Enostavna filozofija: več tveganja in napadanja
Goriška legenda Florjan Debenjak v vlogi pomočnika trenerja upa na čudežno pomlad in obstanek med najboljšimi
Ljubljana – Gorica je nogometno jesen končala na zadnjem mestu, priprave je začela med prvimi. Že dober teden pod taktirko glavnega trenerja Aleksandra Jovića, ki je po odhodu Gordana Petrića napredoval na strokovni hierarhični lestvici, je v ritmu treningov. Eden od nepogrešljivih mož v strokovnem štabu je tudi Florjan Debenjak, živa klubska legenda, ki še vidi luč na koncu prvoligaškega predora.
Enainpetdesetletni Bric iz Kozane ima goriški nogomet v malem prstu, a tudi to še ni dovolj, da bi se eden od velikanov 1. SNL lahko utrdil med najboljšimi, kaj šele, da bi vnovič postal glavni izzivalec Maribora ali Olimpije. »Nič še ni izgubljenega, jeseni smo plačevali davek za izgubljene priprave. Gorica je bila v drugačnem položaju, druge lige ni igrala, res pa je, da se je lahko pripravljala le za dodatne kvalifikacije. V njih nam je šlo vse od nog, pozneje pa je zmanjkalo časa za kaj več. Zdaj smo pohiteli zato, ker se zavedamo, da bo za naš lov na obstanek ključno, kako dobro se bomo pripravili v nekaj več kot mesecu dni, kolikor imamo na voljo do prve tekme,« je izhodišče za mnoge že izgubljenih Goričanov predstavil mož, ki je z Gorico izkusil vse, kar je bilo mogoče.
Osvojil je vse: na igrišču je bil nepogrešljivi mož pri prvi šampionski zvezdici, pri drugi, tretji in četrti pa pomočnik serijskemu prvaku Pavlu Pinniju. Pozneje je na trenerski klopi pomagal tudi Miranu Srebrniču, se kratek čas preizkusil v samostojni vlogi pri Brdih in se nato vnovič vrnil h Gorici. Izkusil je tudi obdobje, ko se je Gorica znašla v prvi krizi. Iz nje je nato izšla šampionska. Tudi zdaj hodi po robu, do šampionskosti pa najbrž še zelo zelo dolgo ne bo prišla. To je realnost.
Ključni mesec priprav
»Je že res, da smo se dvignili z dna, ampak to so bili drugi časi. Ni jih mogoče primerjati. Imeli smo močno domače zaledje igralcev, srečo z izbiro tujcev in tudi klubska organizacija je iz leta v leto rasla. Gorica je imela tudi močne osebnosti in nogometne ljudi. Izpostavil bi Deana Mavriča, nekoč odličnega nogometaša in poslovneža, v eni osebi je bil ustvarjalec in voditelj,« se še dobro spomni goriških podvigov Floki, ki tudi v težkih časih verjame, da se Gorica lahko izvleče iz zdajšnjega položaja.
Zaupa Joviću, ki ga je prepričal z nogometnimi pogledi. Z veseljem sodeluje v projektu obstanek, v katerem bodo glavne vloge imeli izkušeni igralci, jeseni povratniki v Gorico. »Oni so naši veliki aduti, imajo veliko rezerve. Ko so se vrnili, niso bili pripravljeni, nekaterim je primanjkovalo tekem, zdaj že vedo, kaj jim prinaša spomladanska bitka,« Debenjak zelo dobro ve, da so domači fantje vselej tvorili najbolj trdno jedro, kakovostni tujci, ki so prihajali in odhajali, pa so le dodajali vrednost.
Zdajšnje goriško izhodišče na nek način lajša delo trenerju in sodelavcem. Gorica mora igrati tvegano, bolj napadalno, če želi ujeti tekmece in jih celo prehiteti. Velikega filozofiranja tu ni.
»Tega se zavedamo. Mi bomo lovci, vsaka tekma bo finalna, prepričan sem, da bomo boljši,« je razkril osrednji načrt dobri goriški duh, ki je, tako kot veliko drugih nogometnih navdušencev na Goriškem in tudi širše, zaskrbljen nad tem, kako nogomet izgublja svoj pomen. »Res mi ni vseeno, toliko lepega nam je dal in ne morem si predstavljati, da bi bil na obrobju in odrezan od preostale Slovenije.«
»Nič še ni izgubljenega, jeseni smo plačevali davek za izgubljene priprave«.