Odstop po sprejetju nove ustave
Beloruski nemiri Ali protesti počasi dobivajo tudi geopolitični značaj?
Aleksander Lukašenko, ki že 26 let s trdo roko vlada Belorusiji, je napovedal, da bo odstopil takoj, ko bo sprejeta nova ustava. Tega, kdaj se bo to zgodilo, ni razkril, še večja skrivnost je, kaj se bo skrivalo v ustavnih spremembah.
Aleksander Lukašenko, ki že 26 let s trdo roko vlada Belorusiji, je napovedal, da bo odstopil takoj, ko bo sprejeta nova ustava. Kdaj se bo to zgodilo, ni razkril, še večja skrivnost je, kaj se bo skrivalo v ustavnih spremembah.
Na včerajšnjo nedeljo, ko je minilo 120 dni od predsedniških volitev, na katerih je z več kot 80 odstotki glasov spet zmagal dolgoletni in edini dosedanji predsednik Belorusije Aleksander Lukašenko, je življenje v prestolnici Minsk potekalo tako, kot je od začetka avgusta že postalo navada. Najprej so ključne točke v mestu zasedli avtobusi s specialci, oboroženi tudi z vodnimi topovi, potem so se začeli na ulice zgrinjati protestniki. Okoli enih popoldne so se spet začele množične aretacije.
Ta turobni beloruski vsakdan je pred kratkim osvežil sam Lukašenko. Nekdanji voditelj kolhoza, ki je na čelu države že vse od leta 1994, je na srečanju z vodstvom ene od bolnišnic mimogrede navrgel, da se bo od predsedniškega položaja poslovil takoj, ko bo sprejeta nova beloruska ustava. Čeprav utegne biti njegova napoved iskrena, je nihče ni vzel pretirano resno. Lukašenko že dolgo napoveduje ustavne spremembe, a kakšne naj bi te bile oziroma ali namerava Belorusijo spremeniti iz predsedniške v parlamentarno demokracijo ter kdaj naj bi se te spremembe zgodile, ne ve nihče. Vsekakor »zadnji evropski diktator« k javni razpravi o ustavnih spremembah, ki jo obljublja, ne bo spustil »samooklicanih« predstavnikov opozicije, ki so bodisi za zapahi bodisi v samoizgnanstvu v tujini.
Po mnenju nekaterih analitikov ni bilo naključje, da je Lukašenko svojo napoved izrekel kmalu po tem, ko ga je prišel v Minsk podpret ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Ta je gostitelja menda spomnil, da se je v Sočiju s svojim ruskim kolegom Vladimirjem Putinom, ki mu je obljubil državno pomoč, pogovarjal tudi o nujnosti ustavnih sprememb v Belorusiji. Še pred obiskom Lavrova je opozicijska voditeljica Svetlana Tihanovska, ki je prebegnila v Litvo, izjavila, da je Lukašenko voditelj, ki je izgubil podporo svojega naroda, zato bodo po zamenjavi oblasti vse mednarodne sporazume, ki jih je sklenil, tudi z Rusijo, ponovno preučili. Nekdanja prevajalka in gospodinja, ki je po naključju padla v politiko, zdaj pa plete diplomatsko mrežo na Zahodu, bi si sicer želela tudi dialoga z Moskvo, a v Kremlju odgovarjajo, da se s predstavniki v domovini prepovedanih organizacij ne bodo pogovarjali.
Bratska ljubezen se ohlaja
Veliko je bilo že povedanega o tem, da se beloruski upor precej razlikuje od drugih »barvnih« revolucij v nekdanjem sovjetskem prostranstvu. S sosednjo Ukrajino, kjer se je ljudstvo pred šestimi leti uprlo, ker so oblasti rekle »njet« evropskemu približevanju, nad šotorišči protestnikov na kijevskem Trgu neodvisnosti oziroma Majdanu nezaležnosti pa so vihrale zastave Evropske unije, je na primer velika razlika tudi v tem, da beloruski protesti doslej niso bili »geopolitično« obarvani. »Na vprašanje, zakaj so šli na ulice, so ljudje navajali najrazličnejše razloge: odziv oblasti na koronavirus, nasilje nad protestniki, ponarejanje volitev … A nasilje je bilo vsekakor glavni povod. Nihče pa ni rekel, da protestira zato, ker hoče bliže EU in dlje od Rusije ali obratno,« je pred kratkim izjavil direktor Beloruske analitične delavnice Andrej Vardomacki. Vendar se to počasi spreminja, saj so se ljudje šele »z zamikom« zavedeli, da tiste, proti katerim protestirajo, podpira velika vzhodna soseda, je beloruski doktor sociologije pojasnil za ruski časnik Kommersant. To napovedujejo izsledki javnomnenjskih raziskav njegove »delavnice«, ki so pokazali, da se je na začetku septembra za tesnejšo državno povezavo z Rusijo zavzemalo še 51,6 odstotka Belorusov, dva meseca kasneje pa je delež zagovornikov »konfederacije« padel na 40 odstotkov. V tem času je delež nasprotnikov Unije zrasel s 26,7 na 33 odstotkov.