Animirani film in njegov angažma
Sedemnajsti festival bo trajal do nedelje, prikazanih bo kar nekaj animiranih dokumentarcev
Animateka je eden od filmskih festivalov, ki ni uveljavljen samo pri nas, ampak tudi v širši regiji. Če se je recimo mlajši mariborski Stoptrik, ki poteka vsako jesen, usmeril v stop animacijo, Animateka zaradi dolgoletne tradicije pokriva njen celotni spekter in prikazuje tudi neverjetno raznovrstnost animacijskih tehnik in njihove inovacije, ki si jih je letos mogoče ogledati prek platforme na Animatekini spletni strani.
V Glavnem tekmovalnem programu, v katerem podelijo tako nagrado občinstva kot veliko nagrado mednarodne žirije, ostaja fokusirana na kratke animirane filme vzhodne in srednje Evrope. Poleg osrednjega tekmovalnega programa je tu še tradicionalni program Mladi talenti Evrope, ki predstavlja kratke filme evropskih študentov, pri čemer je treba poudariti, da se prav med temi filmi najde marsikak biser, saj lahko avtorji v okviru študijskega financiranja uresničijo kakšno povsem samosvojo vizijo. Tris tekmovalnega programa sklepa Slonov tekmovalni program, v katerem so filmi, ki so namenjeni otrokom in mladim.
Da animirani film ne priznava stroge delitve na »otroško« in »odraslo«, lahko vidimo v sekciji Hrvaška na obisku, v kateri je predstavljenih pet kratkih animiranih filmov iz prve sezone o zimzelenem Profesorju Baltazarju. Poleg tega bodo v tej sekciji predstavljeni izbrani vrhunci hrvaške animacije od začetkov do sodobnosti, pri čemer ne bodo manjkali predstavniki najbrž najbolj znane Zagrebške šole animiranega filma (mogoče si bo ogledati oskarjevski Surogat Dušana Vukotića in enega od vrhuncev Zagrebške šole, Don Kihota Vladimirja Kristla). Seveda ne bo manjkal Jagodni izbor, v katerem so predstavljene najboljše ter nagrajene animacije z vsega sveta in kjer lahko srečamo tudi kakšnega starega znanca festivala, recimo japonskega animatorja Acušija Vado z značilnim bizarnim humorjem in pastelnimi barvami. Poleg tega bo na Animateki prikazan še izbor celovečernih animiranih filmov.
Animirani dokumentarci
Ena od novejših in gotovo najzanimivejših sekcij festivala so animirani dokumentarci. Kar se morda sliši kot oksimoron, je pravzaprav izredno produktiven križanec: lahko recimo zagotovi precejšnjo mero intimnosti portretirancu ali portretirancem, s čimer mu na posredno neposreden način uspe obravnavati zelo intimne teme, ki razpirajo družbene problematike: recimo v filmu Richie Romane Granger moški v offu spregovori o čudnih telesnih izločkih, ki so razkrili raka, pri čemer animacija s toplimi barvami z rahlim retro nadihom od začetka kaže odnos med moškim in deklico. Če se gledalec spočetka sprašuje o njeni vlogi, se deklica kmalu razkrije kot hči, ki je imela pomembno vlogo pri njegovem okrevanju – zdi se, da dokumentarec prek animirane forme kot del okrevanja pokaže tudi igro samo. Igra kot način soočanja in ravnanja z nečim bolečim se pokaže tudi v filmu Moj drugi sin Gustava Alonsa, v katerem smo priča izpovedi animatorja, ki se mu je rodil sin z downovim sindromom. Če spočetka deluje, kot da oče pobegne v risano in stop animacijo, da bi ponazoril nasilen vdor novega sina v njegovo življenje, se proces sprejemanja zgodi ravno z vključevanjem sina v proces animacije, v razpiranje polja igre, kjer ni prisotna le očetova izpoved, ampak tudi njuno sodelovanje: zastavljata si uganke, uprizorita glasbeni duet itd.
V prvem sklopu animiranih filmov je omembe vredno vsaj še Meso Camile Kater, ki je bil tudi
Zero Impunity izpostavi še posebej problematičen aspekt, posilstva, za katera so odgovorne modre čelade Združenih narodov.
del tekmovalnega programa filmskega festivala v Locarnu: v njem različne ženske pripovedujejo zgodbo lastnega telesa, vsako pa zaznamuje samosvoj slog animacije: izpoved ženske s čezmerno težo, ki ni ustrezala mamini fantazmi, zaznamuje risana in stop animacija, čakanje na prvo menstruacijo in njeno doživljanje je prikazano z akvareli, temnopolto transvestitko, ki »predstavlja grožnjo brazilskemu srednjemu razredu«, zaznamuje risana animacija s polnimi, izrazitimi barvami, lezbijka, ki si noče odstraniti maternice, čeprav ne bo imela otrok, je prikazana s stop animacijo gline, ki na trenutke spomni na češkega klasika Jana Švankmajerja. Vsako intimno zgodbo zaznamuje določena pozicija marginalnosti, zaradi česar izpoved deluje družbeno, saj poleg intimnega glasu posameznice predstavlja tudi enega od glasov skupine, ki je tako ali drugače zaznamovana zaradi videza, spolne usmerjenosti itd.
Mesene silikonskoplastelinske teksture
Eden od bolj provokativnih animiranih dokumentarcev je gotovo Just a Guy japonsko-nemške animatorke Shoko Hara, ki prikazuje ljubezensko-erotično dopisovanje obsojenega serijskega morilca Richarda Ramireza z oboževalkami. Film zaznamujejo mesene silikonsko-plastelinske teksture, s katerimi nas čutno odpelje v svet nenavadnega užitka, fetiša in »nove definicije ljubezni«, kot nas v film pospremi sinopsis, pri čemer ne moralizira, kar je za kontekst, ki ga upodablja, ena od ključnih odlik.
Just a Guy je izjema v drugem sklopu animiranih dokumentarcev: če prvi postavlja v ospredje družbeno skozi intimno, je drugi del bolj izrazito družben, recimo z dvema dokumentarcema o migrantih, Dom in Song Sparrow. Dom Anite Bruvere recimo pokaže notranjost londonske stavbe, ki je danes Muzej priseljenstva in raznolikosti: prek 19. stoletja in različnih skupin migrantov – od Ircev do judov – je migracija pravzaprav prikazana ne kot izjema ali anomalija, ampak kot stalnica. Morda so prav zato liki vsakokratne generacije migrantov upodobljeni s pleksisteklom, ki po eni strani kaže na vzdržljivost migracije, po drugi pa na vzdržljivost ljudi, ki se v neki družbi znajdejo kot tujki, ki se jih želi ta družba znebiti ali jih vsaj čim bolje izkoristiti.
Sistemsko podprto nasilje
Eden izmed filmov Animateke, ki si jih je nujno treba ogledati, je gotovo celovečerni dokumentarec Zero Impunity Nicolasa Bliesa, Stéphana Hueber-Bliesa in Denisa Lamberta: gre za prikaz spolnega nasilja na vojnih območjih. Ključen poudarek dokumentarca je, da to ni nasilje, ki bi bilo plod posameznikovega ekscesa ali sadizma, ampak sistemsko podprto nasilje oziroma, kot to artikulira psiholog Omar Guerrero, gre za posilstvo kot orožje proti sovražniku. Film z realistično-minimalističnimi animiranimi odseki dokumentira intimne izpovedi posrednih ali neposrednih žrtev nasilja od Sirije, Ukrajine, Srednjeafriške republike, Konga, dotakne se tudi zloglasnih zaporov Guantanamo in Abu Grajb.
Dokumentarec animirane odseke včasih prekine z zatemnitvijo, s čimer podeli pieteto posameznicam in njihovim izpovedim: pred nami ostane zgolj črnina, ki se zaveda dejstva, da ob tako nasilnih in travmatičnih spominih pade vsak poskus reprezentacije. Pri tem so te intimne izpovedi sopostavljene s priznanji nekdanjih odločevalcev iz Bele hiše, zaposlenih pri Združenih narodih, tudi z direktorjem zapora, ki je skozi brezimno nasilje birokracije zgolj sledil ukazom z vrha. Pri tem Zero Impunity izpostavi posebej problematičen aspekt, posilstva, za katera so odgovorne modre čelade Združenih narodov, saj potekajo pod navideznim konsenzom: francoski vojaki v Srednjeafriški republiki so izkoristili revščino tamkajšnjega prebivalstva, kjer je prostitucija zadnji način za osnovno preživetje, pri tem so bile udeležene tudi mladoletne osebe. Dokumentarec za vsakim primerom ponovi, da ni bil nihče obsojen in da nihče ni odgovarjal, da vpletene varuje imuniteta, zato tudi v prehodih iz animiranega v dokumentarni film prikaže, kako so v okviru multimedijskega projekta razne izpovedi žrtev projicirali na pročelja stavb, v zadnjem primeru na pročelje francoskega ministrstva za obrambo.
Zero Imunity torej odkriva utilitarno sistemsko logiko, kjer posilstvo postane po eni strani normalizirano, po drugi pa v vojni logiki zatiranja nasprotnikov ali pridobivanja informacij implicitni ukaz, ki se skriva v dodatku, da je treba cilj uresničiti »s kakršnimikoli sredstvi«.
Just a Guy japonsko-nemške animatorke Shoko Hara prikazuje ljubezenskoerotično dopisovanje obsojenega serijskega morilca Richarda Ramireza z oboževalkami.