Macronovo nagovarjanje spregledane generacije

Predsednik Emmanuel Macron in mladina Mladi so velike žrtve covida-19, a francoska politika o njih vsaj govori, in z njimi tudi

So mladi še med nami? Vprašanje je, seveda, provokativno, čeprav jih na klasičnih politično-medijskih platformah res ni več veliko, ko pa se množično umikajo v paralelne svetove digitalnega globalizma. O tistih pa, ki jim uspe najti svoje mesto v tradicionalnih povezavah vplivanja in moči, se neredko zdi, da skrb vzbujajoče prevzemajo postaran diskurz 20. stoletja. Toda, kakor je nekdo jedko pripomnil, nove družbe (21. stoletja) ne bo enostavno postaviti s starimi junaki, francoske najbrž nič lažje kot katere druge.

Mimi Podkrižnik

Predsednik Francije Emmanuel Macron, drugače kot marsikatera politična garnitura po Evropi, kaže, da mlade generacije zanj vsaj (volilno) obstajajo. Ker se v njegovem krogu zavedajo, da Francozi, stari od 16 do 25 let, ne spremljajo več tradicionalnih medijev niti ne vedo več za stara nacionalna junaštva, je dal v petek intervju za digitalno platformo Brut (na dan zabeleži tudi do trinajst milijonov ogledov, na njej pa objavljajo povečini kratke videoposnetke).

Odnos do mladih

Nagovoriti mladino je poldrugo leto pred prihodnjimi predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami ključno predvsem zaradi tem, ki jo družbeno zanimajo in kličejo po karseda konkretnih rešitvah. Med njimi so zlasti ekološke težave planeta, laičnost, predrugačen pogled na spolne identitete in manjšine, ponotranjena ničelna toleranca do diskriminatornosti vseh vrst, tudi do predmoderne patriarhalnosti, islamofobije in prav tako do (policijskega) nasilja. Hkrati so mladi – ki se jim poskuša predsednik Macron približati še prek instagrama, tiktoka ... in jih tam prepričati, denimo, o nujnem nošenju maske – med največjimi »kolateralnimi« žrtvami covida-19. Ne le da jim je morda težje kot drugim vztrajati med štirimi stenami ter na daljavo spremljati pouk ali predavanja, ampak jih tudi socialno-ekonomska kriza potiska v prekariat globlje kot druge družbene skupine: zato ker jim je vzela drobna dela ali že čisto prave službe in ker je jasno, da bodo še desetletja odplačevali vrtoglave dolgove, ki jih je Francija podobno kakor druge evropske države prisiljena jemati zaradi zdravstvene krize. Macron je zato že sredi oktobra priznal, da je »leta 2020 težko biti star 20 let«, nedavna raziskava inštituta Ifop za La Tribune pa potrjuje, da se več kot polovica Francozov od 18 do 30 let res ne počuti dobro. Bodisi čutijo odpor do vsega, kar novi koronavirus povzroča neposredno in posredno, bodisi so potrti in poklapani. Le 22 odstotkov jih, drugače, pravi, da njihova samozavest ali celo navdušenje nista okrnjena. A če je hotel prvi med Francozi v odmevnem intervjuju, ki je trajal skoraj dve uri in pol, vprašanja pa so prispevali mladi, po eni strani kolektivno pomiriti družbene skupine, o katerih se zdi, da mnogo subtilneje kot predhodne vstopajo v odraslost ali so na njenem začetku, je po drugi strani nekatere precej razbesnel: dvignili so se policijski sindikati. Zakaj? Ker je priznal, da obstaja v francoski družbi nasilje, tudi agresija protestnikov do policije in nič manj med policisti, prav tako te zadnje nasilneže pa da je kot vse druge »treba kaznovati«.

Odnos do policistov

Vedenje policistov je tema, ki v zadnjem času močno razvnema javnost zaradi primera Michel Zecler: pred nedavnim so se nad temnopoltega glasbenega producenta brez razloga s pestmi in dimno bombo spravili štirje pariški policisti, kar je k sreči posnela kamera v njegovem studiu. Hkrati vznemirjajo policisti tudi zaradi nedavne grobe evakuacije migrantov s Trga republike ter še zaradi sprejemanja zakona o globalni varnosti, ki v 24. členu prepoveduje snemanje policistov – v obraz ali kako drugače očitno – med njihovimi intervencijami: zato da bi njih pa še njihove družine obvarovali pred morebitnim linčem. Ker sta svoboda (govora) in nasilje neredko očitno problematično preblizu, naj bi zdaj, kot se je tudi zadnji konec tedna besno zganila ulica, politika na novo napisala 24. člen: v prid neokrnjenim svoboščinam, kar je Macron za Brut komentiral z besedami, da je debata okrog omenjenega zakona in sploh člena »karikirana« in prežeta z zelo militantnim aktivističnim diskurzom, Francija pa vendarle ni avtoritarna država, »ni kot Madžarska ali Turčija«. Za povrhu je na temo »policijskega nasilja« (ta zveza je po njegovem mnenju vse bolj politično instrumentaliziran slogan) napovedal vzpostavitev dveh nacionalnih digitalnih platform: na eni naj bi že od januarja razkrivali vse oblike diskriminacije, medtem ko naj bi bila druga namenjena policijskemu nadzoru na ulici. Kakor se zaveda, so »tisti državljani, ki niso bele polti, pogosteje legitimirani«, vnaprej da so prepoznani »kot povzročitelji problemov, kar je nedopustno«, zato se je k mladim, katerih starši ali stari starši so prišli od drugod, obrnil s pomirjajočimi besedami, češ da so priložnost za republiko, ki »vas priznava. /.../ Vaše individualne zgodbe so del francoske identitete.« Posledično so se nemudoma z ogorčenjem dvignili v dveh policijskih sindikatih, odločno zanikali, da bi bila francoska policija nasilna in rasistična, in po družbenih omrežjih pozvali kolege, naj ne izvajajo več legitimacije na javnih mestih ... »Sramota,« so zapisali, »predsednik bo imel policijo, kakršno si zasluži.« Zdaj ima Macron odprto fronto še z varuhi reda in miru, ki zahtevajo od njega statistične dokaze za neutemeljene trditve.

Odnos do okolja

Nasilje, ki ga izvajajo ali razbijaško poulično gibanje black blocs ali določeni policisti, je, kakor so pred nedavnim analizirali pri Le Pointu, gotovo nevralgična točka, zaradi katere se trenutno najbolj lomijo javnomnenjska kopja in so močno vznemirjeni tudi mladi, nemalo razočaranja pa je prav tako zaradi odnosa macronistične garniture do varovanja okolja: primer je zamujanje Francije pri prepovedi glifosata. Spomniti kaže, kako je pred tremi leti predsednik Macron megalomansko okrcal zdaj odhajajočega ameriškega kolega Donalda Trumpa, češ Make our planet great again – in s tem kritiziral ameriški umik iz pariškega podnebnega dogovora, pa vendar je tudi sam snedel marsikatero ekoobljubo. V sobotnem Le Mondu ga je zato precej okrcal znani aktivist in režiser Cyril Dion in ga opomnil, da mora spoštovati zaveze, ki jih je poleti dal državljanski konvenciji za podnebje: da 146 od 150 okoljskih predlogov, kolikor jih je v nekaj mesecih domislilo 150 naključno izžrebanih državljanov, »brez filtra« spravijo v parlamentarno razpravo oziroma na referendum. Zdaj vlada, kakor je brati Diona, popravlja in nasploh posega v jasno artikulirane državljanske predloge, nekatere pa celo umika. Med njimi je moratorij na 5G, ki ga je predsednik Macron prav tako potrdil, naknadno pa ga zavrača s kritikami, češ da ne verjame v »model amišev« in se ne bi hotel »vrniti k oljenkam«. A kako se po svoje tudi ne bi zatikalo pri predrugačenem pristopanju k okolju, saj kliče po novi družbeni pogodbi, kar pomeni, da bo moralo ugasniti veliko starega – od delovnih mest do pridobljenih privilegijev in zadovoljenih interesov –, preden se bo lahko počasi porodilo še več svežega in prijaznejšega za planet; ki ga zlagoma prepuščamo prihajajočim generacijam ... Med politiko in aktivizmom je kratkoročno manjši presek, kot bi lahko kdo naivno verjel.

Stari in mladi skupaj do Macrona

Ker je volilno leto 2022 vse bliže, je pričakovati, da bo francoska politika, vladajoča makronistična prav tako, ob vseh krizah, ki se porajajo zdravstveno, socialno, ekonomsko in ekološko, močno ostrila puščice. Po oktobrski anketi Ifop-Fiducial si Emmanuel Macron lahko obeta podporo predvsem starejših volivcev, a tudi mladine, kajti še vedno ga podpira skoraj polovica Francozov med 18. in 24. letom; a te je treba na koncu prepričati, da bodo v resnici oddali svoj glas na volitvah. Med 25- do 34-letniki, ki iščejo svoje profesionalno mesto v družbi, je vsaj zdaj delež manjši, 37-odstoten ... Za mnoge mlade so izredne finančne injekcije, ki jih zaradi zapovedanega koronskega ostajanja doma izplačuje francoska država, vitalno pomemben drobiž: Macron jim je v intervjuju za Brut obljubil po 150 evrov tudi za januar, kakor še izboljšanje sistema izplačevanja štipendij. A za neredke je sočasno predvsem nacionalna tragedija slabenje socialnih pravic: zdravstvena kriza je v kratkem času potisnila v revščino že milijon Francozov, od študentov in brezposelnih do samozaposlenih in umetnikov, kar pomeni, da jih je statistično siromašnih že več kot 10,3 milijona, zato se vrstijo vse glasnejši pozivi k osnovanju univerzalnega temeljnega dohodka. Hkrati močno moti »krnitev svoboščin«, ki da si jih pod pretvezo odpra

Zdravstvena kriza je pahnila v revščino še dodaten milijon Francozov, med njimi mnoge mlade.

Francoski predsednik daje vtis, da se zaveda, kakšne težave pestijo mlade.

Mlade zanimajo okolje, spolne identitete, enake možnosti, manjšine, ničelna toleranca do naslja.

vljanja socialnega in policijskega nasilja hoče z zakonom o globalni varnosti podrediti macronizem. Zato vse bolj vstaja ulica in so se v soboto sprva miroljubni protesti proti vladi, ne le v Parizu, spet sprevrgli v divjanje in razbijanje ... – tudi mladih, ki se v čedalje bolj naelektrenem razpoloženju odklanjajo na nasilna stranpota, najbolj skrajna je najbrž terorizem. Miroljubna večina (tudi okoljskih aktivistov, feminističnih in skrajnolevičarskih gibanj, tudi študentov) je vladi in predsedniku države medtem sporočala, da bodo branili socialno varnost, tudi službe in plače, če jih še imajo, planet, enake možnosti ter nasploh svobodo: da nočejo policijske države ne diktature, da bodo še naprej snemali nasilne policiste, da ne bodo dovolili prikrivanja agresije, ne policijske ne družbene.

Brutalni časi

Predsednik Emmanuel Macron se očitno zaveda, da je treba k mladim prek platforme Brut, vprašanje pa je, ali si je lahko vnaprej predstavljal, da bo odmev na njegov intervju tako brutalno jasen: čaka ga izjemno naporen zaključek mandata. Ali bi se lahko podal še v vnovičnega leta 2022? Na to vprašanje ni odgovoril nedvoumno, saj se zaveda nepriljubljenosti svojih potez. »Morda bom moral v zadnjem letu mandata poskrbeti za težke ukrepe, celo v zadnjem mesecu, zaradi česar ne bom več mogel biti kandidat.«