se ne vmešava v umetniške vsebine slovenskih ilmov; ne verjamem, da bi v ilmu Izbrisana, če bi si ga še enkrat ogledala, zaslutila kak odsev duše.
Oddaja Politično, 29. novembra. Poslanka SDS zagotavlja, da vlada skrbi za vse segmente družbe enako. Ob 1400 (tisoč štiristo!) ilmskih delavcih, ki bodo kmalu lačni, zveni to kot posmeh debeluha vrstam pred Karitas. Opozicija v oddaji Politično. Voditeljica oddaje Tanja Gobec odpre vprašanje kulture. Šarec nič, Fajonova in Mesec komaj kaj, Bratuškova en stavek, potem pa takoj, »no, da se vrnem na tisto, o čemer je bil tu govor …«.
Nepomembna digresija? Ne, to je odnos naših vsakokratnih oblastnikov do slovenske kulture. Razloček je le ta, da današnja oblast del slovenske kulture zavestno demontira z debelo, trdo palico, korenček pa hrani za izbrance. Skratka, danes vladajo boksarji, jutri bodo slalomisti.
Enaka merila za vse, prosim. Če je merilo za to, kaj je prav in kaj narobe, največja sreča kar največ ljudi, se vprašaj, oblast, ali ni dovolj, da ne delaš nesrečnih.
Težave, v katerih se je znašla slovenska ilmska industrija, od začetka te pandemije pozorno spremljam, pa ne toliko zaradi svojih otroških izletov v ilmske vode. Zaskrbljen sem po eni strani kot državljan, ki se zaveda ključne vloge ter pomena umetnosti in kulture za odprtost, demokratičnost, kreativnost, s tem pa tudi materialno uspešnost naše družbe. Zaskrbljen sem tudi zaradi socialne stiske, v kateri so se znašli številni ilmski delavci v kontekstu, a ne vedno zgolj zaradi pandemije. Situacijo pozorno spremljam tudi kot nekdo, ki se poklicno ukvarja z medvladnim sodelovanjem in podporo kulturi na evropski ravni. V okviru mojih pristojnosti je tudi delovanje fonda Sveta Evrope Eurimages, ki je namenjen soinanciranju neodvisnih ilmskih produkcij. Do mene velikokrat pridejo informacije, da so posamezniki in združenja v ilmski industriji v Evropi zelo zaskrbljeni zaradi usode ilma v Sloveniji.
Na koncu bi opozoril še na zavezo, ki so jo do spoštovanja svobode umetniškega izražanja nedavno sprejele države članice Sveta Evrope. V manifestu o svobodi izražanja v umetnosti in kulturi med drugim piše: »V teh težkih časih, ki jih je zaznamovala kriza zaradi covida-19 in v katerih zapiranje javnega življenja močno vpliva na možnosti ustvarjanja dohodka umetnikov in kulturnega ter kreativnega sektorja, hkrati pa se je še bolj izpostavil pomen umetnosti in kulture kot družbenega resursa, ki ljudi vključuje, povezuje in navdihuje, je pomembno, da države vključijo umetnike in kulturni sektor med prejemnike ekonomske pomoči.«
Mislim, da je zdaj že povsem jasno, kakšen namen imajo vlada in odločevalci glede usode slovenskega ilma. Gre za skrajno nepojmljivo načrtno rušenje težko pridobljenega ugleda slovenskega ilma v regiji in po svetu. Pred slabima dvema letoma smo v parlamentu končno prišli do pirove zmage, ko so nam zagotovili, da se bodo sredstva za slovenski ilm do leta 2022 sukcesivno povišala na že večkrat obljubljenih enajst milijonov evrov. Tako koalicija kot opozicija sta na takratnem odboru za kulturo doumeli, da s sredstvi, ki so na razpolago za slovenski ilm, ne moremo posneti niti enega samega nadaljevanja Kekca. Slovenski ilm je obsojen na žanr socialne drame, ki gre nekaterim v nos.
Žal je po vsem tem neskončnem sprenevedanju oblasti slovenski ilm obsojen samo še na propad. To, da o ilmu odloča notranji minister, spominja na najbolj nepredstavljive črne scenarije, ki smo jim bili priča v totalitarnih sistemih pred več kot sedemdesetimi leti. Najhuje pri tem je, da ljudje za svoje delo niso bili plačani že skoraj leto dni. To nima zveze z Balkanom, ki se mu tako spretno izogibamo z umeščanjem Slovenije v tako imenovano srednjo Evropo. Ne želimo se označevati z jugovzhodno Evropo ali zahodnim Balkanom. Dajte no! Kar se ilma tiče, se lahko kosamo le še z barbari.
Pozivam oblast in odločevalce, da poravnajo vsaj obveznosti do ljudi, ki so svoje delo opravili in zanj prejemajo številne ugledne nagrade na ilmskih festivalih po svetu.
Situacija, v kateri smo se znašli, je absurdna in grozljiva. Želel bi si, da bi doma znali ceniti slovenski ilm, tako kot ga cenijo v tujini, o čemer priča nemalo nagrad na največjih in najbolj uglednih ilmskih festivalih.
Kako je mogoče, da ilmarji, ki so v ustvarjanje vložili več let, še vedno niso dobili plačila za opravljeno delo? Kako je mogoče, da na izplačilo sredstev čaka več kot 30 ilmov? Večina sredstev evropskih koproducentov je potrjena. Zakaj je treba še vedno čakati na odobritev domačih sredstev, ki so že od začetka namenjena slovenskemu ilmu? Prihodnost vidim v avdiovizualnih medijih, kamor spada tudi ilm. Žalosti me, da domovina ne ceni potenciala ilmskih ustvarjalcev.