Tina Popovič, Unesco
Tina Popovič Z vodjo pisarne Ljubljana, Unescovo mesto literature, smo se po prvi petletki ozrli po uspehih projekta na področju popularizacije knjige
»Če želimo postati mesto bralcev, je dobro, da knjige srečujemo, kupujemo, se z njimi družimo, da branje postane najbolj samoumevna stvar, ki jo počnemo v prostem času. Želim si, da bi knjige srečevali na vsakem koraku.«
Leta 2015 je Ljubljana pridobila stalni naziv Unescovega mesta literature, ki združuje mesta, v katerih ima literatura posebno vlogo. Pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, v sodelovanju z Oddelkom za kulturo Mestne občine Ljubljana, vodi zavod Divja misel, tega pa Tina Popovič. Po prvi uspešni petletki smo se z vodjo pisarne pogovarjali o ključnih akcijah, s katerimi jim je preko knjige uspelo povezati ključne akterje v mestu, o različnih načinih za večanje vloge knjige in branja ter tudi o širjenju javnih prostorov, namenjenih knjigam.
Ljubljana je eno od 39 svetovnih Unescovih mest literature. Kaj ta mesta določa in v čem je Ljubljana med njimi posebna?
Mesta v mreži so različna že po velikosti in številu prebivalcev, nekatera prepoznavnost gradijo na svoji specializaciji – takšen je na primer francoski Angoulême, svetovna prestolnica stripa –, nekatera določajo njihovi veliki avtorji: Granada je, recimo, mesto Garcíe Lorce in Krakov mesto nobelovcev Czesława Miłosza in Wisławe Szymborske. Številna mesta pa nimajo tako jasnih določil in usmeritev – Barcelono sestavljajo tudi številne knjigarne in vsakoletni festival Sant Jord, bombastični praznik, ki na svetovni dan knjige na ulice prinaša množično kupovanje in podarjanje knjig in cvetja. Tudi posebnosti Ljubljane, mesta literature, je več; smo majhna jezikovna skupnost in znotraj tega tudi mesto prevajalcev in prevajalk. Ljubljana je bila vedno tudi mesto pisateljev in pisateljic in to ostaja, v njej deluje tudi več kot 60 literarnih organizacij – od založb do stanovskih društev, od literarnih hiš do knjigarn. Imamo tudi izjemno razvito mrežo splošnih knjižnic. Smo mesto, ki znotraj mreže Icorn daje zatočišče preganjanim pisateljem. V svetovnem merilu nas, vsaj po mojih izkušnjah, najširše poznajo po ljubljanski šoli teoretske psihoanalize in njenem najslavnejšem predstavniku, Slavoju Žižku.
Ta častni naziv prinaša nekaj zavez, denimo o vzdrževanju kulturne različnosti, ustvarjanju vključujočih delovnih priložnosti v kulturnem sektorju, gojenju kulturnega turizma, vzpostavljanju mednarodnih povezav in zagotavljanju možnosti za ustvarjanje … Na katerem od teh področij smo bili v zadnjih petih letih najbolj dejavni?
MOL z Oddelkom za kulturo deluje premišljeno na številnih področjih, ki jih omenjate, in z zavedanjem, da je knjiga pomemben razvojni dejavnik, branje in bralna pismenost pa ključna za razvoj. Pomemben premik se je zgodil leta 2010, ko je Ljubljana za leto dni postala svetovna prestolnica knjige, področje knjige pa načrtno umeščeno v življenje in delovanje mesta. Takrat smo dobili tudi Festival Fabula, ki v mesto prinaša literaturo in avtorje sveta. Ljubljana se je ob prijavi za Unescov naziv zavezala tudi, da bo vzpostavila Vodnikovo domačijo, ta je danes živahno urbano literarno središče, ki razvija številne programe. V prihodnosti je v načrtu tudi obnova Palače Cukrarna, ki bo postala prostor literature in mladih.
Poleg povezovanja obstoječih prostorov literature ste s knjigo povezali številne druge prostore in področja. Povezali ste se s Kinoteko, Jazz festivalom Ljubljana, revijo Outsider … Kakšne so te povezave?
Kot pisarna, ki v sodelovanju z Oddelkom za kulturo MOL upravljamo naziv, se osredotočamo na povezovanje akterjev, skupno promocijo, iskanje načinov za večanje vloge knjige in branja, tudi širjenje javnih prostorov, namenjenih knjigam. V tem smislu je tudi povezovanje z mediji in drugimi področji ključnega pomena. Sodelovanja so bistvena in vsem prinašajo največ. S Kinoteko vsako poletje na ploščadi SEM pripravimo festival, ki povezuje film in literaturo, na Jazz festivalu smo promovirali branje in
kupovanje knjig na temo jazza, na vrtu Društva slovenskih pisateljev smo priredili intimno prizorišče kupovanja knjig. Z vašo časopisno hišo smo vzpostavili rubriko in serijo pogovorov Mlado pero, kjer se predstavljajo mladi pisci in kritiki, pripravlja jo Pia Prezelj, v sodelovanju z revijo Outsider pripravljamo stalno rubriko reportaž iz domačih knjižnic.
Poleg prostorov mesto sestavljajo ali, bolje rečeno, oblikujejo ljudje – obrazi. Javnosti ste z reportažami odprli vpogled v domače knjižnice znanih Slovencev, ki spregovorijo o svojih bralnih navadah. Intimno in skoraj voajeristično početje je brskanje po njihovih knjižnih policah. Reportaže iz domačih knjižnic so dober primer promocije branja in kupovanja knjig. Dvojec publicistka Agata Tomažič in fotograf Jošt Franko redno obiskujeta lastnike domačih knjižnic in ti večinoma velikodušno odprejo vrata svojih
domov ter delijo svoja prijateljstva s knjigami. Da, naše mesto literature sestavljajo predvsem ljudje. Poglede pišočih redno predstavljamo v reviji Bukla, portrete ljudi, ki pomembno sooblikujejo naše mesto, smo začeli objavljati na spletu, pripravlja jih Andrej Hočevar – izjemno veliko jih je, ki si zaslužijo pozornost, predstavitev, poklon.
Vzpostavljate tudi pop-up knjigarne, ki se pojavljajo na različnih dogodkih, ob praznikih, prireditvah, tudi športnih … Tam najbrž knjiga obiskovalce preseneti?
Pri nas si knjige največ izposojamo, zato je, ob dejstvu, da nas ni veliko, pomembno kupovanje knjig, ki izidejo v slovenščini. Ob 8. marcu smo na ljubljanskem bolšjaku vzpostavili tematsko knjigarno s knjigami, ki so jih napisale ženske, ter z zavodom Urbana vrana premierno povabili na turo po poteh ženske literarne Ljubljane. Knjigarna poezije je spremljala maratonsko branje poezije na številnih lokacijah po mestu ob svetovnem dnevu poezije. Če želimo postati mesto bralcev, je dobro, da knjige srečujemo, kupujemo, se z njimi družimo, da branje postane najbolj samoumevna stvar, ki jo počnemo v prostem času. Želim si, da bi knjige srečevali na velikih prireditvah, v medijih, v javnih govorih in nagovorih, na vsakem koraku skratka, ne le v knjigam posvečenih prostorih.
Kako je vam osebno pri pripravi teh projektov pomagala izkušnja s Knjižnico pod krošnjami? Veliko. Šestnajstletna izkušnja vzpostavljanja bralnih otokov na javnih površinah, kjer se ob knjigah srečujejo neznanci vseh generacij in iz različnih socialnih okolij, se je pokazala za dobro smer. Knjižnica pod krošnjami je tudi srečevališče producentov, podpornikov, uporabnikov, prijetni skupnostni prostori pa lahko nastanejo in obstanejo le s povezovanjem večjega števila deležnikov. Tak je tudi primer Vodnikove domačije, ki smo jo razvili v živahno literarno hišo. Za branje skratka radi navdušujemo, zato tudi veliko eksperimentiramo in iščemo nove oblike. Knjižnica, ki je postala tako priljubljena, da jo kot animacijski program vabijo na različne – tudi športne – prireditve, me je naučila, da je vstopanje s skrbnim naborom knjig med specifične interesne publike dober pristop. Če v času filmskega festivala publiki ponudimo s temo festivala povezan nabor knjig, z branjem nagovorimo tudi že oblikovane in ne nujno bralne publike.
Kateri projekt štejete za svoj največji letošnji uspeh?
Letos smo, pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature, skupaj z mnogimi partnerji, uspešno izvedli kar nekaj projektov, med njimi pa so sejmi zagotovo prejeli največ pohval in spodbudnih besed. Sejem s kavča se je iz spletnega knjižnega sejma ob svetovnem dnevu knjige razvil in razmahnil še v tri Sejme na zraku. Nastali so na pobudo založnikov in so zgled hitre prilagoditve letošnji situaciji in izjemno dobrega sodelovanja v panogi. Sejme smo letos zasnovali in izvajali povsem nenačrtovano in so izrazito skupnostni projekt, namenjen podpori ustvarjalcem in založnikom.
S katerimi bratskimi mesti literature se Ljubljana najbolje razume?
To je mreža, ki jo skupaj držijo predvsem letna srečanja in tam vzpostavljeni osebni stiki. Damjan Zorc kot namestnik koordinatorice mreže deluje tudi kot njen pomembni povezovalni člen. Ljubljana je v mreži dobro zastopana, odlično se razumemo z vsemi, osebno pa se obračam k mestom, ki so s svojim delovanjem bodisi v navdih ali pa se od njih lahko učimo. Ljubljana na primer na univerzitetni ravni nima vzpostavljenih programov ustvarjalnega pisanja, Iowa City pa je mesto, poznano po najstarejših programih ustvarjalnega pisanja – teh sta se udeležila tudi Tomaž Šalamun in Aleš Debeljak, ki sta tam pustila pomembno sled. Deljenje izkušenj in znanj je v mreži nekako samoumevno. Ljubljana bo srečanje mest literature gostila leta 2023, istega leta, ko bo Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma, kar bo priložnost za predstavitev mednarodni javnosti.
Če želimo postati mesto bralcev, je dobro, da knjige srečujemo, kupujemo, se z njimi družimo.
Prihodnje leto naj bi se uresničil tudi projekt bonov za knjige. Kakšni so načrti za prihodnjo petletko? Ljubljana je namreč Unescovo mesto literature za vedno.
Da, pridobljeni naziv je stalen. Kmalu bo jasno tudi, ali bo Ljubljana leta 2025 evropska prestolnica kulture, kar je dolgoročno pomembno tudi za področje knjige. Ideja, da bo vsak Ljubljančan ali Ljubljančanka ob dopolnjeni polnoletnosti v svoj nabiralnik prejela bon za knjigo, je naravnost fantastična in izjemno me veseli, da je ta program skupaj z drugimi dolgoročnimi cilji del pravkar sprejete strategije MOL na področju kulture. Med cilji za prihodnja leta so tudi vzpostavitev sistema podpore ustvarjalcem, nadaljevanje projektov Ljubljana bere in festivala Fabula z izdajo cenovno dostopnih knjig, v Palači Cukrarna vzpostavitev literarno-knjižnega središča in stičišča ilustratorjev ter, ne nazadnje, podpora in povezovanje programov in projektov, ki na navdihujoč način popularizirajo knjigo in branje ter gradijo Ljubljano – mesto literature.
Želim si, da bi knjige srečevali na velikih prireditvah, v medijih, v javnih govorih in nagovorih, na vsakem koraku skratka, ne le v knjigam posvečenih prostorih.