Kot učitelj lahko za poklic navdušuješ samo, če imaš rad svoj predmet in stroko
Inženirka strojništva, ki se je našla v poučevanju, je tudi soustanoviteljica SOS šole za pomoč staršem, učencem in učiteljem
Je navdih za vse zagnane učitelje, zgled za sodobne didaktične poti ter prenos znanja na mlade generacije učiteljev in je spodbuda za vse, s katerimi dela. Tako so organizatorje izbora za inženirko leta, ki so letos prvič podelili tudi priznanje za vseživljenjsko delo, na Alenko Knez (letnik 1949) opozorili predlagatelji.
Med srednješolskimi učitelji ni prav veliko inženirjev, kajne? Kako da ste združili oba poklica?
Če bi se odločila za gospodarstvo, bi delala na področju meritev, saj sem bila že na strojni fakulteti demonstratorka in sem videla, da mi to leži. Ampak ko sem bila pri koncu študija, so na trboveljski tehniški šoli potrebovali učitelja za mehaniko, tehniško risanje in meritve. Že kot dijakinja te šole sem se tam zelo dobro počutila, zato nisem imela pomislekov. Bila sem štipendistka Rudnika Trbovlje, tako da me je občina 'odkupila' in dva meseca pred diplomo sem že začela učiti. Kot inženirka sem morala opraviti nekaj pedagoških izpitov za poučevanje, saj študijski program, na katerem sem bila, ni predvidel, da bi šel inženir učit v srednjo šolo.
Niti en sam trenutek. Zadnji dan pouka pred upokojitvijo sem dijakom vrnila popravljene delovne zvezke, se poklonila pred sliko dr. Antona Kuhlja starejšega, ki sem jo imela nasproti katedra, jo snela in odšla iz razreda. Dr. Kuhelj je bil velik strokovnjak in briljanten predavatelj na strojni fakulteti, moj veliki vzornik, ki je razumel, da študent tudi nečesa ne zna. Razlagal je toliko časa, da smo razumeli. Trudila sem se, da bi tudi sama dobro opravljala pedagoško delo. In kaže, da sem ga, saj v teh dneh prejemam številne čestitke nekdanjih učencev za priznanje, ki so mi ga podelili v okviru Inženirke leta. Te čestitke so trinajsta plača za učitelja.
Za poučevanje moraš imeti talent. Mora se ti ljubiti nekomu razlagati učno snov in iskati poti, da prideš do njegovega besedilnega sveta, do njegovih zaznav. In pri tem tudi uživati. Ko dijak reče: Aja!, veš, da je vse v redu. Rada uporabljam misel, ne vem, kdo je njen avtor, da je dober učitelj tisti, ki veliko ve, ki otroku razloži njegovi stopnji primerno, a pri tem ne poenostavi toliko, da bi oviralo nadgradnjo. To je umetnost. Talent in umetnost sta dovolj blizu.
V čem je bil dober učitelj drugačen pred 20 ali 30 leti v primerjavi z današnjim?
Jaz sem bila stroga in prijazna. Imeli smo predpisano snov in seveda je bilo od zagnanosti učitelja odvisno, koliko jo je razširil, ali je prinesel pripomočke v razred in podobno, ampak starši so nam zaupali. V 34 letih se mi ni zgodilo, da bi prišel starš in komentiral moje delo. Zdi se mi, da se starši zdaj s permisivno vzgojo tako zavzamejo za otroka, da lahko tudi zakrivajo njegovo nedelavnost, in morda so do učiteljev nestrokovno kritični ali celo žaljivi. V SOS šoli se zavzemamo za dobro javno šolo, za dobre učitelje, predvsem pa za znanje učencev. In pridobivanje znanja ni igra, je trdo delo in mora biti zelo sistematično. Mislim, da so v zdajšnjih razmerah učitelji spet pridobili veljavo.
Starši so dobili lekcijo o trudu, ki ga je treba vložiti v poučevanje, in kako to sprejema njihov otrok?
Mislim, da tudi to. Šolski sistem je bil samoumeven, podobno kot zdravstveni. Zdaj pa se vidi, kako pomembno je delo učiteljev. In tudi, da otroci potrebujejo urnik, red, pravila in družbo vrstnikov.
Ste prejemnica priznanja za vseživljenjsko delo pri vzgoji talentov. Kako gledate na vlogo učiteljev pri navduševanju mladih za tehniške poklice?
Če ima učitelj rad svoj predmet – pogoj za to je, da obvlada svojo stroko, potem je navdušenje nalezljivo. Otroci imajo tipalke in točno vedo, ali uživaš, ko predavaš, ali nadgrajuješ svoje znanje, prineseš učila, pišeš delovne zvezke, ali pa samo učno snov odrecitiraš. Tu ni blefa. Če se trudiš, to vedo in potem se trudijo tudi oni, velikokrat zaradi tebe. Pa čeprav si malo siten. Učitelj mora biti strog – pri košarici pravil ne sme biti izjeme – in prijazen, tako da te učenec upa vprašati, če česa ne razume. In ko te vpraša, mu moraš razlagati, si pomagati z barvami, se skloniti k njemu … vse, samo da bo na koncu tisti
To je pravi odnos. aja!
Pa vendarle, verjetno je občutek, da matematika ni bavbav, pogoj, da si nekdo sploh upa pomisliti na tehniški poklic, še posebej dekleta?
Imam pet let izkušenj z najmlajšimi, toliko časa deluje naša SOS šola. Dekleta, ki rada rišejo, lepo pojejo, plešejo, imajo najbrž bolj razvito desno polovico možganov, leva polovica je bolj za analitično mišljenje. Številke pa so suhoparni simboli, otroci jih morda ne prepoznajo, zato potrebujejo konkretna ponazorila. Ko smo avgusta v Katapultu organizirali tridnevne delavnice matematike za bodoče učence petega razreda, je bila to matematika brez svinčnika in papirja. Uporabljali smo frnikole, pokrovčke, žetone, predmete iz vsakdanjega življenja. Temu mi rečemo uporabna matematika.
Če se vrneva v vaša najstniška leta: še danes slišimo, da učitelji pridna dekleta usmerjajo v pravo, na ekonomijo ali medicino, poskušajo jih odvrniti od bolj tehniških študijev. Kakšna je vaša izkušnja?
Prihajam iz preproste, skromne družine in nisem imela drugih možnosti, kot da se razgledam po srednjih šolah v domačem kraju. Zelo hitro je bilo jasno, da bo to morala biti tehnična šola strojne in elektro smeri. Ker elektrike nisem razumela, in je še danes ne, sem se vpisala na strojno. Niti za trenutek mi ni bilo žal. Vpis na fakulteto iste stroke pa mi je oče, s katerim nismo živeli skupaj, poskušal preprečiti z željo, da naj študiram medicino. Moje izobraževanje je bilo torej v okviru možnosti, zato sem se kasneje kot ris borila za tehniško gimnazijo v Trbovljah. Kot učiteljici mi je uspelo, s podporo ravnatelja, nabrati v Zasavju 30 štipendij in pridobili smo oddelek tehniške gimnazije, ki ga sicer ne bi. Uspelo nam je, da smo za deset let dobili ta izobraževalni program. Z županom in podžupanom, ki sta bila moja nekdanja učenca, smo šli v Ljubljano, do takratnega ministra Slavka Gabra, in jasno povedali, da Trboveljčani šole ne damo.
Omenili ste že SOS šolo za pomoč mladim s težavami pri matematiki, katere pobudnica ste. Kako ste prišli na idejo za program in kako deluje?
Šola deluje pet let, pred tem sem 15 let preučevala, študirala, kaj se dogaja na tem področju, iskala rešitve. S tem sem se začela ukvarjati, ker se je vnukinja vpisala v prvi razred, ko se je začela devetletka, dve leti kasneje še drugi vnuk in nato še dva. Skupaj jih imam pet in lahko po vertikali spremljam dogajanje. Ko so v preteklosti povečali število gimnazijskih oddelkov, se je vpis na tehniške šole zelo zmanjšal in vpisovali so se učenci s slabšim predhodnim znanjem. Ko sem se učila z vnuki, sem spoznala, da so učni načrti preobsežni, da ni časa za utrjevanje, otroci so pri vpisu eno leto mlajši. Ker se matematika gradi in je vse povezano med seboj, se potem luknja v znanju samo veča. Ko sem doma možu, prav tako strojnemu inženirju, in sinovoma, doktorju strojništva in profesorju fizike, govorila o prezahtevnih nalogah, mi je mlajši rekel, naj kaj naredim, če je res tako narobe. Strojniki smo vzgojeni, da če nekaj ne gre, ne tarnamo, ampak skušamo popraviti ali spremeniti. Drugi razlog pa je bil, da sem zelo hitro po upokojitvi ugotovila, da ne bom kar sedela križemrok, ampak hočem biti aktivna.
Začela sem zbirati matematične učbenike z vsega sveta za šest, sedem in osem let stare otroke. Zdaj jih je 130 iz 14 držav in primerjam obseg ter globino učnih snovi, sisteme poučevanja. Pregledala sem tudi naše učbenike v preteklosti. Postavili smo portal za pomoč staršem prve triletke, ki so v stiski, kako pomagati otroku. V SOS šoli starše ozaveščamo, da so pozorni na težave pri matematiki in da je treba otroku pomagati pravočasno. Zelo dobro sodelujemo z učiteljicami prve triade v osnovni šoli Trbovlje, z učili prihajamo v razred ali pa učenci pridejo za dneve dejavnosti v Katapult. Seveda ni dovolj, da učitelju ponudiš učni pripomoček, naučiti ga moraš tudi, kako se uporablja.
Da. Sinova me podpirata. Zdaj delujemo v okviru Katapulta, pred tem smo bili pod okriljem družbe AformX, to je podjetje mlajšega sina, uporabljamo pa prostore Katapulta, ki so v lasti starejšega sina. Prizadevamo si, da bi vendarle lahko odprli eno delovno mesto pri tem projektu. Izdelujemo učila za uporabo v razredu, smo tik pred začetkom prodaje učnih pripomočkov za prvo triado. Želimo si, da bi nekoč postali mentorji bodočim učiteljem in v pomoč aktualnim učiteljem. Organiziramo tudi jesenske, zimske in poletne delavnice uporabne matematike za najmlajše. Otroci nam z risbicami povedo, da smo z delavnicami in takšnim načinom dela na pravi poti.
Vam tudi ni žal, da ste se predčasno upokojili?
Ne, sploh ne. Sem pa presenečena sama nad seboj, saj sem mislila, da sem rojena učiteljica za poučevanje srednješolcev, ampak tudi z najmlajšimi šolarji zelo uživam. Ogromno sem se naučila v izjemnem mednarodnem projektu Verižni eksperiment, kjer v okviru Zasavske ljudske univerze in vrtca Zagorje ob Savi pri petletnikih enkrat na teden spodbujamo tehniko, kar pomeni, da otroci žagajo, brusijo, zabijajo žeblje ... s pravim orodjem. Pri tem vsi zelo uživamo.
Ljubezen do inženirstva ste zelo uspešno prenesli na svoja otroka. Kako vzgajati, da ima otrok vizijo osvajati vesolje in mu to tudi uspe?
Sin Jure in direktor Dewesofta Andrej Orožen s sodelavci z merilnimi napravami osvajajo različna področja, so tudi v vesolju. Sin Sašo ima izjemne sodelavce v podjetju AformX, je pa tudi vodja letalske šole Akademija 4. Z možem ju nisva posebej vzgajala, tako smo živeli. In sicer z vrednotami prednikov: biti pošten, delaven, pomagati ljudem okrog sebe. Znanje je bilo v naši družini vedno vrednota, šola pa na prvem mestu. In vseskozi smo fizično delali, ker smo imeli na Dolenjskem vinograd in sadovnjak. Narava pa uči, da bo nekaj narejeno samo, če boš delal, pa še kljub temu lahko pokaže zobe, ko toča uniči pridelek. Posebej smo kot družina ponosni, da se niti mož, niti jaz, niti sinova nismo en sam dan šolali v tujini. Kar pomeni, da so bile šole dobre in so dale temeljna znanja. Zato se zavzemamo za dobro javno šolo. In kot tehniki seveda tudi za poklice, ki jih že zdaj v gospodarstvu primanjkuje. Pokazati hočemo, da je tehnika lepa, ustvarjalna in da je primerna za ženske.
V mojih letih mi je najvažnejši šolar, kaj lahko naredimo zanj, da bo lahko ob matematiki rekel: Saj to pa ni težko. Polovico odraslih strese, ko slišijo besedo matematika. Kako lepo mi je bilo, ko sem na naši delavnici slišala šolarja, ki je s pomočjo naših pripomočkov sam delal matematiko in spontano rekel: »Kolk je to ful fajn.« Vsi drugi dosežki me ne zanimajo. Ne delam bilance za nazaj. Sem človek, ki vsak trenutek naredi tisto, kar misli, da je prav. Številni odzivi na tako izjemen dogodek, kot je Inženirka leta, pa sporočajo: Vse se da …, kot prepeva Vlado Kreslin.
Pri majhnih otrocih moramo uporabljati učne pripomočke. Če ne, jih zasujemo s simboli, s še enim listom nalog, ki jih ne morejo rešiti, ker ne razumejo že prvega lista. Današnji otroci imajo veliko znanja, nimajo pa koncepta. Pomeni, da znanja, ki ga pridobijo na različnih področjih, ne znajo povezovati, to pa zato, ker smo jim vzeli materialni svet.