Christine Eichel ČUSTVENI TITAN

To je novo rojstvo sonate iz duha improvizacije. Zadeva oblikovne svoboščine, precej bistveno pa tudi namenske učinke. Beethoven je imel že od mladosti zaradi bogatih izkušenj pred občinstvom veliko priložnosti, da je opazoval odzive na svoje ‘fantaziranje’. Ob tem se je stalno usposabljal za zanesljivo upravljanje s čustvenimi vrednostmi in zato tako samozavestno preigrava klaviaturo čustev. Njegove nastope lahko najbrž primerjamo le z nastopi tistih popzvezdnikov, ki danes oboževalce navdušijo in ganejo do solz. Czerny pripoveduje, »da precej pogosto nobeno oko ni ostalo suho, marsikdo pa je tudi glasno zahlipal«. Za Beethovnovega učenca so mojstrove fantazije z delno folkloristično eksotiko »potomke genialne objestnosti in nenavadnih muh, ki so ga pogosto obvladovale«. Toda Beethoven neprikrito uživa v svoji umetnosti manipulacije. »Po takšnih improvizacijah,« poroča Czerny, »je Beethoven planil v glasno doneč, zadovoljen smeh.«

Otroška leta prisil

Z razširjenimi možnostmi ‘fantazije’ je povezana mera svobode, ki Beethovnu nikakor ni bila položena v zibelko. Sprva ni ravno kazalo, da bi lahko sin bonskega glasbenika dobil priložnost za umetniško neodvisnost. Beethovnovo nenavadno nadarjenost so v enaki meri spodbujali kot tudi zavirali: oče mu je omogočil izjemno virtuoznost, vendar mu je tudi strogo prepovedoval vsak poskus samostojnega preučevanja glasbe.

Johann van Beethoven je v najstarejšega sina polagal velika pričakovanja. Ker je Ludwig že zgodaj izkazal glasbeno nadarjenost, je hotel iz njega narediti izjemnega pianista. Brez drastičnih ukrepov to skoraj ni bilo mogoče; brez tiste jeklene discipline, ki jo lahko majhnemu otroku vbijemo v glavo le z nepopustljivim urjenjem, če ne celo z udarci. In tepež je bil v hiši Beethovnovih precej pogost. Za to ne moremo kriviti izključno nerahločutnega vzgojnega sloga osemnajstega stoletja. Šlo je za častihlepen projekt: osupli javnosti čim prej in čim hitreje predstaviti čudežnega otroka.

Ludwig se ukloni očetovemu režimu, razen kar se tiče veselja do fantaziranja. Oče besni, kadar si deček izmišlja svoja zaporedja tonov ali eksperimentira s harmonijami. Za Johanna van Beethovna je to popolno zapravljanje časa. Njemu je le do tega, da Ludwig brez napak poustvari predpisani repertoar, s katerim bo lahko prav kmalu briljiral na koncertnih odrih. Kadar si privošči napačne tone in predvsem kadar improvizira, je deležen hudih kazni: zmerjanja, zaušnic, udarcev.

V Bonnu ni to nikakršna skrivnost. Violinist dvorne kapele Friedrich Ägidius Noisten pianistki Lisette Bernhard pozneje pove, »da je B.-ja oče grozljivo zlorabljal, ga vsak dan pretepal in da je po njegovem zaradi tega razvil svojo posebno naravo«.

Za razumevanje očetovih ostrih odzivov si moramo podrobneje ogledati razmere, v katere se je rodil Ludwig van Beethoven. Na prvi pogled bi lahko pomislili, da se je znašel v idealnem okolju. Njegov oče Johann je pevec dvorne kapele bonske kneževine, stari oče pa je bil dolgo bonski kapelnik. Pričakovali bi, da je Ludwigovo otroštvo polno živahnega hišnega muziciranja, ki je plodna glasbena podlaga, na kateri mora izredna nadarjenost skoraj naravno uspevati. Toda ob natančnejšem pogledu se ta vtis vsekakor precej skali. Šibek in hkrati tiranski oče, depresivna mama, ki zanemarja svoje otroke, povrhu pa stalne denarne težave – to je snov, iz katere so narejena žalostna otroštva. Ali je vse skupaj strahotno pretiravanje?

Beethovnovi življenjepisci se že od nekdaj prepirajo, ali je bil Ludwigov oče Johann van Beethoven le nezmeren pijanec ali prej spoštovan dvorni glasbenik, ki se je šele po ženini smrti vdal alkoholu. Še pred kratkim so trdili, da je bil ubogi Johann »na slabem glasu«; otroštvo treh bratov Beethovnov pa naj bi si »mirne vesti predstavljali kot srečno in skrbno«. Naj je ta poskus ohranitve družinske časti še tako prikupen, ne zdrži rekonstrukcije resničnih razmer. Beethoven ni bil srečen otrok niti niso zanj posebno lepo skrbeli. Za zunanjim videzom meščanske glasbene dinastije se skriva zgodba izkoriščanega otroka iz brezupnih razmer.

Beethovnovi: težaven vzpon,

velika pričakovanja Louisa van Beethovna starejšega, starega očeta malega Ludwiga, navadno opisujejo kot zelo spoštovanega človeka. Tako ga med drugimi vidi Ludwig Nohl, eden prvih Beethovnovih življenjepiscev, ki težnjo po idealiziranju Beethovnovih razširi tudi na starega očeta.