Potrebujemo drugačno razmišljanje o staranju
Promotor srebrne ekonomije in e-življenja za starejše Kažipot 55+ je le eden od projektov dr. Jožeta Gričarja, ki je aktiven tudi v mariborskem Centru za zaslužne profesorje
Dr. Jože Gričar je promotor srebrne ekonomije in e-življenja za starejše. Prav tako je aktiven tudi v mariborskem Centru za zaslužne profesorje.
Dr. Jože Gričar je že leta velik promotor srebrne ekonomije, ki naj bi jo politični odločevalci in tudi družba kot celota razumeli kot velik zaklad, a ostaja premalo, ali če sploh, izkoriščena. Je znan organizator velikih posvetov na temo aktivnega vključevanja, na katerih so med drugim predstavljali napredne države, kjer imajo tudi ministrstvo za starejše, ter promotor e-življenja za zrelo, starejšo generacijo. Eden njegovih izstopajočih projektov je Kažipot 55+.
Silva Čeh
Gospod Jože Gričar, že leta ste znani kot promotor tako imenovane srebrne ekonomije. Kaj je srebrna ekonomija?
Wikipedija jo opredeljuje kot celoto sistemov proizvodnje, distribucije ter potrošnje blaga in storitev z namenom izrabiti nakupni potencial starejših in starajočih se ljudi in zadovoljitev njihovih nakupnih, življenjskih in zdravstvenih potreb. Njen glavni sestavni del je gerontehnologija kot novo znanstveno, raziskovalno in izvedbeno področje.
Ožji pojem je srebrni trg, trg za starejše. Ta pojem se je pojavil na Japonskem v sedemdesetih letih v povezavi s povečanjem razpoložljive ponudbe za starejše. Med drugim vključuje dobrine in storitve za premožnejše starejše ljudi, posebne rešitve v trgovini in pri drugih ponudnikih, ki omogočajo prilagoditve starejšim. Povezuje ideje univerzalnega in medgeneracijskega oblikovanja za prilagoditev blaga in storitev ljudem različnih starosti (do starosti prijazne rešitve) ter njihovim fizičnim in intelektualnim sposobnostim, kar lahko privede do boljšega socialnega povezovanja.
Srebrna ekonomija ni enoten sektor, temveč je skupek blaga in storitev številnih obstoječih gospodarskih sektorjev, vključno z informacijsko tehnologijo, telekomunikacijami, finančnim sektorjem, stanovanji, prometom, energijo, turizmom, kulturo, infrastrukturo in lokalnimi storitvami ter trajnostno oskrbo. Kaj je srebrna ekonomija, povedo v Kanadi zelo preprosto: vse tisto, kar zadeva ljudi, ki so starejši kot 55 let (55+). Tega pa je zelo veliko. Delež teh ljudi v prebivalstvu države je velik in se povečuje.
Kako uspešna je ideja in tudi praksa srebrne ekonomije v razvitih državah? Že leta poudarjate, da so napredne države, kot so na primer Kanada in tudi nekatere evropske, verjetno uspešne tudi zaradi srebrne ekonomije, torej zato, ker aktivno vključujejo starejše generacije, jim odpirajo vrata, da so lahko ljudje tudi v zrelih letih dejavni, da sodelujejo v družbi?
Gre za nekaj vidikov tega pomembnega vprašanja. V razvitih državah ugotavljajo, da se veča problem pomanjkanja delovne sile. S tem so povezana vprašanja rodnosti in razvoja družin, uvoza delovne sile iz nerazvitih okolij, izvoza mladih strokovnjakov.
Na drugi strani pa so starejši, ki se morajo upokojiti, ko dosežejo določeno starost, čeprav bi nekateri radi delali še naprej in to zmorejo. Če bi delali dlje, bi lahko prenašali izkušnje na mlajše. Del prisilno upokojenih je neizrabljen kapital. V praksi se kaže, da obstoječe navade, utečene oblike organiziranosti in zastareli predpisi ne dovoljujejo uresničevanja zamisli srebrne ekonomije vzporedno s podaljševanjem življenjske dobe. Življenjska doba ljudi se podaljšuje, tega pa ne znamo, ne moremo ali nočemo izrabiti v prid posameznikom, njihovim družinam in celotni družbi.
Aktivno staranje je koncept, ki vzbuja idejo o daljši aktivnosti z višjo upokojitveno starostjo in delovnimi praksami, ki so prilagojene starosti zaposlenih. Sega na področje vključevanja starejših v okolje. Po opredelitvi evropske komisije aktivno staranje pomeni, da je ljudem omogočeno, da ostanejo sami odgovorni za svoje življenje čim dlje, ko se starajo, in po možnosti prispevajo gospodarstvu in družbi.
V nekaterih tovrstnih naprednih državah imajo že leta ministrstvo za starejše. Kaj z njim pridobijo, kako koristi družbi?
V državi je potrebno drugačno razmišljanje o staranju, če želimo izkoristiti potencial naraščajočega deleža starejših in ljudem ponuditi najboljšo mogočo prihodnost. Odstraniti je treba obstoječe ovire v primerih, ko starejši želijo ostati zaposleni po upokojitvi.
Ministra za seniorje imajo v Kanadi na ravni države in na ravni provinc. Na ravni občin ali mest pa imajo v občinski upravi vodjo zadevnega oddelka. Imenovanje ministra, ki je izključno odgovoren za seniorje, zagotavlja,
Kot dijak novomeške gimnazije – najstarejše javne gimnazije v avstrijski monarhiji – je bil aktiven tabornik, urednik gimnazijskega dijaškega glasila Stezice, predsednik dijaške skupnosti. »Kot študent Ekonomske fakultete v Ljubljani sem bil vodja socialne komisije študentskega odbora fakultete. Pri tem delu sem vedno znova spoznaval, da je veliko stvari, ki jih je treba narediti, in se učil, kako pomembno je sodelovati z vsemi, ki pri tem lahko pomagajo. Danes še bolj kot tedaj vem, da je najpomembnejša stvar sodelovanje ljudi,« pravi dr. Jože Gričar, zaslužni profesor Univerze v Mariboru. da se politike na področju zdravstvenega varstva in finančne varnosti gledajo skozi očala starejših. Pričakuje se, da bo minister za seniorje vladi pomagal bolje razumeti potrebe starejših in sprejemati ustrezne odločitve ter zagotoviti razvoj programov in storitev, ki se odzivajo na staranje prebivalstva in podpirajo vse druge ministre pri pobudah v vladi, ki vplivajo na seniorje. Minister za starejše v Kanadi prebivalcem v zrelih letih zagotavlja večjo varnost in boljšo kakovost življenja. Je enakovreden glas za vladno mizo, ki govori v imenu seniorjev. Zelo pomembno je njegovo sodelovanje z ministroma za zdravje ter za delo in družino pri spodbujanju aktivnega in zdravega staranja.
Ministrstvo za seniorje imajo tudi v Avstraliji, na Novi Zelandiji in v Walesu.
Tudi v Sloveniji, ki spada med države z velikim deležem starejše generacije, se že leta govori, da bi bilo logično in koristno, če bi imeli ministrstvo ali poseben urad, službo na vladni ravni za starejše, pa se konkretno še vedno ni nič uresničilo.
To je proces, ki zahteva svoj čas. Dozoreti mora spoznanje, da smo nerodni, ker ne znamo izrabiti izjemne priložnosti, da ljudje živijo vse dlje. Koristno bo, če se vsi tisti, ki jih tematika zadeva, vprašajo, ali ni že čas, da vzpostavimo ministrstvo za seniorje.
Kje vi vidite težave, zaradi katerih zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja že skoraj 20 let? Ali to pomeni, da je Slovenija preveč »pametna«, da ne more doseči kompromisa, s katerim bi ta zakon lahko zaživel?
Ne poznam procesov in postopkov, v katerih nastajajo osnutki tega zakona, ki ne more zagledati belega dne. Poznavalec tega dogajanja mi je v razgovoru omenil, da se vedno zatakne pri vprašanju, čigava bo ta »parcela« in kdo bo delil denar. Je pa to žalostno. Vsi mladi bodo nekoč starejši, vsi starejši bodo nekoč stari in bodo potrebovali to oskrbo. Biti pri teh stvareh žleht se ne bo obrestovalo nikomur.
Najbrž bi se lahko marsikaj poenostavilo, če bi se odprto pogovarjali o dobrih izkušnjah v drugih državah. O tovrstnih izkušnjah v Avstriji sem imel priložnost poslušati na mednarodni konferenci Dolgoživa družba – dolgotrajna oskrba v Slovenj Gradcu 10. oktobra 2019. Zanimiva je bila predstavitev o oskrbi starostnikov, negi na domu v mestu Velikovec v Avstriji. Pokazali so, kako drugačne standarde števila oskrbovancev na eno negovalko imajo, kako drugače je zagotovljeno kritje stroškov oskrbe in kako drugačne plače imajo v domovih za starejše. Na konferenci navzoče predstavnice slovenskih domov za starejše so bile navdušene. Razmere v domovih starejših v času epidemije razkrivajo, kaj vse je bilo zamujeno.
Ste tudi pobudnik in glavni ustanovitelj Kažipota za starejše 55+. Ali ta kažipot še »deluje« in ali ga je generacija 55+ prepoznala?
V Kanadi izdajajo take vsakoletne kažipote že več kot dvajset let. Sprva samo kot tiskano gradivo, zdaj pa kot spletno in tiskano. Vsako leto izdajo izpopolnjeno različico za mesto, provinco in državo. Kažipot, ki je bil v Sloveniji prvič izdan v aprilu 2019, je nastal kot prototip. Ob njem so se člani skupine učili. Vsako leto bo boljši, zajemal bo več organizacij.
V času koronavirusa, ko postaja življenje vedno bolj odvisno od e-storitev, e-življenja nasploh, bi lahko bil tudi ta kažipot vedno bolj uporaben in koristen za starejše, mar ne? Glede na hudo realnost epidemije je celo zelo vizionarski.
Kažipot e-storitev za seniorje 55+ olajša iskanje potrebnih podatkov v trenutku, ko jih potrebujemo. Vodja enote za socialno delo v občinski upravi ene izmed občin v Sloveniji je rekla: Pravzaprav vse te podatke v občini ima
Vsi mladi bodo nekoč starejši, vsi starejši bodo nekoč stari in bodo potrebovali to (dolgotrajno) oskrbo. Biti pri teh stvareh žleht se ne bo obrestovalo nikomur.
mo, ampak vsaka organizacija za sebe; podatki niso vsi na enem mestu in niso povezani.
Izdelava kažipota spodbudi posredovanje podatkov na način in v obliki, kot jih potrebuje uporabnik. Kažipot za leto 2020 je zamišljen kot kažipot v občini, za potrebe ljudi v občini, da v njem poiščejo in dobijo kar največ storitev, ki jih potrebujejo. Zato sta koordinatorja teh prizadevanj v občini direktor zdravstvenega doma in vodja enote za socialne zadeve v občinski upravi.
Kažipotu v občini bodo dodani podatki ustanov, ki zagotavljajo e-storitve na ravni države, na primer, Zavod za zdravstveno zavarovanje, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavod za zaposlovanje, ministrstva za delo in družino, za javno upravo ter za zdravje, Združenje bank Slovenije, Slovenske železnice in drugi. V času krize moramo mnogo stvari pogledati od daleč in jih znova domisliti. E-storitve so del tega.
Kako aktiven je Center za zaslužne profesorje in visokošolske učitelje na mariborski univerzi nasploh in še zlasti v teh koronskih časih? Kako se profesorji vključujejo vanj? S kom center že sodeluje, v katerih programih deluje?
Center je ena izmed sestavin univerze. Po skoraj dvoletnih pripravah je bil ustanovljen s sklepom senata Univerze v Mariboru septembra 2019. V njem postopno spoznavamo, kaj člane zanima, kako bi se želeli vključevati v njegove dejavnosti, kaj predlagajo kot svoj prispevek k delovanju centra. V času, ko osebni sestanki niso mogoči, se člani navajajo uporabljati videokonferenčne programe. Tudi ko bo epidemija za nami, bodo videokonference pomemben način komuniciranja članov centra z drugimi znotraj univerze in v njenem okolju – v Sloveniji in prek meja.
Center je od 1. maja 2020 vključen v svetovno omrežje do starosti prijaznih univerz (Age-Friendly University Global Network), ki ga koordinira Dublin City University na Irskem.
Trenutno je v omrežju približno 70 univerz; največ jih je iz ZDA, Azije in Evrope. Na teh univerzah ugotavljajo, da je treba marsikaj postoriti za izboljšanje vključevanja starejših učiteljev, upokojencev in študentov znotraj univerze in v povezavah univerze z njenim okoljem. Center je član svetovnega omrežja omrežij aktivnega staranja (Active Aging Networks).
Na podlagi pridobljenih izkušenj je bilo 5. oktobra 2020 vzpostavljeno omrežje zaslužnih profesorjev v Sloveniji (Slovenia Professors Emeriti). Včlanjeni so v Evropsko združenje zaslužnih profesorjev (European Association of Professors Emeriti). Omrežje je odprto za e-sodelovanje z zaslužnimi profesorji po svetu. Trenutno so objavljene povezave na podatke o zaslužnih profesorjih v naslednjih državah: Avstrija, Hrvaška, Kanada, Madžarska, Izrael, Italija, Nizozemska, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike.
Ker ste velik promotor e-življenja za zrelo, starejšo generacijo, ste verjetno tudi v svojem akademskem, profesorskem aktivnem življenju že zelo zgodaj prepoznali, da bomo nekoč živeli na e-oblakih, ki pa bodo zelo realni?
Moje prvo srečanje z računalniki je bil dvomesečni tečaj za programiranje v Nemčiji spomladi leta 1968. Od tedaj je bilo vse moje delo povezano z uporabo računalnikov v organizacijah – podjetjih in javni upravi. Deset let v podjetju Commerce v Ljubljani in nato več kot trideset let na Fakulteti za organizacijske vede Univerze v Mariboru. Spoznaval sem, kako koristni so za opravljanje ponavljajočih se postopkov v poslovnih procesih.
Da bi postopke lahko programirali, smo jih vedno znova morali spoznati v vseh podrobnostih in različicah. Pri tem pa smo odkrili izjemne priložnosti poenostavljanja procesov. Ko se je v devetdesetih letih razmahnilo računalniško izmenjavanje podatkov (Electronic Data Interchange – EDI), smo spoznali izjemne priložnosti v racionaliziranju podatkovnih povezav med organizacijami – poslovnimi partnerji. Zdaj imamo internet, ki omogoča dvoje: hiter in preprost dostop do podatkov ter izjemne priložnosti povezovanja spletnih strani. Na internetu zasnovane tehnologije zdaj omogočajo e-učenje in e-izobraževanje. Vsa ta spoznanja so izjemno pomembna za razvoj srebrne ekonomije.
Del prisilno upokojenih je neizrabljen kapital. V praksi se kaže, da obstoječe navade, utečene oblike organiziranosti in zastareli predpisi ne dovoljujejo uresničevanja zamisli srebrne ekonomije vzporedno s podaljševanjem življenjske dobe.