Utišanje Donalda Trumpa svarilo tviterašem
Regulacija Kalifornijski velikani dali vedeti, da se jih vsebina še kako tiče – Bo premier Janša nadaljeval dosedanji način komuniciranja po twitterju?
Družbena omrežja ponavljajo, da so zgolj ponudniki storitev in da kot taka niso odgovorna za vsebino, ki jo objavljajo milijarde uporabnikov. Njihov argument pa je na vse bolj majavih nogah, še posebno po izbruhu politične krize v ZDA in blokiranju računov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa. S tem so kalifornijski velikani posredno dali vedeti, da se jih vsebina še kako tiče.
Ideje o regulaciji družbenih omrežij niso nove, toda vdor Trumpovih privržencev v ameriški kongres jih je uvrstil na vrh seznama političnih prioritet na obeh straneh Atlantika. Predsednikovi nasprotniki so v zadnjih dneh poskušali narediti primerjavo med nemiri in tem, kar se je dogajalo na družbenih omrežjih – ne samo prejšnji teden, ampak tudi v preteklih štirih letih.
Iščejo krivce in družbena omrežja se bodo težko izognila prevzemanju odgovornosti, še posebno ker so z blokiranjem ameriškega predsednika pokazala, da so lahko v določenih primerih tudi razsodniki vsebine, ki se pojavlja na njihovih platformah.
»Družbena omrežja ustvarijo veliko prometa v razdeljenih in polariziranih družbah, kjer uporabniki bolj zavzeto delijo, širijo in ustvarjajo viralne informacije,« je poudarila Stephanie Hankey, soustanoviteljica in izvršna direktorica nevladne organizacije Tactical Tech iz Berlina. Ključno vprašanje po mnenju sogovornice je, kako sploh regulirati takšna podjetja, če je njihov poslovni model v nasprotju z idejo demokracije.
Kako bo do takrat utišanje Donalda Trumpa vplivalo na druge zavzete tviteraše med državniki, bo pokazal čas. Si bodo kot on upali napihovati balon, dokler ne bo počil? »Janez Janša si bo težko privoščil, da bo dosedanji način komuniciranja še naprej vzdrževal. Ker pa je njegova volilna baza tako radikalizirana, jo bo težko zadovoljiti z bolj zmernim komuniciranjem. Ko enkrat sprožiš snežno kepo, jo je težko ustaviti,« je dejal Jernej Amon Prodnik, predstojnik katedre za novinarstvo na ljubljanski fakulteti za družbene vede.
Največja družbena omrežja so se doslej aktivno izogibala prevzemanju odgovornosti za vsebino, ki se je pojavljala na njihovih platformah. Toda z utišanjem ameriškega predsednika Donalda Trumpa so posredno priznala, da so zanjo odgovorna, kar pa je tudi argument za njihovo regulacijo.
• Pritisk na družbena omrežja se povečuje.
• Vprašanje je, kdo je odgovoren za vsebino.
Twitter in druge družbene platforme so po mnenju marsikoga odigrale ključno vlogo ne samo pri vdoru Trumpovih privržencev v kongresno palačo, simbol ameriške politične moči, ampak tudi pri tem, kar se je v ZDA dogajalo zadnja štiri leta. »Odgovornost ni povezana le z določenim dogodkom, ampak tudi z oblikovanjem sistema, ki spodbuja takšne okoliščine in pri tem ustvarja dobiček. Večji kot je kaos, višji je njihov zaslužek,« je za Delo dejala Stephanie Hankey, soustanoviteljica in izvršna direktorica nevladne organizacije Tactical Tech iz Berlina.
Pozivi in razprave k regulaciji družbenih omrežji se vrstijo že od njihovega nastanka, prav tako niso nove vedno globlje družbene delitve in polarizacija, kar po vdoru v kongres, ko je bila demokracija napadena na njihovim pragu, povečuje pritisk na tehnološke gigante. »S težavami so se soočali že prej, a običajno se jim z njimi ni bilo treba ukvarjati doma, kjer imajo zaposlene, plačujejo davke, delujejo lobistične skupine ... Tokrat je v igri veliko več, kot bi bilo, denimo, v Indiji,« je ocenila Stephanie Hankey.
In prav zato, meni, bi lahko bili zadnji dogodki točka preloma za delovanje družbenih omrežji. »Prisiliti bi jih morali k večji odgovornosti in transparentnosti,« je poudarila. S tem, ko blokirajo uporabnike, namreč priznavajo, da so odgovorna za objavljeno vsebino. Obenem pa se pravil, ki jih morajo spoštovati mediji, branijo, saj trdijo, da podobno kot telefonski operaterji le skrbijo za komunikacijo, izrečene besede pa niso v njihovi pristojnosti. »Regulacija se mora spremeniti in upoštevati, da so družbena
• Politične volje za regulacijo ne primanjkuje.
omrežja tako ponudniki storitev kot nekakšne medijske družbe in kot take odgovorne za vsebino,« je jasna Stephanie Hankey.
Poleg odgovornejšega delovanja spletnih gigantov pa bi lahko blokada političnih voditeljev in preganjanje nekaterih stališč vodila tudi v zaostritev družbene polarizacije, netenje vedno novih teorij zarot in okrepila občutek utišanosti dela družba, na kar stavi tudi odhajajoči ameriški predsednik.
Dve smeri razvoja
Da bi lahko Trump ostal brez svojega priljubljenega megafona, se je nakazovalo že pred petkovo blokado, ki so jo pri Twitterju utemeljili kot ukrep, s katerim želijo preprečiti tveganje nadaljnjega spodbujanja k nasilju. Predsednikov profil z okoli 89 milijoni sledilcev so že pred tem začasno suspendirali, več njegovih tvitov, zlasti po novembrskih volitvah, pa je bilo pospremljenih s posebnimi moderatorskimi zaznamki zaradi
širjenja dezinformacij ali kršitev drugih pravil. A časovnica njegove dokončne blokade na omrežju najverjetneje ni naključna; ne le, da so nasilni prizori iz Washingtona povečali pritisk na tehnološka podjetja, skrajna odločitev je bila sprejeta v občutljivem obdobju prenosa oblasti in pozivov k večji regulaciji družbenih omrežij, ki se lahko upravičeno bojijo tega, kaj bo prinesla prihodnost.
»Celo mnogi, ki izbrisu Donalda Trumpa ploskajo, so zaskrbljeni zaradi moči, ki jo ima nekaj podjetij iz Slilicijeve doline nad javnim diskurzom. Izbrisali so že množico 'malih ljudi', pred dnevi pa celo demokratično izvoljenega predsednika najmočnejše države na svetu,« je pojasnil dr. Žiga Turk, profesor, nekdanji minister in eden najbolj aktivnih Slovencev na twitterju. »Ta podjetja upajo, da če bodo delala usluge politiki, jih ta ne bo ovirala v razvoju. Del politike pa se zaveda, da so ta podjetja tako močna, da lahko odločajo o tem, katera politika bo
zmagovala. Facebook, na primer, lahko na javno mnenje vpliva za dva velikostna razreda bolj kot neka Cambridge Analytica.«
Zato bo po Turkovem mnenju razvoj šel v dve smeri: regulacijo spletnih velikanov in razvoj alternativ. »Regulacija lahko pomeni, da bodo podjetja opravljala cenzuro za vladajočo politiko ali pa da sploh ne bodo smeli cenzurirati. To zadnje je že uzakonila Poljska. Druga smer je razvoj alternativ, kot sta Parler in Gab, ki pa ima slabe strani, saj še potencira efekt sobe z odmevom,
torej da drug drugega slišijo samo somišljeniki.«
Tako Parler kot Gab sta s svojim poslovnim modelom, ki temelji na neomejeni svobodi govora, že od začetka delovanja privabila predvsem konservativne uporabnike, ki so Facebooku in Twitterju očitali cenzuro stališč, neskladnih z naprednimi pogledi tehnoloških velikanov. Med njunimi uporabniki je tudi Turk. »Račune tam imam za vsak primer – ker ne bi dal roke v ogenj, da tudi zmerna in 'napačna' stališča ne bodo nekoč prepovedana. In imam jih, ker imam pravico do komunikacije, ki je nihče ne ovira, ne politična, ne tehnološka avtokracija, ne pritisk dušebrižnikov z interneta.«
Podlaga za obračun
Stephanie Hankey meni, da imajo družbena omrežja bolj kot politične cilje pred očmi predvsem ekonomske. »Skrbi jih izguba posla, zaposlenih, pa tudi sodno preganjanje.« Te skrbi bi se lahko v prihodnjih mesecih in letih
samo še okrepile. Pomanjkanje politične volje je bilo v preteklosti glavna ovira za regulacijo družbenih omrežij, kriza v ZDA pa je ustvarila ustrezno podlago za obračun s tem vprašanjem.
Tega se zavedajo tudi na tej strani Atlantika. Evropska unija je po mnenju analitikov ustrezno pozicionirana ne samo za implementacijo pravil za regulacijo družbenih omrežij, ampak tudi za to, da prevzame vodstveno vlogo na tem področju. »Po teh nekaj zadnjih dneh je očitno kot še nikoli doslej, da ne moremo le mirno stati ob strani in se zanašati na dobro voljo teh platform oziroma iznajdljivo interpretacijo zakonov,« je v mnenjskem članku za Politico poudaril Thierry Breton, evropski komisar za notranji trg. »Določiti moramo pravila igre in organizirati digitalni prostor z jasnimi pravicami, dolžnostmi in varovali. V digitalni prostor moramo znova vnesti zaupanje. Od tega bo odvisno preživetje naših demokracij v 21. stoletju.«