Velika igra na naložbeni šahovnici
EU in Kitajska Odprta vprašanja prelomnega investicijskega sporazuma Bruslja in Pekinga bodo zaznamovala njegovo pot do ratifikacije
Pogajanja o enem od največjih projektov EU v zadnjih letih, investicijskem sporazumu s Kitajsko, so bila pod streho na samem koncu leta v nenavadnih okoliščinah. To je še spodbudilo kritike k ocenam, da je Unija v kupčiji s Pekingom preveč hitela. dopisnik iz Bruslja
Tako v strukturah EU kot v vodilnih državah članicah, na čelu z Nemčijo, sporazum predstavljajo kot velik dosežek za prihodnje gospodarske odnose s Kitajsko. Z njim naj bi blažile številne težave evropskih podjetij pri naložbah na Kitajskem, denimo pri obveznem vključevanju lokalnih partnerjev in prenosu tehnologije. Vrednost neposrednih naložb EU na Kitajskem v zadnjih dveh desetletjih je ocenjena na 140 milijard evrov (v obratno smer je šlo za 20 milijard manj), kar glede na velikost obeh gospodarstev pušča še veliko prostora za investicijski razmah.
Na drugi strani naj bi Peking zagotovil jasna pravila za podjetja v državni lasti, preglednost subvencij in odpravo praks, s katerimi se izkrivlja konkurenca. Kontekst končnice pogajanj so bili tako kupčije Donalda Trumpa s Pekingom kot velik azijsko-paciiški gospodarski pakt. Glavni motor v ozadju pogajanj je bila nemška kanclerka Angela Merkel, ki si je za cilj postavila sklenitev sporazuma do konca leta. Predvideno je bilo, da bo med nemškim predsedovanjem Svetu EU septembra potekal velik vrh EU-Kitajska v Leipzigu. Pandemija ni bila edini razlog za njegovo odpoved, saj v pogajanjih napredka ni bilo.
Za Angelo Merkel je že tako značilno, da spremlja Kitajsko z veliko mero realizma. Ne glede na razlike je v njenih očeh v evropskem strateškem interesu sodelovati z velesilo 21. stoletja, ki pa je po oceni EU ne le partner, marveč tudi strateški rival. Razlag o tem, kaj je omogočilo preboj v zadnjih dneh leta, ne manjka. Jasnih znamenj, da so v štabu Joeja Bidna takšen korak Bruslja sprejeli z nezadovoljstvom, ni. Bruselj in Washington bosta že tako po štirih Trumpovih letih, zaznamovanih s kazenskimi carinskimi ukrepi in žuganjem s trgovinsko vojno, morala postaviti čezatlantske trgovinske odnose v nov okvir.
Kritiki sporazuma so prepričani, da si lahko najbolj mane roke predsednik Ljudske republike Xi Jinping, saj si je ne glede na številne evropske kritike – od Hongkonga do položaja Ujgurov – zagotovil strateški sporazum, ki bo eden od temeljev za nadaljevanje hitrega tehnološkega razvoja. Povedna so notranja razmerja v EU, saj je bil na sklepnem videozasedanju ob Xiju, voditeljih EU in Angeli Merkel (kot predstavnici predsedujoče države članice) le še francoski predsednik Emmanuel Macron. Pariz je sicer tradicionalno skeptičen do takšnih sporazumom, in tudi do tega je prej imel zadržke.
Glasni tudi kritiki
Pričakuje se, da bo evropski parlament investicijski sporazum ratiiciral v prvi polovici prihodnjega leta med francoskim predsedovanjem Svetu EU. Predvsem med evropskimi parlamentarci je veliko dvomljivcev. Opozarjajo, da je EU pri eni od ključnih točk glede prisilnega dela dobila le načelno zavezo o prizadevanju za pristop h konvencijam mednarodne organizacije za delo. Zato pred ratiikacijo zahtevajo natančno časovnico. Drug za drugim izražajo kritike, da v času spodkopavanja hongkonške demokracije in teptanja človekovih pravic ne bi smeli sprejemati takšnih sporazumov.
Nekdanji belgijski premier in prvi predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy je opozoril, da so vsi trgovinski sporazumi, ki jih sklepa EU, bodisi z ZDA ali državami Mercosurja, tarča kritik. V času njegovega vodenja evropskega sveta so se pogajanja s Pekingom začela. »Osnovni cilj je bil pokazati, da lahko pripelješ Kitajsko do popuščanja pri dostopu do trga ali odpravljanju diskriminacije brez trgovinske vojne,« je ocenil v razpravi mislišča Evropski politični svet. Velika država po njegovem mnenju ne spreminja svojega ravnanja, denimo glede človekovih pravic, s takšnimi sporazumi.
Lahko se vprašanja odpira in pritiska za njihovo reševanje, a politika izoliranja Kitajske z odpovedjo sklenitvi takšnim sporazumom bi bila proti interesom EU, tudi geostrateškim, je prepričan Van Rompuy.
• Kanclerka Angela Merkel je bila v ozadju motor pogajanj.
• Iz evropskega parlamenta se slišijo številni zadržki.
• Za Unijo je Kitajska tako partner kot strateški rival.