Nič več marginalna literarna zvrst
Cli-fi Literatura, ki se posveča podnebnim spremembam, kot samostojen žanr
Književnost, ki skozi romaneskno strukturo obravnava podnebne spremembe, doživlja razmah.
Književnost, ki skozi romaneskno strukturo obravnava podnebne spremembe, ni nekaj novega, vendar v zadnjem obdobju cli-fi (climate fiction) dobiva velike razsežnosti in se je že dodobra umestil kot nekakšna samostojna književna zvrst. Preteklo leto, zaradi pandemije zaznamovano z apokaliptičnimi toni, je temu žanru dalo dodaten pospešek.
Termin sicer ni star niti desetletje, vendar bi lahko v ta okvir uvrstili tudi številna klasična dela, vse tja do knjige Julesa Verna Nakup
severnega tečaja. Za pionirskega avtorja na tem področju v današnjem pomenu te zvrsti bi vsekakor lahko označili britanskega pisca Jamesa Grahama Ballarda, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja napisal štiri romane na temo ekoloških katastrof, ki jih povzročijo veter, poplava, suša in tako imenovana kristalizacija. Vendar je bila ta tematika v preteklih desetletjih bolj izjema, neredko so jo uvrstili v sklop znanstvene fantastike, čeprav ne gre vedno za utopične ali distopične projekcije, pogosto so pisatelji uporabljali povsem stvarne parametre, ob izrazito črnogledih in usodnih tonih pa je marsikdaj zaslediti tudi humorno in parodično noto.
Prvi festival v Berlinu
Nedavno so v Berlinu pripravili prvi mednarodni festival te literarne zvrsti, ki je seveda potekal samo na medmrežju, kljub temu pa je predstavil izredno vitalnost tega žanra. Kot so poudarili organizatorji, to nikakor ni še ena modna muha, pisci v tem segmentu pa nikakor niso več del nenavadne »psevdoezoterične« literarne druščine, ki vegetira na obrobju sodobne književnosti, temveč njen konstitutivni člen. To dokazuje danes že skoraj neizmerno veliko zapisov, od poezije, kratkih zgodb in novel do obsežnih romanov, ki skupaj s filmom in gledališčem obravnavajo klimatske pojave ter njihov realni, potencialni in hipotetični učinek na naše življenje.
Tako kot sam žanr sta tudi literarna analiza in kritika novejšega datuma. Za preboj sta leta 2011 poskrbela Adeline Johns-Putra in Adam Trexler z raziskovalnim delom Climate Change in Literature and Literary Criticism (Podnebne spremembe v literaturi in literarna kritika). Dve leti kasneje je ameriški novinar in kritik Dan Bloom skoval izraz cli-fi, in čeprav še ni splošno uporabljan med bralci, je v strokovnih krogih to
Termin cli-fi sicer ni star niti desetletje, preteklo leto, zaradi pandemije zaznamovano z apokaliptičnimi toni, pa je temu žanru dalo dodaten pospešek.
povsem jasna in nedvoumna žanrska karakteristika.
Med pomembnejše avtorje novega vala tega knjižnega segmenta sodijo T. C. Boyle, Margaret Atwood, Kim Stanley Robinson, Steven Amsterdam, Barbara Kingsolver, Alexis Wright, Ignacio Brandao, Rumaan Alam in Ursula LeGuin, med evropskimi pisci omenimo Ilijo Trojanowa in njegovo zadnjo knjigo Tajanje. Marsikje, še zlasti pa v ZDA, se številni mladi avtorji pri zasnovi svojih prvencev odločajo za takšno ali drugačno cli-fi interpretacijo sveta, sicer pa ta trend vse bolj prodira tudi v druge dele sveta. Opravljenih je bilo že nekaj analiz konkretnega vpliva tovrstnega čtiva na bralce, ki kažejo, da je morda prav literatura z bolj kompleksnimi in poglobljenimi uvidi, ki imajo tudi umetniško vrednost, med pomembnejšimi korektorji pogleda na današnje podnebne spremembe.