Razkrivanje transformativnih zmožnosti arhitekture
Petra Čeferin je arhitektka in profesorica na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer predava arhitekturno teorijo in kritiko sodobne arhitekture, ob tem pa je urednica in avtorica številnih knjig, esejev in člankov, prejemnica nagrade Bruna Zevija ter ena najvidnejših arhitekturnih teoretičark doma in v tujini. Pri britanski akademski založbi Routledge je nedavno izšla njena najnovejša knjiga z naslovom The Resistant Object of Architecture: A Lacanian Perspective, ki preizprašuje pomen dandanašnje arhitekture, njen družbenotransformativni potencial ter njeno vpetost v ustroje globaliziranega kapitalizma.
V knjigi se naslanjate na temeljno vprašanje o samem bistvu arhitekture – kaj je bilo glavno izhodišče vašega razmisleka? Pisanja knjige sem se lotila z vprašanjem, ali lahko arhitektura spreminja družbeno realnost, v kateri deluje, in kako; to vprašanje je, kot je znano, arhitekte moderniste z začetka dvajsetega stoletja vodilo v poskusih, da bi s pomočjo arhitekture sodelovali pri gradnji drugačne, v zadnji instanci egalitarne družbe. A njihovo delo so nato v sedemdesetih in osemdesetih letih razglasili za spodleteli projekt, iz te ocene pa nato izpeljali še dokončni odgovor na vprašanje o družbenotransformativni zmožnosti arhitekture. Odgovor se je glasil: arhitektura te zmožnosti nima, zato naj se raje osredotoči na to, kar zmore, to pa je izboljševanje kvalitete bivanja. Hipoteza moje knjige je, da se s tem odgovorom ne moremo in ne smemo zadovoljiti. Vprašanje modernistov je treba premisliti na novo – in premisliti ga je treba bolje. Da bi to lahko storili, pa moramo, kot predpostavljam v knjigi, začeti z nekim drugim, bolj temeljnim vprašanjem: kaj arhitektura sploh je? Kakšna vrsta dejavnosti je arhitektura? In v naslednjem koraku: kako ta vrsta dejavnosti deluje v svetu, kaj v njem dela in kaj bi v njem lahko naredila? Odgovor, ki ga podrobno razvijam v knjigi, je, da arhitektura sodi med kreativne miselne dejavnosti, podobno kot to velja za različne umetnostne prakse in različne oblike znanstvenega raziskovanja. In kolikor se arhitektura tudi prakticira kot takšna dejavnost – kolikor torej ne podleže temu, da bi se pustila zvesti na nepremičninsko investicijo, razvedrilo, družbeno koristnost, skratka, na takšno ali drugačno služnostno prakso – vsebuje zmožnost, da intervenira v vsakokratni dani svet in ga razkriva v njegovi konstitutivni odprtosti, spremenljivosti. Prav v njeni kreativni miselni zmožnosti in v aktivaciji te zmožnosti pri ljudeh je tudi njen družbenotransformativni potencial, podobno pa velja tudi za druge kreativne miselne prakse. Morda je prav ta kritični naboj, ki ga v sebi nosijo kreativne miselne dejavnosti, eden od razlogov, da se je naša trenutna vlada z ministrstvom za kulturo na čelu sistematično lotila »reforme« tega ključnega segmenta naše družbe, »reforme«, ki ima obliko menjave direktorjev, spreminjanja ustanovitvenih aktov vrhunskih kulturnih institucij, deložacije nevladnih organizacij na Metelkovi in tako dalje – ki dejansko ni drugega kot nasilen, politično motiviran birokratski poskus, da bi se ti centri ustvarjalne, kritične moči nevtralizirali.
Bi na podobi trenutno močno spreminjajoče se prestolnice lahko ponazorili, kaj arhitektura je in kaj ni?
Tako kot ni recepta za to, kako zasnovati stavbo, ki bo poleg svoje uporabnosti oziroma hkrati z njo tudi arhitekturni objekt, tako tudi ni za vselej danega sistema meril, na podlagi katerega bi lahko ocenili, ali je neka stavba arhitekturni objekt ali pa zgolj še en okrašeni uporabni objekt. Arhitektura seveda temelji na bogatem korpusu vednosti, ki se povezuje z različnimi drugimi vednostmi in kritičnimi praksami. Sestavni del tega korpusa je tudi sistem meril in temeljnih konceptov, ki so nujni za to, da lahko o arhitekturi sploh razmišljamo in jo vrednotimo. A ker smo na področju kreativnega delovanja, je vsak tak sistem meril in temeljnih konceptov lahko le »začasna zgradba« – zgradba, ki se pokaže v svoji negotovosti, spremenljivosti ravno v primeru, ko skušamo z njeno pomočjo odgovoriti na vprašanje, ali neka zgrajena konstrukcija je ali ni primer arhitekture, ali je ali ni dobro arhitekturno delo. Lahko bi celo rekli, da vsako dobro delo zahteva rekonstrukcijo samega osnovnega sistema kriterijev, s katerimi ga merimo, pa čeprav le minimalno. Presoditi je torej treba od primera do primera, vsak nov primer arhitekture potem na novo določi tudi to, kaj arhitektura je.
Kateri arhitekturni objekt bi torej navedli kot primer dobre arhitekture?
Za primer lahko vzamemo Islamski versko-kulturni center v Ljubljani. Da gre za dobro arhitekturo, med drugim vidimo po tem, kako deluje v odnosu do svoje okolice. Če skušam zarisati samo eno razsežnost tega delovanja: s tem kompleksom je prostor, ki je bil prej mrtvi vogal Bežigrada, nedeinirani teritorij med pivovarno, železnico in skladišči, šele zares zaživel kot prostor. Pojavil se je kot speciični kraj – kot kraj speciične konstrukcije, džamije, ki je obenem kraj arhitekture. Hkrati se je tudi naš čas, naša sedanjost pojavila na nov način – kot sestavni del zgodovine poskusov, da bi na tem teritoriju mislili progresivno, kozmopolitsko. Zaradi speciičnega načina, na katerega je novi kompleks zasnovan in zgrajen – zaradi njegove arhitekturnosti – je torej tudi njegov prostorski in zgodovinski kontekst postal viden na nov način. Še nekaj se lepo vidi pri tem primeru arhitekture: v konsistentnosti zasnove
Videti je, da arhitektura danes nima druge možnosti, kot da deluje po diktatu instrumentalne profitne logike.
od detajla do celote je mogoče zaznati nekakšno skoraj obsesivno vztrajanje, ki je značilnost vsakega kreativnega delovanja. Da je arhitektura rezultat takšne obsesivnosti, se še posebej jasno vidi pri enem naših največjih arhitektov, Jožetu Plečniku. Dovolj je, da vstopite v preddverje njegove hiše, pa to jasno vidite: napolnjeno je z objekti, ki predstavljajo vedno nove poskuse razmisliti nekaj bistvenega o arhitekturi. Ali pa si oglejte proil stopnic glavnega stopnišča v Nuku; kot da se arhitekt ni mogel ustaviti in je moral svojo idejo rekonstruiranja klasičnih elementov razvijati vse do minimalnega detajla, para micron. Pri čemer pa – in to je bistveno – imajo tovrstne obsesije, ki so materializirane v arhitekturi, univerzalno razsežnost. Naslavljajo se na vse. Potencialno lahko arhitekturo – ko se zgodi – kot arhitekturo vidi vsak. Dejstvo pa je, da je gradnja takšnih objektov izjema in ne pravilo; in to še prav posebej velja za naš čas. Gradnjo se danes razume predvsem kot inančno investicijo, to pa seveda ne velja le za Slovenijo.
Številni teoretiki trdijo, da so arhitekti stopili v službo dobička in izgubili vsakršno avtoriteto. Menim, da problem ni v arhitektih samih, temveč v tem, da obstoječi družbenoekonomski sistem arhitekturo zvaja na gradnjo kot inančno investicijo in jo tako trivializira. Na to že nekaj časa opozarjajo številna arhitekturnoteoretska dela, na to, da je arhitektura danes v resni krizi. S tem se strinjam. Videti je, da arhitektura danes nima druge možnosti, kot da deluje po diktatu instrumentalne proitne logike, ki regulira današnji svet. Lahko se sicer temu upira, a v tem primeru jo pač sistem »odklopi«, arhitekt pač ne dobi dela, ne dobi naročila. Toda v svoji knjigi poskušam pokazati, da vendarle obstaja še druga možnost – kreativna praksa arhitekture. Tudi v tem primeru arhitektura deluje v svetu, kakršen je, v veliki meri je določena z njegovo dominantno logiko, toda deluje tako, da si sama zarisuje svojo kreativno poklicanost in orientacijo, da si sama določa svoje probleme in smotre svojega delovanja. Skratka, da v svetu je in hkrati v njem deluje na svetu iztrgan način. Zmožnost takšnega delovanja je lastna vsem kreativnim miselnim praksam, saj izhaja iz njihove notranje strukture, prav ta zmožnost pa je tisto, kar je možno in potrebno vztrajno realizirati, jo sistematično razvijati naprej, korak za korakom – če hočemo, da arhitektura realizira svojo arhitekturno nalogo. Arhitekturna praksa, ki to zmožnost udejanja, sicer že obstaja – prej sem omenila nekaj primerov takšne prakse –, a obstaja le fragmentarno; treba jo je torej sistematično razvijati naprej, in sicer tako v obliki projektantske in teoretske prakse kakor v okviru študija arhitekture in urbanizma. Hkrati pa je skozi ustrezne spremembe zakonodaje, delovanje strokovnih institucij, izobraževanje na področju arhitekture in urbanizma in nastopanja v javnosti treba omogočati razmere za takšno prakso. Tako si lahko arhitekti in arhitektura korak za korakom znova prilastijo svojo moč.