Podlistek ANA ROŠ SONCE IN DEŽ
37. DEL
BUONGIORNO, DOBER DAN Kolovrat je tudi ena tistih obmejnih gora, kjer so bili prebivalci vedno dvojezični. V času Jugoslavije, ko so bile meje neprodušno zaprte, so se domačini z obeh strani meje še vedno srečevali na vrhu. »Dober dan, buongiorno!« »Come va?«
»Dobro, hvala.«
Ta meja je bila vedno zgolj politična. Meja, ki so jo vsilili ljudje od zunaj.
Njen namen je bil razdeliti družine, kulturo, jezik in mizo. A ljudje, ki so hoteli meje, niso nikdar razumeli, kako zelo trmasti so gorjani. Maria alla Posta in Teresa di Sale e Pepe sta dve prelepi duši, odlični kuharski mojstrici z italijanskim potnim listom in državljanstvom, a s slovenskim srcem. Obe govorita tisto polomljeno slovensko italijanščino ali italijansko slovenščino, kakorkoli že poimenujete ta jezik, in obe dokazujeta, da kuhinja ne pozna meja. Njuna hrana je skoraj antropološka interpretacija naše kulture, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
MALINE NE GOVORIJO SLOVENSKO ALI ITALIJANSKO V tistih vročih dneh poletja 2018, ko sem v samoti naše istrske hiše pisala zadnja poglavja svoje knjige, je bil Valterjev stric Marko na Kolovratu, kjer je nabiral divje maline in zelene brinove jagode. Včasih nabira na slovenski strani, spet drugič na italijanski. Maline niso dvojezične. Edini jezik, ki ga poznajo, je jezik narave. Kolovrat je pripovedovalec moje (kuharske) filozofije.
KAJA SAJOVIC RAZPOTJE
To je bil eden od prizorov, zaradi katerih so se gledalci zaljubili v Hišo Franko – Ana s svojimi kodri, ki so v vetru poplesavali okoli njenega obraza, pordelih lic, vzpenjajoč se na Kolovrat nad hišo njenih staršev na Livku, s psom Princem ob sebi. Kolovrat je bil nedvomno prava kulisa za uvod v Anino epizodo Chef ’s Table, epizodo, polno čustev, družinske drame in hipnotične pokrajine. Razgled, vremenske razmere in še posebej zgodovina – tu je vse skrajno dramatično, še posebej, če se vzpnete na vrh na enega tistih hladnih, zimskih dni, ko je ozračje v dolini skoraj depresivno. Ta visoka planota je bila prizorišče ene ključnih bitk prve svetovne vojne, kobariške bitke. Tu se je boril – in zmagal – mladi Erwin Rommel, Puščavski lisjak. Tu so bile postavljene neprehodne mejne stražarnice z Italijo. Danes je Kolovrat muzej na prostem, travnata pobočja, prevrtana s tuneli, jarki in kavernami. A če zgodovino pustimo ob strani, je Kolovrat tudi kraj, ki najbolje pojasni Anin prepoznavni pečat spajanja morske hrane in mesa. Mare e monti. Morje in gore.
V tej kombinaciji je logika, ki sega onkraj Aninega osebnega okusa – če se povzpnete na Kolovrat ali katero drugo okoliško goro, kjer se paseta drobnica in govedo, kjer lomastijo divje svinje (in včasih medvedi), lahko dejansko vidite vse do lagune v Italiji, od koder dobiva Ana ribe in školjke.
Na jasen dan se vam pogled odpira skoraj vse do Benetk, kjer na ribji tržnici ob vznožju mostu Rialto pristane večina rib iz lagune in kjer so na Ruga dei Spezieri, »ulici začimbnih trgovcev«, nekdaj prodajali začimbe iz
Afrike in z Bližnjega vzhoda. Začimbna pot, ki je povezovala Benetke z Dunajem, je potekala skozi Kobarid. Z vrha Kolovrata se pogled odpira na Jadransko morje, in ko veter zapiha v pravo smer, ga lahko zaduhate, lahko
okusite sol. To je Kolovrat. Bojno polje. Mejni greben. Razpotje. Razgledna točka. Magičen kraj.
ANA ROŠ
ANA SPOZNA JOJA
Bil je eden tistih nemogoče vročih avgustovskih dni pred nekaj leti, ko je moja hčerka Eva Klara nejevoljno pristala, da se mi pridruži na kratkem izletu v Avstrijo, da bi si ogledala lokacijo prihajajoče poroke Nica, enega najbolj zvestih gostov Hiše Franko. Na poti nazaj sva se ustavili na kosilu pri Iliji, restavraciji na golf igrišču v Trbižu, kjer strežejo izjemno morsko hrano na prelepi gorski lokaciji. Restavracija je bila polna, midve pa sva bili stisnjeni med mizami glasnih italijanskih golfistov. »Hej, od kod sta?« naju v angleščini pobara zelo samozavestni moški rdečkastih las.