Igra z masko

Občutek maske na obrazu bo ostal tudi, če bi jutri razglasili konec epidemije in ukinili omejitvene ukrepe. Kos tkanine, ki te dni skupaj z zimskimi jaknami, rokavicami in kapami prekrije skoraj vse dele telesa in pušča vidne samo oči, je ovrgel kar nekaj ustaljenih prepričanj. Najprej dozdevno samoumevnost, da je nezakrit obraz eden izmed pogojev evropske identitete in sodobne civilizacije. No, letos naenkrat velja ravno obratno: dosledno in skoraj popolno zakrivanje obraza šele priča o socializiranem, racionalnem in znanosti naklonjenem posamezniku. Maske so ovrgle tudi samoumevnost vizualne kulture, torej družbe, ki temelji na vidu. Vid nam puščajo neoviran, hkrati pa precej ovirajo večino drugih čutov, kot so vonj, govor in sluh. Izogibanje dotikom je redeiniralo pomen tipa in izične bližine. Spoznavanje novih ljudi je med strogimi ukrepi jesenskega vala epidemije skoraj nemogoče. Ker pa zaradi mask ne moremo brati govorice telesa in obraza, je pogosto oteženo celo prepoznavanje znancev. Z očmi moramo nadomestiti vso komunikacijo, ki so jo prej napol nezavedno opravljala usta, obrazne gube, poteze, nasmehi in grimase pa tudi nos, ušesa in tip. Zato hodimo naokrog bolj široko razprtih oči. Ljudje na sprehodu po ljubljanskem Tivoliju večinoma gledajo precej bolj zabodeno in sumničavo kot sicer: malo verjetno zaradi družbenega ozračja, malo zaradi tega, ker se trudijo prepoznati koga izmed znancev, malo pa morda tudi zato, ker je človek slabe volje, če na sprehodu ne vonja gozda, si ne more napolniti pljuč s svežim zrakom, od sogovornika pa sliši samo momljanje. Prepogosto se pomembnosti česa zavemo šele, ko to izgubimo. Tako je vsaj v primeru čutov: v trenutku, ko smo napoved o vizualni kulturi uresničili bolj kot kadarkoli prej, se je šele izkazala nezadostnost in omejenost vida. Kljub neoviranemu vidnemu polju kot slepci hodimo med drugimi slepci in pogrešamo vse druge čute. V prihajajoči praznični sezoni, ki še bolj kot sicer temelji na dotikih, vonjavah in okušanju (vse troje je precej bolj kot vid bistveno za izpolnjujoče družabne in osebne stike), bo čutni primanjkljaj postal še očitnejši.

Vendar se v vsaki oviri skriva tudi nova priložnost, tako kot posamezniki, ki izgubijo enega izmed čutov, pogosto okrepijo druge. Zato bi bilo dobro, da nepričakovano priložnost, ki se ponuja vidu, vzamemo resno in začnemo opazovati svet okrog sebe. Tako lahko odtujene in izolirane zimske mesece porabimo za premislek in analizo prostora, skozi katerega smo se dolga leta, vse do marca 2020, premikali in ga uporabljali, kot da je samoumeven. Parki in zelene površine, možnosti za rekreacijo, odprti in dostopni javni prostori, dobra mreža kolesarskih in pešpoti, dovolj velika in dostopna stanovanja, kvalitetni balkoni in vrtovi, zanesljiva javna zdravstvena, šolska in prometna infrastruktura: vse to leta 2020 niso bili več dobrodošli plusi turistične ponudbe oziroma lepo aranžirane izložbe posameznih krajev, ampak bistveni pogoji za kolikor toliko kakovostno in dostojanstveno preživetje. Leto 2020 je zbrisalo speciično slovensko iluzijo: z infrastrukturnimi in stanovanjskimi politikami je namreč pri nas – vsaj na papirju – vse v redu, včasih smo celo precej napredni. Kljub temu strategije redno menjujemo, namesto da bi jih uresničevali in gradili. Še celo premajhna bolnišnica je v krizi boljša od dovolj velike, ki se še ni začela graditi. V družbeni in zdravstveni krizi stanovanja, ki so šele v strategijah, bolnišnice, ki bi morale že zdavnaj obratovati, in parki, ki so predvideni v občinskih prostorskih dokumentih, ne štejejo. Nekaj pomenijo samo topla in suha stanovanja ter obstoječe bolnišnice, četudi so bile zgrajene pred pol stoletja in več, ter resnični parki z otroškimi igrišči. Epidemije ne zanima, kakšna bi morda lahko bila prihodnost; virus tako kot mi naseljuje prostor tukaj in zdaj.

Zato je epidemijo zgrešeno razumeti kot bitko proti nevidnemu sovražniku in zato tega ne bo mogoče premagati niti z bojnimi posveti niti proslaviti s preleti bojnih letal. Ta kriza ni vojna, četudi je tako smrtonosna: je preizkus robustnosti, kohezivnosti in solidarnosti naše družbe, kakršno smo zgradili v zadnjih tridesetih letih. Je preizkus zrelosti in mirnosti oblasti. Je družbeni in politični psihološki test. Vmesni rezultat uspeha v tem smrtonosnem preizkusu je slab. Zato predlagam, da vsi tisti, ki ne spadamo med nujne poklice in ne delamo v bolnišnicah, domovih za ostarele, trgovinah, poštah in dostavnih podjetjih, izkoristimo samotne sprehode z maskami na obrazih in se igramo preprosto igro: koliko javnih prostorov, parkov, igrišč, šol, stanovanj in druge infrastrukture, ki nam dela vsakdan med epidemijo vsaj napol znosen, je bilo zgrajenih v zadnjih treh desetletjih? Rezultat bo povsem nesorazmeren s statističnimi podatki o »zgodbi o uspehu«, s katerimi smo se tako radi hvalili in ki kažejo, da smo v zadnjih desetletjih postali bogata družba. Morda najslabši rezultati bodo prav glede bolnišnic, med epidemijo najbolj ključnem in izpostavljenem delu javne infrastrukture. Bilanca v družbeno in solidarno infrastrukturo zadnjih desetletij je porazna in depresivna – vendar jo je treba opraviti, si jo zapomniti in iz nje izločiti nekaj bistvenih temeljev za obdobje po epidemiji. Vrnitev v normalnost namreč ni mogoča; normalnost bo treba šele zgraditi, skupaj z njo pa tudi vso manjkajočo infrastrukturo, ki iz osamljenih posameznikov šele proizvaja povezano, solidarno in robustno družbo.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Stanovanja, ki so šele v strategijah, bolnišnice, ki bi morale že zdavnaj delovati, in parki, ki so predvideni v občinskih prostorskih dokumentih, v krizi ne štejejo.