Vsaka podobnost z resničnostjo je naključna
Netflixova Krona Ustvarjalci so si vzeli veliko umetniške svobode pri upodobitvi družine Windsor
Princ Filip je mladega prestolonaslednika Charlesa prisilil v zakon s princeso Diano. Princ Charles je prva leta zakona z Diano skoraj vsak dan klical Camillo Parker Bowles. Mlada princesa ni poznala kraljevega protokola in člani kraljeve družine so se norčevali iz nje. Kraljica Elizabeta II. je britanskim časopisom razkrila svoje nestrinjanje z Margaret Thatcher. Princ Filip je bil vpleten v afero Profumo.
To je kratek izsek dolgega seznama »napak«, ki jih očitajo ustvarjalcem Netflixove televizijske serije Krona. Ti so si pred štirimi leti zadali nadvse nehvaležno nalogo – iz skoraj sedem desetletij dolgega staža kraljice Elizabete II. na čelu britanske monarhije ustvariti nepozabno televizijsko oziroma spletno izkušnjo in z njo tudi najboljšo upodobitev fenomena Windsor doslej. Nalogo so nedvomno opravili, toda njihov uspeh je za marsikoga imel previsoko ceno.
Zgodovina in fikcija
Malo filmskih in televizijskih stvaritev povzroči tako angažirano zanimanje javnosti, kot ga je z dosedanjimi štirimi sezonami Krona. Na eni strani so za to krive odlična igra, prelepa kinematografija in osrednja tema, ki od nekdaj buri domišljijo, na drugi opazne razlike med dejanskimi zgodovinskimi opisi dogodkov in načinom, kako so bili v tv-seriji ti dogodki prikazani milijonom gledalcem na Otoku in po svetu.
Zgodovinarji so na nedoslednosti opozarjali že v prejšnjih sezonah, v katerih smo lahko spremljali prva desetletja nove elizabetinske dobe – od prevzema prestola in prilagajanja na novo vlogo v povojnem svetu do sueške krize ter odraščanja najmlajših članov kraljeve družine. Oddaljenost tistega časa morda najbolje pojasni, zakaj je bilo šele v četrti sezoni, v kateri so v ospredju dogodki iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, mnogim jasno, da ne gledajo dokumentarne, ampak zgodovinsko nadaljevanko, v kateri imata umetniška svoboda in zabavanje občinstva prednost pred nizanjem dejstev.
O napakah je dejansko težko govoriti. Ustvarjalci so v intervjujih pojasnili, da so to bile zavestne odločitve – upodobitve, ki temeljijo na zgodovinskih dogodkih, a velikokrat nimajo zveze s tistim, kar se je v resnici zgodilo. V najboljšem primeru so ugibanja o, ne pozabimo, resničnih ljudeh.
Opozorilo gledalcem
Takšen holivudski pristop do zgodovine ni nov, a je nedvomno sporen; rešitev se ponavadi skriva v zatekanju k strokovni literaturi oziroma delom, ki jih vodi predvsem iskanje resnice in ne njeno prilagajanje za boljši dramatični učinek. Toda veliko ljudi, ki si bo ogledalo Krono, so opozorili kritiki, se bo preprosto zadovoljilo s fikcijo.
Rešitev, ki jo vidijo v kraljevih in vladnih krogih, je opozorilo na začetku vsake epizode. Da je to dolžnost ustvarjalcev tv-serije, sta javno povedala tako Charles Spencer, brat pokojne princese Diane, kot britanski minister za kulturo Oliver Dowden. »Nadaljevanka je lepo producirano fiktivno delo. Tako kot pri drugih televizijskih stvaritvah bi moral Netflix na začetku opozoriti na to,« je minister poudaril v intervjuju
• Netflixova tv-serija Krona upodablja sedem desetletij staža kraljice Elizabete II.
• Zgodovinarji so že v prejšnjih sezonah opozarjali na nedoslednosti.
• V četrti sezoni so v ospredju dogodki iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.
za Mail on Sunday. »Brez tega se bojim, da bi lahko celotna generacija gledalcev, ki niso doživeli teh dogodkov, fikcijo zamenjala za resničnost.« Z njima se strinja tudi Helena Bonham Carter, ki v tretji in četrti sezoni igra princeso Margareto, sestro kraljice Elizabete II. Ta teden je poudarila, da imajo ustvarjalci »moralno odgovornost«, da Krono označijo za fikcijo, glede na to, da gre za interpretacijo dogodkov, ki so se zgodili v resničnosti.