Reševanje iranskega jedrskega dogovora
Geopolitika Vrnitev v iranski jedrski dogovor za Bidnovo administracijo vsekakor ne bo lahek podvig
Trumpovo rušenje iranskega jedrskega dogovora je bilo eden od ključnih vzrokov za razkol med ameriško in evropsko zunanjo politiko v zadnjih štirih letih. Nova administracija Joeja Bidna bo kmalu dobila priložnost, da popravi škodo, in stara celina ji bo pri tem rade volje priskočila na pomoč.
Evropske države, ki so sodelovale pri nastanku dogovora, si že dolgo prizadevajo, da bi ga ohranile pri življenju. Skorajšnja menjava v Beli hiši jih navdaja z upanjem, da bo njihovo vztrajanje na koncu nagrajeno. Evropska prizadevanja so v zadnjih letih zajemala vse, od obsežne diplomatske aktivnosti do ustanovitve namenske družbe Instex, prek katere bi lahko evropske države teoretično še vedno trgovale z Iranom. Vzpostavitev učinkovitega obvoda okoli ameriških sankcij proti islamski republiki je bila bistveno težja, kot si je bilo sprva mogoče predstavljati. Prva transakcija je bila prek družbe izvedena šele marca, več kot leto dni po začetku delovanja.
Pod maksimalnim pritiskom
Instex je bil na eni strani simbol evropske nemoči in pomanjkanja orodij za izvajanje skupne evropske zunanje politike, na drugi pa so Francija, Nemčija in Združeno kraljestvo z njim poskušali dokazati svojo predanost jedrskemu dogovoru in tako preprečiti njegov razkroj pod Trumpovo politiko »maksimalnega pritiska«.
»Vzrok, da so ga [evropske] države poskušale rešiti, je v prepričanju, da je dogovor še vedno najboljši mehanizem za izražanje mednarodnih skrbi zaradi iranske aktivnosti,« je za Delo pojasnil Naysan Rafati, strokovnjak za Iran pri mislišču International Crisis Group. »To je stališče, ki ga, kot kaže, zagovarja tudi prihajajoča Bidnova administracija. Prepričana je, da je ameriški pristop pod odhajajočo administracijo položaj poslabšal, ne izboljšal.«
Po sogovornikovih besedah se bodo ZDA prihodnje leto najverjetneje poskusile znova vrniti za skupno mizo v okviru obstoječega dogovora, od katerega so odstopile leta 2018, in preučiti možnosti za nadaljnje diskusije s Teheranom.
Vrnitev v dogovor za Bidnovo administracijo vsekakor ne bo lahek podvig, so opozorili ameriški mediji. Težava lahko nastane, če bo Iran pogojeval sodelovanje s takojšnjim umikom enostranskih gospodarskih in inančnih sankcij, sprejetih med Trumpovim mandatom. Težko si je predstavljati, da bi prihodnji ameriški predsednik privolil v takšne zahteve; politična cena za to bi bila previsoka. Ravno tako si je težko predstavljati, da bi
• Bo evropsko vztrajanje pri dogovoru na koncu nagrajeno?
• Dogovor je najboljši mehanizem za izražanje mednarodnih skrbi zaradi iranske aktivnosti.
• Teheran se je na sankcije odzval s širitvijo svojega jedrskega programa.
Iran začel sam od sebe upoštevati določila jedrskega dogovora, ki se nanašajo na omejitve njegovega spornega jedrskega programa. Evropa, ki si od ameriške vrnitve v dogovor, po vsem sodeč, obeta največ, se lahko v tem primeru znova znajde v vlogi posrednice med Washingtonom in Teheranom.
Iran ne odstopa od groženj
Teheran se je na ameriške sankcije v zadnjem letu med drugim odzval s povečanjem obsega zalog nizkoobogatenega urana ter zagrozil, da bo začel proizvajati visokoobogateni uran (do 20 odstotkov). Kljub bližajoči se menjavi v Beli hiši režim ne odstopa od groženj, ampak jih kvečjemu zaostruje. Iranski parlament je včeraj v prvem branju potrdil predlog zakona, s katerim se je oblast odzvala na nedaven umor enega od vodilnih iranskih jedrskih strokovnjakov. Cilj zakona je doseči umik gospodarskih in inančnih sankcij v treh mesecih; v nasprotnem bo Iran prenehal sodelovati z inšpektorji Mednarodne agencije za jedrsko energijo in znova začel kopičiti zaloge visokoobogatenega urana, tako kot je počel pred sklenitvijo jedrskega dogovora. To bi državo še približalo razvoju jedrskega orožja, o katerem iranski režim vztraja, da ga noče.