Kljub strogim ukrepom se epidemija razplamteva
Eksponentna rast okužb in smrti Zadošča že majhen del družbe, ki ne sodeluje pri omejitvi – Nekonsistentni ukrepi vlade
V Sloveniji je do zdaj umrlo 3022 ljudi s covidom-19. To je po 16. decembru, ko smo presegli mejo 100.000 potrjenih primerov okužb z novim koronavirusom – dejansko naj bi bilo okuženih približno štirikrat toliko –, še en neslavni mejnik v bitki proti covidu-19. Ali bitko torej izgubljamo? In če jo, kaj je šlo narobe?
»Narobe je, da veliko ljudi ne upošteva zaščitnih ukrepov, kot so manj bližnjih stikov, nošenje mask, dezinfekcija,« odgovarja doktor znanosti na Kemijskem inštitutu Roman Jerala, ki obžaluje, da »kot družba med epidemijo nismo znali stopiti skupaj /…/ in zamrzniti nesoglasij«. A Jerala ošvrkne tudi vlado, rekoč, da epidemija tudi od vlade zahteva prilagajanje ukrepov razmeram:
Matjaž Leskovar
»Ni dvoma, da so se ti prepogosto spreminjali in pogosto niso bili konsistentni.« Prepričan je, da bo epidemija zahtevala visoko ceno »ne samo v življenjih, ampak v ekonomiji, pri otrocih, mentalnem stanju ljudi, manjšem obsegu zdravstvene oskrbe«. A z neupoštevanjem zaščitnih ukrepov samo podaljšujemo to stanje, svari.
Da je epidemija eksponenten pojav, pri kateri naša intuicija, ki je naravnana na linearne pojave, odpove, pa meni fizik, Matjaž
Leskovar z Instituta Jožef Stefan. »Epidemijo je najlažje obvladovati v zgodnji fazi, podobno kot požar, ki ga je zelo težko pogasiti, ko se razplamti. Vlogo gasilcev imajo pri epidemiji epidemiologi, ki s sledenjem rizičnih stikov, za katere se odredi karantena, učinkovito preprečujejo širjenje bolezni. Če epidemija preseže zmogljivosti epidemiološkega nadzora, jo je zelo težko obvladati celo s strogim zaprtjem javnega življenja. To je podobno, kot če bi v velikem požaru zgorel gasilski dom in bi požar poskušali pogasiti ljudje sami.«
Zato je epidemijo nujno treba zatreti že v kali, ko je okužb še malo, je prepričan Leskovar. In prav to, kako že v začetni fazi prepričati ljudi, da gre za tako resen problem, da se ga je treba lotiti enotno in da že majhen del družbe povzroči neobvladljivo eksponentno rast, tudi on vidi kot najtrši oreh obvladovanja epidemije.
Žalostne številke
Sredi novembra je število pacientov na intenzivni terapiji po podatkih Sledilnika za covid-19 prvič preseglo sto, slab teden pozneje je število mrtvih zaradi novega koronavirusa preseglo tisoč, na začetku decembra smo na akutnih oddelkih prvič našteli tisoč pacientov, v teh dneh se število sprejetih na negovalnih oddelkih približuje 90, z novimi 24 umrlimi v nedeljo pa smo presegli tudi prag tri tisoč smrti … Te številke so po Leskovarju izraz epidemije, ki se je razrasla, ker se kot družba nismo dovolj zavedali, da jo je najlažje in najceneje obvladovati na začetku: »Zdaj smo to dobro spoznali, saj imamo že več mesecev stroge ukrepe, epidemiološka slika pa se kljub temu ne izboljšuje.« Pri covidu-19 je rast »eksponentna, sčasoma pripelje v katastrofo, zadošča že majhen del družbe, ki ne sodeluje pri obvladovanju epidemije«. »Tudi zato je ključno, da se k sodelovanju pritegne čim večji del družbe in da se to ljudem z ustreznimi ukrepi tudi omogoči.«
Več kot polovica umrlih v DSO
Več kot polovica oziroma 58 odstotkov ali 1682 od vseh 2891 lani preminulih zaradi covida-19 je po podatkih direktorja NIJZ Milana Kreka umrlo v domovih za starejše (DSO). Covid-19 je lani zahteval smrt vsakega desetega oskrbovanca v DSO; v njih je sicer umrlo 15 odstotkov vseh, ki so se okužili. »To je velik prispevek k umrljivosti v Sloveniji zaradi covida,« pravi Krek. Zakaj? Ker smo to področje več let »zanemarjali, preslabo nagrajevali zaposlene v DSO in preslabo skrbeli za njihovo izobraževanje«. Zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo sistem sesul. »In sesul se je s prihodom covida-19,« je zaključil. Zunaj DSO je covid-19 zahteval še 1209 življenj. Najpogosteje umirajo starostniki nad 85 let. Da so »te žalostne številke« predvsem posledica okužb starejših, meni tudi Jerala: »Vzrok je na splošno večja občutljivost starostnikov, večji delež kroničnih bolezni ter tesni stiki
S ponovnim sledenjem stikom in karanteno za okužene bi močno zmanjšali širjenje virusa.
• Covid-19 je v Sloveniji zahteval že več kot tri tisoč smrti.
• Skoraj 60 odstotkov vseh smrti lani je bilo v domovih za starejše.
• Z dobro organizacijo cepljenja morda lahko povrnemo zaupanje.
v zaprtih, pogosto slabo prezračenih prostorih. Redno testiranje zaposlenih in oskrbovancev smo uvedli prepozno.« Nedvomno so v DSO okužbe prinesli zaposleni ali obiskovalci, pravi in dodaja: »Za cepljenje bi morali izvesti kampanjo, ki bi jo lahko pripravili že vsaj pred pol leta, ker je bilo jasno, kakšni so pogledi nanj in da bodo cepiva prej ali slej na voljo.«
S cepivi, sledenjem in karanteno nad nezaupanje
Ali bodo cepiva odpravila nezaupanje, Jerala ne more napovedati, lahko pa morda odpravimo nezaupanje v cepiva, pravi: »Predvidevam, da se bo več ljudi odločilo za cepljenje, ko bodo rezultati delovanja cepiva izrazili v manjšem številu hospitalizacij in smrti. Upam, da se bo čim prej povečala dostava cepiv in da imamo pripravljene načrte za masivno cepljenje, da ga bomo lahko opravili vsaj do jeseni, če že ne do poletja. Vsak dan bo treba cepiti več kot 10.000 ljudi, kar najbrž ne bo mogoče prek osebnih zdravnikov in bo zahtevalo dobro organizacijo, s čimer bi lahko pridobili nekaj zaupanja.«
S tem in tako da epidemiologom – tako Leskovar – omogočimo, da bodo spet lahko sledili stikom, ljudem pa, da gredo v karanteno, lahko nekoliko »popravimo« naše neslavne rekorde: »To bi močno zmanjšalo širjenje virusa, kar bi omogočalo delno sproščanje ukrepov, širjenje epidemije pa bi kljub temu še vedno upadalo.« A Leskovar ni več prepričan, ali imamo kot družba zaradi pandemične utrujenosti še dovolj energije za takšno akcijo.