o tem, da je za okrevanje Slovenije in razvoj ključno zaupanje
V dobrem položaju za prenovo po krizi bodo samo države, ki znajo z državljani vzpostaviti tak odnos, da ti zaupajo ukrepom oblasti.
Ključno za izhod iz krize bo zaupanje, je nedavno v pogovoru za Delo dejal Ichak Adizes, mednarodno uveljavljeni strokovnjak s področja upravljanja sprememb. Podobne besede je v času spremenjenih okoliščin delovanja, ki jih je prinesla epidemija covida-19, pravzaprav izreklo že mnogo strokovnjakov. Zaupanje potrebujejo politiki in strokovnjaki, ki upravljajo krizo. Zaupanje potrebujejo menedžerji podjetij, ki morajo v novi realnosti posel in ljudi voditi na daljavo. Zaupanje potrebujemo posamezniki, da vodjem sledimo. In zaupanje na vseh teh ravneh bomo potrebovali, če bomo želeli v času po pandemiji poskrbeti za okrevanje Slovenije in hkrati za nujni razvoj na področjih, na katerih smo bili v zaostanku v primerjavi z razvitimi državami že pred tem.
Če malo parafraziram ekonomsko retoriko, je zaupanje, podobno kot kapital, zelo plaha ptica. Zahteva zelo visoko stopnjo verodostojnosti, odgovornosti in konsistentnosti tistega, ki vodi. V času krize in negotovosti ter zelo odprte in svobodne komunikacije na družbenih omrežjih je to gotovo težje kot nekoč in od voditeljev terja, da so močne osebnosti, ki znajo ohranjati mirno kri in trezno glavo. Že od nekdaj ima vsakdo lahko mnenje o vsem, a danes je vsako mnenje tudi zelo hitro »v etru« oziroma doseže veliko ljudi. Nekoč smo se šalili na račun »kavč« komentatorjev nogometa, danes podobno površno lahko skoraj vsakdo vsak trenutek javno izrazi mnenje o vsem: od zahtevnega komentiranja vodenja in delovanja podjetij, politike in njenih odločitev do posameznikov, ki izstopajo iz slovenskega povprečja, in še in še. Biti preudaren, zaupanja vreden vodja v takšnih okoliščinah je vse prej kot lahko že v mirnih razmerah gospodarske rasti, kaj šele v časih krize, kot je zadnja in ki je obenem nekaj povsem novega v primerjavi z do zdaj znanimi kriznimi situacijami finančno-gospodarske narave. In ki prinaša tudi kopico negativnih vplivov na duševno zdravje, česar se marsikdo trenutno žal še niti ne zaveda.
Za piko na i je tu še naš politični sistem, ki deluje na temelju povezovanja šibkih koalicij in nenehnega sprejemanja kompromisov, ko je politika zreducirana zgolj na umetnost možnega. Ne glede na to, kateri pol imamo v vladi, pri nas žal že nekaj časa ne gre za to, da bi se ukvarjali z razvojem države in boljšo kakovostjo življenja.
Nasprotno, uveljavilo se je prepričanje, da je naloga opozicije, da vrže vladajočo koalicijo, naloga vladajoče koalicije pa, da obstane (kot opozarja prof. dr. Dušan Mramor v Akcijskem načrtu za višjo rast produktivnosti). Za ta namen se uporablja nešteto (morda nekoč kreativnih, danes že precej dolgočasnih) instrumentov zavlačevanja in blokiranja, od podtikanja kazenskih ovadb, prijav na različne – tudi priložnostno oblikovane – organe, proceduralna zavlačevanja, interpelacije, osebne diskvalifikacije … Seveda je za zdravo in higienično delovanje demokracije pravilno, da je politika nenehno pod drobnogledom, a treba si je iskreno priznati, da se je pri nas nekje na poti izgubil namen razvoja in je ostal samo še cilj onemogočanja uspešnosti nasprotnikov z željo po lastnem položaju.
V času zdravstvene krize in visoke stopnje nezaupanja v oba (!) politična pola, ko bi morali že zdavnaj vsi dodobra strniti vrste v korist države in zdravja vseh nas, ki v njej živimo, že tri mesece spremljamo precej dolgočasno telenovelo političnega spopadanja za 46 glasov. Brez racionalnega razmisleka, ali ne gre spet le za povsem nesmiselno porabo energije na vseh frontah za stvari, ki ne prinašajo ne izboljšanja epidemiološke slike, ne boljšega življenjskega standarda, ne razvoja, ne dostojnih pokojnin, ničesar. Povečujejo pa že tako visoko nezaupanje državljanov do vodstvenih struktur in ob vsem tem ni prav nič nenavadna večna želja naroda po novem, zaupanja vrednem odrešeniku, ki bi znal to presekati in nas zapeljati na pravo pot. Problem naše pogosto precej naivne pozabljivosti je morda le v tem, da smo to že preizkusili in ni bilo nič drugače.
V takšni družbeno-politični klimi je visoka stopnja nezaupanja problematična ne le za trenutno vodenje, upravljanje in komuniciranje krize, temveč bo še bistveno bolj težavna po njej, ko bi morali slediti ukrepi za okrevanje in razvoj, pri katerih je ključno zaupanje. Ne glede na takratne voditelje. Na razvojne projekte bi se morali združeno pripravljati že v sedanjem času, tako kot so se morala novim razmeram in novim načinom dela na daljavo zelo hitro prilagoditi podjetja z vsemi svojimi strokovnimi službami, če se želijo prebiti skozi manj ugodne čase ter se uspešno razvijati in delovati tudi v prihodnje. Prej ali slej se bomo namreč vrnili v normalno življenje in delovanje, in če se bomo takrat želeli primerjati z uspešnimi in razvitimi državami, je pred nami pot, ki ne bo enostavna. V uvodu omenjeni Adizes pravi, da bodo v dobrem položaju za prenovo po krizi samo države, ki znajo z državljani zgraditi tak odnos, da zaupajo ukrepom oblasti. Države, kjer tega ne bo, bodo zaostajale. Če zaupanja med vlado in državljani ni, to pomeni pritisk na zamenjavo vlade, medtem ko se politični razred ukvarja sam s seboj, pa gre svet naprej.