Kakšen splet si želimo
Globalni svetovni splet ne obstaja več. Obstajata že dva svetovna spleta: brezmejni in večinoma prosti internet, ki ga ti in jaz uporabljamo vsak dan; in svetovni spleti v kitajskem slogu, zagrajeni od preostalega sveta in močno nadzorovani s strani državnih oblasti. Ostale države vse bolj sledijo kitajskemu zgledu. V Rusiji, Turčiji, Vietnamu in drugod si vlade prizadevajo, da bi zgradile digitalne meje na svojih mejah in z delitvijo odprtega interneta na niz nacionalnih in regionalnih informacijskih silosov uveljavile večji državni nadzor nad spletom znotraj meja.
Celo v številnih odprtih demokratičnih družbah je govor o »podatkovni suverenosti« in strategijah, kako uvesti omejitve za ameriška podjetja in souporabo podatkov. V Evropi regulatorji in sodišča dvomijo o prostem pretoku podatkov med Evropsko unijo in Združenimi državami. Številne druge države aktivno načrtujejo uvajanje »podatkovne lokalizacije«, ki bi od državljanov zahtevala shranjevanje podatkov znotraj države in znatno omejevala pretok podatkov zunaj meja.
Tako je želja po večji suverenosti naravna in razumljiva. Pripravljalci politike se upravičeno ukvarjajo z razmišljanjem o pravilih, ki urejajo vsebino in ustrezno uporabo podatkov. Razpravljajo tudi o primerni velikosti in moči globalnih tehnoloških podjetij. Pri spopadanju s temi temami se nam postavlja temeljno vprašanje: Kakšen splet si želimo?
In pri tem nastopi Bidnova administracija. Ameriško vodstvo ima priložnost, da pripravi nov globalni sporazum, ki bi obravnaval prav ta vprašanja, hkrati pa ohranil in okrepil vse tisto najboljše, kar nam odprti splet ponuja, ter ga zaščitil pred nadaljnjim drobljenjem.
Novega predsednika Joeja Bidna poznam malo še iz časa, ko sem bil v vlogi namestnika premiera v Obamovi administraciji. Pred nedavnim sva sodelovala v projektu pomoči pri ustanovitvi čezatlantske komisije Transatlantic Commission on Election Integrity. Predsednik razume, kako pomemben je splet za to, kako danes rešujemo svetovne probleme.
Ne zavračam realne zaskrbljenosti mnogih glede tehnoloških podjetij in podatkovno vodenih storitev – ravno nasprotno. Splet potrebuje nova pravila, primerna današnji digitalni dobi. Facebooku sem se pridružil ne samo zato, ker sem optimističen glede vsega dobrega, kar nam tehnologija omogoča, ampak tudi zato, ker so te razprave nujne. Glavni izvršni direktor Facebooka Mark Zuckerberg že dolgo zagovarja novo regulativo. Neizogibno je, da bodo v prihodnje Facebook in druga spletna podjetja močneje regulirana, kot so bila do zdaj.
Seveda ima Facebook pri tem jasen lastni interes. Omejevanje pretoka podatkov čez meje bi lahko znatno vplivalo na naše poslovanje. Ampak še zdaleč nismo osamljeni. Milijoni ameriških podjetij – korporacij in zagonskih podjetij – izmenjujejo podatke prek meja in še več milijonov se jih, da bi dosegle svoje stranke, zanaša na podatkovno vodene proizvode, na primer individualno prilagojeno oglaševanje. Nagibanje v smeri digitalnega protekcionizma bi lahko pogubno vplivalo na gospodarsko okrevanje po vsem svetu.
In posledice segajo dlje od gospodarstva. Nakupovanje, videokonference, takojšnje sporočanje in družbeni mediji ter storitve, ki se zanašajo na izmenjavo podatkov čez meje, bi lahko bili podvrženi omejevanju. Predvsem individualno prilagojeno oglaševanje predstavlja veliko vrednost ne zgolj majhnim podjetjem, ki si ne morejo privoščiti kampanj množičnega marketinga, ampak je tudi ključ, ki odpira vrata v svet prostih orodij in storitev za vsakogar.
Kakšen naj bi ta novi globalni sporazum torej bil?
Prvič, da bi se zaščitili pred širjenjem kitajskega načina spleta, morajo Združene države in Evropa spet oživiti partnerske odnose. Sodelovanje z EU, zasnovano na skupnih vrednotah svobodnega izražanja, transparentnosti in odgovornosti
– k čemur je pred kratkim pozivala predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen – bi lahko bilo temelj širšega globalnega soglasja. Izhodišče bi moral biti sporazum o digitalnem upravljanju, ki ohranja prosti pretok podatkov z obeh strani Atlantika.
Drugič, to čezatlantsko partnerstvo bi moralo doseči tudi Indijo, največjo demokracijo na svetu. Skupna zaveza teh demokratičnih gonilnih sil, da bi ohranili in okrepili odprt internet, bi bila močno sporočilo, predvsem v času, ko se tudi indijski oblikovalci politike poigravajo s podatkovno lokalizacijo.
Tretjič, vodstvo naj zagotovi globalni sporazum o nediskriminatornem pristopu k digitalnemu obdavčenju. To je globalno vprašanje, ki nujno zahteva multilateralno rešitev.
Četrtič, tehnološka podjetja morajo prevzeti odgovornost za sisteme in politike, ki so jih vzpostavile za moderiranje vsebin na svojih platformah. Nihče ne želi, da bi vlade predpisovale legalen govor na spletu, to pa naj ne bi preprečilo regulatorjem, da uveljavijo večjo transparentnost poslovnih praks.
Kot zadnje, nujno je, da podobno misleče države sodelujejo v mednarodnih organih za določanje standardov in da zagotovijo, da ostane internet odprt, ne zaprt.
Ameriška podjetja in ameriške vrednote, kot so svobodno izražanje, transparentnost, odgovornost ter spodbujanje inovacij in podjetništva, so dolgo časa oblikovali svetovni splet. Bidnova administracija bi zdaj lahko pomagala zaščititi, kar je od globalnega interneta še ostalo, pred temnim oblakom digitalnega protekcionizma in ga ohranjati odprtega, dostopnega in varnega za prihodnje generacije.
Čezatlantsko partnerstvo bi moralo doseči tudi Indijo, največjo demokracijo na svetu. Skupna zaveza teh demokratičnih gonilnih sil, da bi ohranili in okrepili odprt splet, bi bila močno sporočilo.