Christine Eichel ČUSTVENI TITAN
18. DEL
To brezperspektivnost še toliko težje prenaša, ker mora preživljati tudi družino. Od leta 1767 je poročen z ženo Mario Magdaleno, in sicer proti volji svojega očeta kapelnika. Ko je Louis van Beethoven izvedel, da je bodoča nevesta njegovega sina delala kot sobarica, je bil domnevno ves iz sebe; nikoli si namreč ne bi mislil, da bi lahko njegov sin »padel tako globoko«. Povrhu pa je mama Marie Magdalene duševno zmedena. Starost preživlja v ustanovi za duševno bolne, kar seveda vzbuja skrb za duševno zdravje njene hčere. Poleg tega pa Louisu van Beethovnu verjetno ni všeč, kako žena vpliva na njegovega poklicno nesrečnega sina. Johann stopi v zakon pri sedemindvajsetih, kar je za takratne čase nenavadno visoka starost. Možno je, da je Louis starejši že prej preprečil kakšne sinove poročne namene. Poroke se protestno ne udeleži.
Maria Magdalena leta 1769 rodi dečka z imenom Ludwig, ki umre kmalu po porodu. Ko le leto pozneje rodi še enega sina, ga poimenujejo po umrlem starejšem bratu: Ludwig van Beethoven. To običajno, pa vendar dvorezno dejanje drugemu Ludwigu naloži duševno breme istoimenskega pokojnega brata. Poleg tega se o malem Ludwigu širijo govorice zaradi njegove nenavadno temne polti. Po opisu Fischerjevih je čokate postave, ima kratek vrat in »črnorjavo barvo obraza«. Otroci ga dražijo, pravijo mu ‘zamorček’. Šušlja se, da je njegov pravi oče morda eden od španskih glasbenikov na bonskem dvoru. Ali pa kak mavrski trgovec, ki je na potovanju za seboj pustil spomin. To so le govorice, ki pa kažejo, da se je živahno ugibalo o napetostih v družini Beethovnovih.
Vse se spremeni s smrtjo družinskega poglavarja. Leta 1773 umre Louis van Beethoven starejši. Zdaj bi bil za Johanna pravi trenutek, da stopi iz očetove predolge sence. Je ravno sredi tridesetih in čas mu uhaja. Toda nikogar ne preseneti, ko se po težavni predzgodbi za mesto dvornega kapelnika leta 1774 poteguje slavni organist in skladatelj Andrea Lucchesi. Odločitev je jasna, saj ni dvoma o njegovih sposobnostih in blišču. Johann je razočaran. Čez noč odpade tudi očetova avtoriteta. Izrazito dominantni kapelnik je do zadnjega živel v sinovi bližini in ga nadzoroval tako na glasbenem kot tudi praktično življenjskem področju. Z njegovo smrtjo se poruši najvišja družinska instanca. Očitno z njo ugasne tudi Johannovo že tako oslabljeno častihlepje. Zdi se, da ne verjame več v svojo poklicno prihodnost, zato vse svoje upe usmeri v najstarejšega sina.
Johann dečka kmalu postavi na pručko, da doseže tipke domačega čembala in klavikorda v otroški sobi. In vnuk ima vedno pred očmi visok cilj: na steni kot opomin visi zlato uokvirjeni portret starega očeta. Kapelnik se je dal naslikati v vsem blišču in veličastju, vidno ponosen na doseženo. Upodobljen je v naravni velikosti, ogrnjen z okrašenim ogrinjalom, pokrit »z žametasto krzneno čepico z zlatim cofom« in »z zvitkom not v desni roki«.
Ludwig pod pogledom pokojnega starega očeta že pri petih letih tekoče igra čembalo. Toda storilnostni pritisk je skrajno visok. Ob napačno zaigranih notah jih dobi po prstih, pogosto je deležen zaušnic. Brž ko se upre urniku vaj ali celo fantazira, mu odtegnejo hrano in naložijo hude kazni. Njegov sodobnik, bonski sodni svetnik Krupp, Thayerju pozneje poroča, da je oče, »še zlasti kadar je pil, trdo ravnal z Ludwigom, ga tudi zapiral v klet«. To je mučenje, ne le po današnjih merilih. Zakaj se mu tako mudi, da bi majhnega otroka že tako zgodaj izuril za virtuoza? Razpravljali bi lahko o tem, ali Johann zavestno ali nezavedno prenaša na sina poklicna pričakovanja svojega očeta kapelnika, podobno tudi o razumljivi domnevi, da na Ludwiga projicira lastne spodletele upe. Vsekakor drži, da na njegovo trdo vzgojo vplivajo denarne težave. Odkar sta otroka Leopolda Mozarta gostovala po osrednjih evropskih plemiških hišah, se ve, da lahko nedorasli klavirski virtuozi očarajo celo najbolj razvajeno občinstvo – in ustvarijo znatne prihodke. To je ključno, kajti Johann van Beethoven pri denarju žal nima srečne roke. Nagnjen je k zadolževanju, zaradi te navade si leta 1774 prisluži celo tožbo, ker nekemu upniku ne vrne posojila.
Zato ne razmišlja le o popolni sinovi glasbeni izobrazbi, temveč je neizprosno urjenje zanj naložba v lastno prihodnost. Ki nikakor ni zagotovljena. Njegova plača je še vedno skromna, očetova zapuščina pa se nepričakovano izkaže za nedosegljivo. Knjigo Čustveni titan (Učila International) lahko za 27,99 evra naročite na www. felix.si ali po telefonu 04/598 00 00. * V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.