PETRA JUVANČIČ

o uspehu in zavisti

Ne vem, ali imate tudi vi občutek, da nas ves čas počasi, sistematično in res pošteno okrog prinašajo, nategujejo, po domače. Da smo puloverji (prosto po Spomenki H.). Pred enajstimi leti nam je takratni PV, današnji PD Borut ob podpisu arbitražnega sporazuma z Jadranko v Stockholmu sporočil: Kakšen fantastičen dan! Novembra v Stockholmu dnevi sicer niso ravno fantastični. A od takrat imamo vse več takih dni. Se spomnite naknadnega zakonodajnega referenduma o tem istem arbitražnem sporazumu, pred katerim so nas ves čas prepričevali, da bo »junction« pomenil » stik slovenskega morja z odprtim morjem«.

In kje je zdaj ta stik in kje to odprto morje? Samo vprašam: če bi slovenski narod pred referendumom junija 2010 vedel, da Slovenija gotovo ne bo dobila teritorialnega stika, saj odprtega morja sploh ne bo, ker ga bosta sosednji državi (to sta zelo dobro vedeli) čez deset let zapečatili, in da bo Hrvaška tudi iz te razsodbe spet pobrala samo rozine, mislite, da bi bila tesna podpora arbitraži uspešna? Če bi takrat vedeli, da bo arbitražno sodišče Sloveniji prisodilo bornih 210 kvadratnih kilometrov morja, a jih bodo še od te revščine 44 kvadratnih kilometrov zasedali hrvaški ribiči in policisti, bi Slovenija takrat še prižgala zeleno luč priključitvi Hrvaške v EU? Morali so nas močno uiiiiiiiiiiiik, uiiiiiiik (nategniti), da je šlo drugim vse gladko, a ne?

Mimogrede: Slovenija (in predhodnice tega dela morja) so več stoletij upravljale celoten Piranski zaliv in Savudrijo, ribiči pa so lahko ribarili tudi v odprtem morju. Leta 1990 so slovenski ribiči nalovili 6000 ton rib, leta 2009 so jih nalovili še 810 ton, lani samo še 121. Torej sta nova država in EU našim ribičem »pomagali« do svetovnega primata v zmanjšanju ulova rib. Ni države na tem svetu, ki bi v 30 letih zmanjšala svoj ribolov na eno petdesetino prejšnjega. Bo »pomorsko naravnana« Slovenija res rešila svetovni ribji zarod? Hrvaška je leta 1990 nalovila 34.901 ton morskih rib, lani jih je 81.000 ton. Vsako leto povečuje število ribičev in ribiških plovil. A še vedno nimate občutka, kako nas nekdo močno – uiiiiiik?

Res mislite, da imamo kakšno možnost s tiho diplomacijo, na sodiščih, morda v diplomatskih kanalih pod Belo hišo? Saj Slovenija ne dobi niti deset odstotkov sodb v mednarodnih sporih. Če nas še pri jasno odločeni razsodbi mednarodne arbitraže niti povohajo ne, kako lahko kdo upa, da nas bodo kaj vprašali v primeru izključne ekonomske cone? Ministra ne zanima 44 kvadratnih kilometrov izgubljenega slovenskega morja. Raje gresta z Jernejem pomagat Pompeu pospravljat pisarno in se menit o jedrskih miklavžih. Kaj pa čestitka novemu predsedniku?

Njun šef že ne bo izgubljal časa s čestitkami, raje se pri Izraelcih izobražuje o datljih, morda tudi o tem, kateri slovenski zid bi bilo primerno razglasiti za zid objokovanja.

En zid objokovanja je gotovo tisti zakopani iz Pesnice, za katerega je državna revizijska komisija pol leta poskušala ugotoviti, ali je lahko ustrezna referenca za graditelje mostov na trasi drugega tira. In ko je po strašnih mukah ugotovila, da zid ni tak, kot se je pridušal izvajalec, je 2TDK preprosto naročila, naj od ne najbolj verodostojnega izvajalca pač dodatno zahteva novo referenco. Ta (za učbenike) revizijski salto mortale je potem infrastrukturni minister predstavil kot nekaj tujega za njihovo (NSi-jevsko) politično prakso. Marsikdo bi mu celo verjel, če ne bi vedel, da so za izvajalcem, ki je dobil tako nenavadno revizijsko darilo, stali pravzaprav ministru bližnji kadri. Kako naj mu potem verjamemo, da misli resno z Madžari?

Pa kdo nasprotuje madžarskim poslovnežem! Naj pridejo, naj vlagajo, naj najamejo parcele pred Luko, naj prevažajo tovore, naj vlagajo v železnico! Kot to lahko počnejo vsi drugi. Največ koristi od novega tira bo imel tisti, ki bo največ vozil po njem. Zakaj bi mu potem morali postrani obljubljati še dodatne »bonbončke«? Če bodo Avstrijci, Bavarci, Čehi, Poljaki, Slovaki in drugi luški partnerji videli, da Slovenija z deležem luškega dobička dodatno »nagrajuje« partnerje, bodo tudi oni z vso pravico zahtevali podobne nagrade. Avstrija in Slovenija prevažata celo 3,5-krat več blaga kot Madžarska skozi Koper, Slovaška skoraj toliko kot Madžarska. Če naš radodarni minister enemu zagotavlja ugoden položaj, bo po tržnem principu moral zelo podobne spodbude zagotoviti še najmanj šestim drugim! Pa ima toliko bonbonov na tako kratkem tiru in v tako majhni luki?

Morali so nas močno nategniti, da je šlo drugim vse gladko, a ne?