ANA ROŠ SONCE IN DEŽ
33. DEL
Nato začne umetelno vezati ude srnjaka v nekakšen kosmat origami, ki ga spravi v orjaški nahrbtnik, in ko si ga oprta na hrbet, se zdi, da ne prenaša nič težjega od zajca. Ponovno srkne iz prisrčnice in se napoti proti koči.
Gora je kot majhna vas, simbiotična skupnost pastirjev, lovcev in sirarjev. Ko so slišali strel, se je pastirska družina z bližnje planine takoj napotila do naše koče, da bi si ogledala plen in nazdravila lovcu. Medtem Valter, tisti večer zadolžen za večerjo, na kocke nareže škrlatno lesketajoče se srce, jetra in ledvice, jih popeče na maslu ter jed dokonča z limoninim sokom.
Lov tu ni nikakršna igra krvoločnih neandertalcev; kot vse drugo v teh gorah je način ohranjanja stika z naravo, način bistrenja lastnega uma. Za nekatere, kot je Bojan, ki je v te kraje prišel z drugega konca države, je način integriranja v tesno povezano skupnost. Za druge, kot je Božo, način pobega pred stresom in življenjskimi stiskami doline, v kraje, kjer je zrak redkejši, vezi pa tesnejše.
Naslednje jutro se počasi napotimo nazaj v dolino, Valter na svojem motorju, preostali v Bojanovem džipu, s srnjakom v prtljažniku. »Žalosten sem, Bojan, nočem nazaj,« potoži Božo, potem ko zaključi s pripovedovanjem svoje zgodbe, ko se je kot polkovnik jugoslovanske vojske udeležil sprejema za Kim Džong Ila. Bojan ga pogleda, že namerava pripomniti nekaj sarkastičnega, a se zadrži in reče: »Takole bova naredila. Odložila jih bova v Hiši Franko, potem pa spakirala nekaj vina, zaboj piva in se pridružila ekipi v visokogorski koči.« Odložita nas pred restavracijo, se poslovita s toplim objemom in že odbrzita nazaj v gore.
DREŽNICA ANA ROŠ HULJO
Ko se dekle iz Tolmina preseli v Kobarid in se zaljubi v domačina, je to skoraj lahko povod za novo balkansko vojno. Tolmin in Kobarid sta rivalski mesti – prvo ima sicer več uradov, plesnih šol, lokalov in ulic, a se 15 kilometrov severneje ležeči Kobarid ponaša z več restavracijami, in kar je najpomembnejše, zelo posebnimi ljudmi. In najbolj posebni so doma v Drežnici. Huljo, lokalni junak, je bil ena takih oseb. Dobrosrčen, vedno pripravljen pomagati. Bil je gradbinec, zelo vešč lovec, najboljši planinec v mestu ter daleč najmočnejši in najbolj neustrašen človek v sodobni zgodovini Kobarida. Huljo je bil živa legenda. Kot mnogo domačinov je tudi on nadvse rad iskal in zbiral vojaške ostanke iz prve svetovne vojne. Bitka epskih razsežnosti je potekala na Krnu, prepoznavno zašiljenem očaku tik nad Drežnico. Tukajšnji prebivalci imajo zasebne zbirke vojaških spominkov, od katerih jih je veliko pristalo po muzejih, vaščani pa ostanke bomb, granat in pušk še vedno uporabljajo za vaze ali celo kot orodje v sirarstvu. Nikdar se ne dotakni granate, me je včasih svarila mama. Huljo pa nikdar ni poslušal drugih. Ko je skušal odpreti eno od granat, je ta eksplodirala in Hulja ni bilo več. Zakaj ta zgodba? Ker se večina Drežničanov istoveti s Huljom. Pogumni, trdno prepričani vase, izoblikovanih stališč, uporniški. Ne glede na ceno.
Drežniške koze so trmaste in včasih celo malce hudobne. Lepe in poldivje, okus njihovega mesa pa je slasten, še posebej meso kozličkov. Neki starec mi je nekoč povedal legendo o drežniški kozi, edini slovenski avtohtoni pasmi koze. V 50. letih so jugoslovanske oblasti izdale odlok za odstrel vseh koz v tem delu Slovenije, saj da povzročajo preveč škode v gozdu. Drežničani ne marajo, da se jim diktira. Koza je zanje zlato. Zato so se odločili, da skrijejo vse koze v cerkev sredi vasi. Niti ena ni ostala zunaj. Na vseh območjih, kjer so kmetje koze pobili, pa je gozd podivjal in postal neobvladljiv, razraščen vse do doline. Koza je naravni varuh narave.
Drežnica in okoliške gorske vasi imajo pašnike z razgledom na Tržaški zaliv. Morski vetrci s Sredozemlja spreminjajo mineralnost prsti, rastline, ki rastejo na njej, pa so bolj slane kot običajno. Zato imajo tudi živali, ki se pasejo tu, zelo speciičen okus mesa. Koze povržejo samo enega mladiča na leto – običajno kozlička jemo za veliko noč, preden živali preselijo na višje pašnike.