Večni varuh slovenstva
220. let od pesnikovega rojstva Prešernovo poezijo bodo lahko na novo odkrivale tudi naslednje generacije
Ljubljana – Pred stoletjem, ko se je začelo zbiranje sredstev za Prešernov kip na Marijinem trgu v Ljubljani, zdaj imenovanem po pesniku, so že zdavnaj vedeli in verjeli: njegovo ime je »z neizbrisnimi črkami zapisano v zlati knjigi pesniškega in občekulturnega razvoja našega«. Nič drugače ni zdaj, pravi pesnik Marij Čuk, v njem lahko vidimo nosilca demokratičnih vrednot, ki so danes močno ranjene. Čuk v Prešernu vidi tudi glasnika strpnosti, sožitja, sodelovanja, tvorca odprte družbe, nasprotnika avtoritaristične in ksenofobne politike policijskih ur in ustrahovanja, akademik Janko Kos pa dodaja: »Prešeren nas uči, da ne smemo podleči strahu in ne izgubiti upanja.« Kozma Ahačič kot bistveno navaja, da ne bi smeli pozabiti, da je bil Prešeren preprosto dober pesnik: »Kot simbol nas opozarja na nekaj, kar prepogosto pozabljamo: poezija lahko spreminja svet, ker spreminja najgloblje v nas, ker nam jasní temno noč, ki tare duhá.«
Pisatelj Marko Kravos ima še en jasen in veljaven odgovor: »Prešeren je zato med nami, živ in ne le mit! – da smo Slovenci lahko s svojo struno v orkestru narodov prepoznavni, izvirni in obstojni.« Ob 220. obletnici Prešernovega rojstva več kulturnikov, ki imajo tako ali drugače opraviti z njegovim orodjem, jezikom, podaja mnenje o klasiku
in njegovem pomenu danes, odgovorili so na vprašanje, kako ga pomnimo, kako sploh razumemo, kaj v njegovem opusu je posebej pomembno in na kaj ob njegovem imenu pozabljamo. Zoran Predin meni, da bi Prešerna, če bi živel zdaj, verjetno še bolj preganjali, kot so ga nekoč, in dodaja: »Prepričan sem, da bi današnji Sloveniji prepovedal uporabo svoje Zdravljice za himno.« Branko Cestnik pa je prepričan, da se nam veliko Prešerna skriva v njegovih manj znanih pesmih, v verzih, ki jih preskočimo. »To njegovo skrito bogastvo je po svoje dobro: tudi naslednje generacije ga bodo lahko na novo odkrivale.« Cestnik je dodal: »V času političnih in ideoloških radikalizacij se tudi umetnost rada krči na družbeni angažma. Prešeren uči, da celosten umetnik poleg tega, da ima družbi kaj povedati, vztraja predvsem v iskanju lepote in v poglobljeni refleksiji intuitivnega tipa – česar aktivizem, politika in ideologija ne morejo dati.«
8. svečana 1891 je literarni mesečnik Dom in svet bralstvu v četrti številki četrtega letnika prinesel prošnjo s preprostim naslovom Národu slovenskemu!, v kateri je bilo naznanjeno, naj se blagoizvolijo pošiljati Pisateljskemu podpornemu društvu v Ljubljani doneski, s katerimi bi veličastno obeležili stoto obletnico pesnikovega rojstva.
Udje podpornega društva so v utemeljitvi zapisali: »Razpravljati ni treba posebe, kaj je Prešéren nam, niti kaj bode zanamcem: ime Prešérnovo je z neizbrisnimi črkami zapisano v zlati knjigi pesniškega in občekulturnega razvoja našega! Takemu veleumu veličasten spomenik! Za deset let hočemo slaviti stoletnico Prešérnovega rojstva — postavimo mu tedaj vidno znamenje, katero še poznih let pričaj domačinu in tujcu o ljubezni in zahvalnosti naši!« Odbor Pisateljskega podpornega društva je za ta smoter ukrenil, »da prične nabirati doneske za Prešérnov spomenik. S prijazno prošnjo se torej obrača do vseh slavnih društev in zastopov, do sleharnega rodoljuba po deželah slovenskih, izkratka do vsakogar, komur je drago ime Prešérnovo, naj nam z blagovoljnimi doneski pomaga uresničiti častno namero in tako zajedno vredno naravnati dolg slovenskega naroda do najboljšega pesnika svojega! Zlasti upamo, da se bodo čitalnice slovenske na besedah in veselicah svojih često in drage volje spominjale spomenika Prešérnovega!«
Dolga, s politiko začinjena zgodba se je sklenila šele na drugo septembrsko nedeljo leta 1905, ko je na Marijinem trgu župan Ivan Hribar odkril spomenik s kipoma pesnika in muze, delo kiparja Ivana Zajca, arhitekta Maksa Fabianija in kamnoseka Alojza Vodnika.
Na dan, ko se spominjamo 220. obletnice Prešernovega rojstva, smo za mnenje o klasiku in njegovem pomenu danes, kako ga pomnimo, kako razumemo, kaj je v njegovem opusu posebej pomembno, na kaj pozabljamo ob njegovem imenu, prosili tiste, ki imajo tako ali drugače opraviti z njegovim orodjem, jezikom.