Dvojno življenje, dvojna merila

Po nedavni razvpiti zabavi v Bruslju sredi največje zdravstvene krize je največ zgražanja namenjenega dvojni morali madžarskega evropskega poslanca Józsefa Szájerja. Kako tudi ne; sodelavca premiera Viktorja Orbána, znanega po homofobnih nastopih, podpisal se je menda celo pod amandma ustave, ki zakonsko zvezo definira le kot raznospolno skupnost, so zasačili na orgiji z več kot dvajsetimi moškimi. Prav v homoseksualce pa je poleg migrantov uperjenih največ strupenih vladnih puščic na Madžarskem. Ujel se je v past, pri nastavljanju katere je sodeloval tudi sam, in strupeno diskriminacijo, ki jo podpihuje stranka Fidesz, občutil na lastni koži. Poslančeve dvoličnosti ne gre opravičevati, saj je s pozicije moči zavestno krnil pravice predstavnikov skupnosti LGBT+. A vseeno se je vredno vprašati o vzrokih za pogosto dvojno moralo v družbi, ki z normami, ki so se skozi zgodovino oblikovale okrog heteroseksualnosti, pri predstavnikih skupnosti LGBT+ marsikdaj še vedno poraja duševne stiske.

Heteronormativnost družbe celo v progresivnejših delih sveta, kamor Slovenija seveda ne sodi, kaj šele Madžarska, sili istospolne usmerjene posameznike, da svoja občutja in identiteto prikrijejo. Resda se stvari izboljšujejo, a v večini držav jim družina, šola, popkultura in druga socializacijska okolja sporočajo, da je to, kar čutijo, nesprejemljivo.

Signali iz okolja predstavnikom skupnosti LGBT+ v podzavest vgravirajo sram, s katerim se tako ali drugače spopadajo vse življenje. Mehanizmov za reševanje tega toksičnega občutja je več: na najmanj reflektirani ravni prihaja do potenciranja nasprotnih čustev, kar v skrajni obliki lahko vodi tudi v tako nesprejemljiva in homofobna stališča, kot jih je zagovarjal Madžar. To nakazujejo tudi nekatere študije, kajti nemalo raziskovalcev domneva, da je homofobija izrazitejša pri posameznikih, ki si ne priznavajo, da jih privlači isti spol, še posebno pri tistih z avtoritarnimi starši. Večina sovražnosti seveda ne usmerja v kratenje pravic drugih, ampak doživlja morebitne osebne stiske v lastni intimi.

Zato se je treba poleg upravičenega obsojanja poslančeve dvoličnosti zamisliti tudi nad normami, ki so še vedno izključevalne do ne ravno zanemarljivega deleža ljudi. Soustvarjamo namreč družbo, ki je še vedno tako »totalitarna« do različnih oblik ljubezni, da je za mnoge pod mavričnim dežnikom varneje, da živijo prikrito.

Vidnost in razkritost sta pomembna stebra vsake demokratične in vključujoče družbe. A biti to, kar si, danes od mnogih še vedno zahteva veliko poguma in moči. In če ne prej, se tega velja spomniti, ko se bo nekdo spet pridušal nad smiselnostjo parade ponosa.

Vidnost in razkritost sta pomembna stebra vključujoče družbe. A biti to, kar si, danes od mnogih še vedno zahteva veliko poguma.