Uspeh kolegov bo pomembnejši od osebnih ambicij
Prof. dr. Boštjan Zalar Novi direktor na čelu največjega znanstvenoraziskovalnega inštituta v državi
Pogovor s prof. dr. Boštjanom Zalarjem, novim direktorjem Instituta Jožef Stefan
Po petnajstih letih Institut Jožef Stefan dobiva novega direktorja, in to v zelo nenavadnem času, ko je znanost stopila v ospredje vsakodnevnih debat vsakdanjih ljudi – epidemiologi, kemiki, fiziki, biologi, virologi, zgodovinarji, psihologi, informatiki ..., za vse smo ugotovili, kako nepogrešljivi so, ko naše življenje ogrozijo na videz neobvladljive sile.
Miha Pribošič
Fizik prof. dr. Boštjan Zalar je funkcijo prevzel v torek. Dan prej se je po treh mandatih poslovil prof. dr. Jadran Lenarčič. Ob slovesu je vsem zaposlenim položil na srce, naj pazijo na inštitut, svojemu nasledniku pa obljubil vso pomoč, ki bi jo morda potreboval. Inštitut ob Jadranski in Jamovi ulici ni kar tako; je ena najbolj prepoznavnih blagovnih znamk v svetu znanja, zato tudi njegov direktor ne more biti kdorkoli. V pogovoru smo tako poskušali izvedeti in začutiti, kdo bo za krmilom znanstvene ladje, ki bo skušala zagotoviti, da bo Slovenija družba znanja in ne lažnih novic in teorij zarote.
Prvo vprašanje se ponuja samo po sebi: za širšo javnost ste, predvidevam, precejšnja neznanka. Kdo je torej Boštjan Zalar in od kod odločitev, da prevzamete vodenje našega največjega raziskovalnega inštituta?
Sem Ljubljančan in verjetno stereotip Slovenca, ki se šola in je zaposlen v krogu nekaj kilometrov od kraja rojstva. Sem tudi naravoslovec, doktor fizikalnih znanosti, eksperimentalni fizik. Z metodami jedrske magnetne resonance raziskujem strukturo materialov, kot so neurejene trdne snovi, tekoči kristali in elastomeri. Ukvarjam se tudi z razvojem merilne instrumentacije, tako da moje aktivnosti niso daleč od aplikacij. V zadnjem času se s sodelavci posvečam razvoju nove generacije materialov za aditivno nanašanje, s katerimi bi lahko 3D-tiskali elastične objekte, ki se odzivajo na zunanje dražljaje s temperaturo, svetlobo, električnim in magnetnim poljem. Razen strokovnega izpopolnjevanja v ZDA in Nemčiji je moja strokovna kariera že več kot tri desetletja vezana na Institut Jožef Stefan. Pedagoško pa delujem na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, kjer poučujem fiziko materialov. Glede odločitve, o kateri govorite, pa malo v šali: če bi vedel, od kod prihaja, te odločitve verjetno sploh ne bi bilo, saj me kot raziskovalca zanimajo predvsem stvari, ki mi niso čisto jasne.
Kakšne lastnosti mora imeti človek za vodenje takšnega možganskega trusta, kot je IJS?
To je verjetno vprašanje za upravni odbor inštituta, ki me je izbral, ter za člane znanstvenega sveta, ki so me predlagali upravnemu odboru. Verjetno moraš biti pri takšni funkciji pripravljen svoje raziskovalne ambicije zamenjati z veseljem nad dosežki kolegov. Tudi s skrbjo za delovno okolje, v katerem imajo raziskovalci čim več raziskovalne svobode. Smo se pa v zadnjih mesecih naučili, počasi sicer, da se nobena svoboda ne sme zajesti v pravice drugih. Svoje aktivnosti smo raziskovalci dolžni prilagajati željam, potrebam in zmožnostim družbe, ki te aktivnosti omogoča. Na vodenje gledam kot na reševanje problemov, rešitev enega že odpira naslednjega. So pa tu igralci ljudje, ne narava ali materiali, kar pomeni, da je rešitev vedno veliko in se najbolj primerne izbira po občutku in ne z empiričnimi prijemi.
Sem za spremembe, vendar je treba te uvajati predvsem zaradi izzivov sedanjosti, obetov prihodnosti ter modernizacije v družbi, ne pa zaradi vseslovenskega nergaškega pristopa »vse je narobe«. Kar zadeva tega, je IJS neproblematičen, z njim ni treba eksperimentirati. Kot naravoslovci bi raje eksperimentirali z novimi idejami v laboratoriju.
V kakšni kondiciji je IJS in kam gre? Oziroma verjetno vas lahko vprašam kar, kaj so glavni poudarki vizije, ki ste jo oddali pri kandidaturi za direktorja? Zastopam stališče, da je inštitut že prepoznavna blagovna znamka, truditi se moramo, da to ostane. Prek svojih vodilnih raziskovalcev imamo velik vpliv na znanstveno politiko v Evropi in širše. Če tujim kolegom poveš, da si z IJS,
»Glede prepoznavnosti IJS v širši javnosti nisem za nastopanje v stilu »pet minut slave«, temveč za premišljeno medijsko pojavljanje z odkritji, ki so preverjena v mednarodni strokovni javnosti.«
nikoli ne sledi podvprašanje, kje pa to je. Avtonomija upravljanja in ločevanje raziskovalne politike od izvajanja raziskovalnih aktivnosti sta za vzdrževanje takšnega stanja ključna dejavnika. Osnovnega poslanstva, to je odkrivanja principov delovanja narave, ki si ga je inštitut zastavil ob ustanovitvi, si pa ne predstavljam brez nadgrajevanja temeljnih raziskav z aplikativnimi in industrijskimi, ki so znanstvena podpora tehnološkemu razvoju. Sem za uvedbo enotnega sistema upravljanja raziskovalne in inovacijske dejavnosti, ki smo ga v zadnjih letih že začeli uvajati. Glede prepoznavnosti IJS v širši javnosti pa nisem za nastopanje v stilu »pet minut slave«, temveč za premišljeno medijsko pojavljanje z odkritji, ki so prej vedno preverjena v mednarodni strokovni javnosti.
Kako vidite vlogo in poslanstvo IJS v slovenski družbi?
Kot največji javni raziskovalni zavod imamo ključno vlogo pri postavljanju naše države na zemljevid razvojno ozaveščenih in trajnostno naravnanih družb. Vidim nas kot vmesni člen med univerzo in gospodarstvom. Veliko naših dejavnosti je izobraževalne narave, na primer mentorstvo mladih raziskovalcev. Pri tem odlično sodelujemo z Univerzo v Ljubljani, Univerzo v Novi Gorici in Mednarodno podiplomsko šolo Jožefa Stefana. Na drugi, gospodarski strani izvajamo številne industrijske raziskave. Posebej veseli dejstvo, da so se vlaganja gospodarskega sektorja v raziskave in razvoj, v nasprotju z javnim sektorjem, v zadnjem desetletju povečala. Povečanje vloge IJS tu vidim predvsem pri vključevanju naših mladih raziskovalcev v gospodarske družbe po končanem doktoratu, spodbujanju mladih doktorjev k ustanavljanju odcepljenih podjetij ter pogostejšem opravljanju podoktorskega usposabljanja v podjetjih v Sloveniji in EU. S tem bi se tudi zmanjšal pritisk na znanost, ki naj bi bila po mnenju nekaterih pri nas skoraj izključno aplikativna.
Po izobrazbi in delu ste fizik in prav fiziki so na zadnjem razpisu ERC Sloveniji prinesli tri projekte. Naključje ali dokaz »fizične« moči inštituta?
Nikakor ne gre za prevlado fizikov, za čisto naključje pa tudi ne. Že dobri dve desetletji namreč direktor IJS ni bil fizik. Mojemu predhodniku, prof. dr. Jadranu Lenarčiču, je z dobrim vodenjem uspevalo ohranjati podporo vseh področij na inštitutu kar petnajst let. Z novo izbiro pač znova dobivamo priložnost fiziki in s tem se malo izravnajo moči.
Kljub temu boste zdaj pri vodenju prisiljeni delovati veliko bolj interdisciplinarno. Ali pa se tega veselite in že po naravi gledate na znanost kot na nedeljivo celoto? Delovati interdisciplinarno na IJS že dolgo ni več prisila, to nam je vsem v veselje. Fiziki se raziskovanja lotevamo gotovo drugače kot kemiki ali elektroniki, tudi strokovni žargon se precej razlikuje. Ampak ko delaš v skupini, je to kvečjemu prednost.
Kako pa bo direktorovanje vplivalo na vaše raziskovalno delo?
Naj kar pozabim na raziskovalno delo, to je najpogostejši komentar kolegic in kolegov. Ampak naša ožja raziskovalna skupinica je trenutno kar vitalna, zato upam, da bom še kdaj lahko prišel v laboratorij in nadlegoval sodelavce s svojimi idejami.
Vodenje prevzemate v nenavadnem času, ko je postalo še bolj očitno, da družba stoji in pade na raziskovalcih. Kako vidite položaj znanosti pri nas in v svetu? Ljudje smo v teh časih vsi osebno ogroženi, to pa pripelje do določanja prioritet pri tem, kaj je pomembno in kaj ne. Z znanostjo smo se v preteklosti že uspešno rešili mnogo nalezljivih bolezni in tako bo tudi tokrat. Bo pa verjetno v trenutku, ko bo kriza za nami, položaj znanosti v svetu in pri nas popolnoma enak kot pred krizo: vrnila se bo na nivo samoumevnega servisa za doseganje tehnološkega napredka in povečevanja dodane vrednosti, njena osnovna vloga vedoželjnosti pa bo zopet zapostavljena. Upam, da bodo obstala vsaj razmišljanja o bolj vzdržnem sobivanju in kako lahko k temu pripomore znanost.
Ne moreva mimo financiranja znanosti. Prav zdaj, med krizo, se tudi na ravni EU režejo sredstva za raziskave in razvoj. Kaj bi v tem trenutku rekli premieru ali resornemu ministru, če bi se sestala ob kavi (predvidevam in upam, da se prej ali slej bosta), kaj bi mu svetovali oziroma predlagali?
Razmere so trenutno izredne in jih je treba reševati z izrednimi, pogosto nepriljubljenimi sredstvi, tudi z razumnim, a dorečenim zategovanjem pasu v tistih sektorjih, ki niso neposredno prizadeti, med njimi je gotovo znanost. Pozitiven trend rasti vlaganj v raziskave in razvoj v zadnjih dveh do treh letih nam je tudi raziskovalcem na južni strani Alp dvignil optimizem. Lahko pa se zgodi, da bomo ob prepočasni vrnitvi v vsem tako želeno »normalno« stanje čez nekaj let ugotovili, da smo naredili korak naprej in dva nazaj. Namig ob kavi bi sicer lahko bil v stilu: pokažite mi eno samo državo, ki je ekonomsko uspešnejša od Slovenije in ki v znanost in tehnologijo vlaga manj. Je pa to že rahlo načeta fraza, saj si za zdaj te uspešnosti ne znamo zagotoviti brez prevzetnosti nad naravo in njenimi viri. Predvsem pa vsem, ki nas trenutno skušajo ohranjati zdrave, želim, da bi si čim prej sploh lahko vzeli čas za kakšno nepandemično kavo.
Kako ste zadovoljni s sistemom financiranja in razdeljevanja denarja za znanost pri nas oziroma kar z delovanjem ARRS?
Ker sem na začetku mandata, se bom za zdaj ukvarjal predvsem z IJS in notranjimi izboljšavami, ne pa takoj razlagal drugim, kaj počnejo prav in kaj narobe. Tudi ARRS ima novega direktorja, ki je, ugibajte, fizik, in prepričan sem, da bomo dobro sodelovali.
Kaj pa delovanje znanosti na splošno, vidite kakšne kronične sistemske težave? Mislim predvsem na sisteme točkovanja, citiranja, plačevanja objav, velike obremenjenosti raziskovalcev s pisanjem projektov ... Znanstveno odličnost je mogoče spodbujati le z učinkovitim sistemom upravljanja raziskovalnih aktivnosti, ki temeljijo na štirih nosilnih stebrih: udarni raziskovalni tematiki, vrhunskih kadrih, sodobni raziskovalni opremi ter ustrezni infrastrukturi. IJS je infrastrukturno podhranjen in za razvoj novih področij nima ustrezno opremljenih laboratorijev. Podobno je z raziskovalno opremo, zadnja leta sredstev zanjo praktično ni bilo. Ob sedanjih trendih se lahko zgodi, da bo zaradi odtoka raziskovalcev mlajše generacije v tujino IJS v naslednjih letih močno kadrovsko podhranjen. Vsi raziskovalci si prizadevamo za čimprejšnje sprejetje nove nacionalne zakonodaje, ki bo znanstvenoraziskovalno dejavnost postavila bližje evropskemu raziskovalnemu prostoru. V njem ima koncept odprte znanosti še posebej vidno mesto. Z njim naj bi se uredila vprašanja, kot so, kdo je lastnik raziskovalnih rezultatov, ki so nastali z javnim financiranjem, kako določiti merila za merjenje uspešnosti raziskovalcev, ki ne bi napihovala točkovanja in s tem dajala prednosti kvantiteti nad kvaliteto, predvsem pa, kako še bolj spodbujati raziskovalce k povečevanju vidnosti in uporabnosti njihovih rezultatov, ne da bi pri tem še naprej podpirali pretiran pretok javnega denarja v žepe zasebnih založniških hiš, ki ga spodbuja trenutni sistem citiranja ob visokih stroških javne dostopnosti objavljenih del.
»Po krizi bo položaj znanosti verjetno popolnoma enak kot pred njo: vrnila se bo na nivo samoumevnega servisa za doseganje napredka, njena osnovna vloga vedoželjnosti pa bo spet zapostavljena.«
»Osnovnega poslanstva inštituta – odkrivanja principov delovanja narave
– si ne predstavljam brez nadgrajevanja temeljnih raziskav z aplikativnimi in industrijskimi.«
»Nujno je spodbujati raziskovalce k povečevanju vidnosti in uporabnosti njihovih rezultatov, ne da bi pri tem še naprej podpirali pretiran pretok javnega denarja v žepe zasebnih založniških hiš.«
Končajva z aktualnim vprašanjem, ki se le posredno dotika vašega dela: kako naj se znanost bori proti zanikovalcem in teorijam zarote? Z molkom ali z vztrajnim prepričevanjem?
Prepričevanje ni pristop, ki ga znanstveniki radi uporabljamo. Rajši svoje dosežke najprej preverimo v znanstvenih krogih in jih šele potrjene predstavimo širši javnosti. Kako jih ta interpretira, pa žal ni odvisno samo od nas.