Koroški Maradona ohranil rokersko dušo tudi kot trener
Samo Vidovič Nogometaš številnih slovenskih prvoligašev je močno podaljšal kariero v Avstriji – Zdaj skrbi za podmladek drugoligaša Fužinarja
Ljubljana – Črnjana Sama Vidoviča poznamo tudi kot koroškega Maradono, ki je v 90. letih in na začetku tisočletja pustil viden pečat na prvoligaški sceni. Napadal je v dresih Ljubljane, prevaljskega Korotana, velenjskega Rudarja, Dravograda, Domžal in Celja, v jeseni kariere pa je do 2014. igral v Avstriji za nižjeligaše SAK, Sele in Dobrla vas. Od leta 2017 skrbi za razvoj mladih nogometašev v drugoligašu Fužinarju z Raven, kjer je tudi začel s članskim nogometom. »Zelo sem hvaležen Janku Pešlu, Petru Stočku, Rajku Prazniku in Bojanu Mravljaku, da so me nogometno oživili in mi omogočili delo v Fužinarju. Pred dogovorom sem že malce opustil nogomet, saj zame ni bilo resnejšega trenerskega posla. Nazadnje smo poskušali z zaposlitvijo v celovškem SAK, kjer sem prav tako delal z mladimi, skozi pomoč Slovenije zamejcem, a ni prišlo do ključnega podpisa takratnega ministra za izobraževanje in šport Jerneja Pikala. Tudi on je Korošec, a mi to ni pomagalo,« z grenkobo v glasu razlaga Vidovič, sicer diplomirani ekonomist, ki je med drugim deset let poučeval na večerni šoli na srednji ekonomski šoli v Slovenj Gradcu, dijake tudi individualno inštruira matematiko.
Oče štirih otrok, starih od 4 do 19 let, vmes opravi še kakšen težaški posel. Tako ob nogometnih in drugih obveznostih občasno opravi izmeno za tekočim trakom v Magni v Celovcu. Zadnjih šest let z družino živi onstran meje, v bližini Pliberka. »Prav nič mi niso pomagali športna kariera, trepljanje po ramenu in številna poznanstva. Za vse sem se moral potruditi znova,« razlaga 52-letni Samo. Tri leta mlajši brat Matej, s katerim sta skupaj igrala za Korotan, danes deluje kot fizioterapevt v avstrijskem drugoligašu Austria iz Celovca.
S Fužinarjem hoče v prvo ligo
Samo ima s kolegi iz strokovnega vodstva Fužinarja – člansko moštvo vodita nekdanji kapetan reprezentance Robert Koren in Anže Pečnik, pred kratkim pa se je ekipi pridružil še en nekdanji igralec in Samov bratranec Roman Plesec – nalogo, da sežejo kar najvišje.
»Velika želja je, da bi se Fužinar uvrstil v prvo ligo. Iz Koroške poskušamo pridobiti najbolj nadarjene igralce, nekaj že prepoznanih talentov se nam je pridružilo, potem ko so se preizkusili drugje. Na Koroškem ni prave povezave med klubi, vsak dela zase. Vemo, kako je bilo včasih s Korotanom in Dravogradom, ki sta bila kratek čas celo skupaj v prvi ligi. Na dolgi rok je bilo to po finančni plati in zaradi majhnega števila domačih igralcev nevzdržno. Vseeno menim, da Fužinarju z dobrim delom lahko uspe. Sicer je v drugi ligi vse skupaj zastavljeno profesionalno. Kdo bi si še pred nekaj leti predstavljal, da bosta za Fužinar igrala Nizozemec in Grk,« ugotavlja Samo, ki še vedno goji ljubezen do rocka in težkometalne glasbe. Zadnja leta mu na koncertih in festivalih družbo dela tudi starejši sin, ki seveda dobro pozna očetovo nogometno zgodovino.
Izkušnje tudi v reprezentanci
Samo je denimo leta 1990 ob 70. obletnici Nogometne zveze Slovenije igral na prijateljski tekmi med amaterskima reprezentancama Slovenije in BiH ter prispeval gol za zmago 2:0. Osamosvojitev Slovenije je prinesla zanimanje zanj v Mariboru, a ga je premamila ponudba avstrijskega tretjeligaša Pliberka. Leta 1995 je bil član olimpijske reprezentance na mehiški turneji. Na svoji igralski poti med trenerji izpostavlja Stanoja Dodića, pod čigar okriljem je bil v Ljubljani in Korotanu, s Tonijem Tomažičem je prevaljski klub uveljavil na elitni slovenski sceni, z Marjanom Pušnikom je sodeloval v Celju, od koder je zaradi klubske politike odšel prezgodaj, sredi sezone 2002/03, ko so Celjani napadali prvenstveno in pokalno lovoriko.
»Vse tri cenim, Dodić mi je dal res veliko v Ljubljani, s Tonijem, ki danes trenira Mežico, sem uspešno sodeloval pozneje. Pušnik je tudi postavil znano šolo v Dravogradu, od koder so prišli Koren, brata Nejc
»Prav nič mi niso pomagali športna kariera, trepljanje po ramenu in številna poznanstva. Za vse sem se moral potruditi znova.«
in Andrej Pečnik, Marko Šuler in drugi. Zdaj pri vzgoji mladih prednjačimo na Ravnah, prostora za napredek je več kot dovolj,« zatrjuje koroški Maradona.
Spomin na nogometaša Diega
Pogovarjala sva se nekaj dni po smrti 60-letnega Diega. »Rad bi povedal, da mi je v izjemno čast, da sem dobil vzdevek po njem v obdobju igranja za Korotan, nemogoče pa se je bilo primerjati z njim. Maradona je zelo močno odstopal od vseh največjih asov tistega časa. V 80. letih je bil preprosto najboljši, danes pa ugibamo med Messijem, Ronaldom in morda Neymarjem. Diego je bil svetovni prvak z mlado in člansko reprezentanco, prej povprečen Napoli je vodil do lovorik, to vse pove o njem kot nogometašu. Spomniti se moramo njegove igralske zapuščine, vse drugo pustimo ob strani,« se je nogometnemu bogu poklonil koroški Maradona.