Zapornik, ki je postal predsednik
Kirgizija Kljub zamenjavi na vrhu bo ostala v objemu strateške zaveznice Rusije
V nasprotju z diktaturami, ki so po razpadu Sovjetske zveze vzniknile v srednji Aziji, v Kirgiziji cvetijo barvne revolucije. Posledica zadnje je bila izvolitev novega predsednika države Sadirja Žaparova, ki si namerava tudi malce povečati pooblastila.
Ne glede na to, ali na volitvah zmagujejo »trdorokci« iz socialističnih časov ali tisti, ki so jih privedle na oblast barvne revolucije, so si nekatere nekdanje sovjetske socialistične republike še vedno zelo podobne po tem, kakšne rezultate na »demokratičnih volitvah« dosegajo izbranci ljudstva. V Belorusiji še vedno trajajo protesti, ker je avgusta lani Aleksander Lukašenko, ki vlada državi že 27 let, na volitvah znova zmagal z več kot 80 odstotki glasov. Podoben rezultat, le za nekaj odstotkov slabši, je na predsedniških volitvah, ki so minulo nedeljo potekale v Kirgiziji oziroma Kirgizistanu, dosegel Sadir Žaparov. A tam je bil odziv ljudstva povsem nasproten.
Številke so podobne, razlika med predsedniškima kolegoma pa je ključna. Avgusta lani so v evropski Belorusiji z okoli 9,5 milijona prebivalcev zaradi tako nezamisljivo visokih uradnih rezultatov ljudje šli na ulice, protesti pa še vedno trajajo. V srednjeazijski Kirgiziji, kjer živi okoli 6,5 milijona ljudi, zdaj ljudstvo slavi zaradi podobno »sovjetsko« visokih volilnih uspehov novoizvoljenega predsednika, ki so ga oktobra lani osvobodili iz zapora podobni, a uspešni protesti proti ponarejenim parlamentarnim volitvam v tej srednjeazijski državi, v kateri je povprečna mesečna plača manj kot 200 evrov, njen tuji dolg pa znaša okoli 4,8 milijarde dolarjev (od katerega so 1,8 milijarde dolarjev dolžni sosednji Kitajski).
Nezanimivi za Zahod
V nasprotju z drugimi »stani«, ki so vzniknili po razpadu Sovjetske zveze, kjer so se ohranile na oblasti dinastije nekdanjih socialističnih trdorokcev, je večinoma muslimanska Kirgizija v zadnjih desetletjih doživela kar nekaj prevratov. Skupaj z Gruzijo in Ukrajino so njeni prebivalci na začetku tega tisočletja začeli sezono barvnih revolucij, a njena tulipanska iz leta 2005 na svetovnem prizorišču ni nikoli tako odmevala kakor podobni upori v Gruziji in Ukrajini. Tudi o drugi revoluciji, ki je sledila pet let pozneje, nekateri so jo poimenovali melonska, je bilo zaslediti izjemno malo svetovnih poročil. Ta mala država, v kateri ima Rusija še vedno pomembno vojaško letalsko oporišče, je bila po 11. septembru 2001, ko so ZDA začele maščevalni obračun z bližnjim Afganistanom, sprva še zanimiva za Zahod, a v obnovljeni hladni vojni ne igra več pomembne vloge.
Za velike igralce v globalni simultanki je premalo pomembna, zato množičnih protestov, ki so oktobra lani po »ponarejenih« parlamentarnih volitvah izbruhnili v času najhujše pandemije, v svetu spet ni opazil skorajda nihče. A zaradi splošnega upora je bil takrat prisiljen odstopiti predsednik države Sooronbaj Žeenbekov, iz zapora pa so izpustili »disidenta« Žaparova, ki so ga leta 2017, po vrnitvi iz prostovoljnega izgnanstva v Rusiji, Turčiji in Cipru v domovino, zaprli ter obsodili na enajst let in pol zapora zaradi organiziranja množičnih protestnih akcij v podporo nacionalizaciji največjega proizvajalca zlata v državi.
Takoj ko so ga izpustili iz zapora, je 52-letni Žaparov prevzel vodenje vlade, po odstopu prejšnjega predsednika države je postal tudi vršilec dolžnosti najvišjega položaja v državi. V nedeljo je ljudstvo za predsednika države tudi uradno izvolilo politika, ki je vnaprej zagotavljal, da bo državo temeljito očistil korupcije in jo iz parlamentarne spremenil v predsedniško, v kateri ne bo več predsednika vlade. A v zunanji politiki države, ki še naprej računa na pomoč strateške zaveznice Rusije, kakor so pred dnevi sporočili iz kirgiškega zunanjega ministrstva, sprememb ne bo, je pred volitvami zagotovil novi »oče kirgiškega naroda«.
• Novega predsednika so protesti osvobodili iz zapora.
• Rusija ima še vedno pomembno vojaško letalsko oporišče.
• Žaparov naj bi parlamentarno državo spremenil v predsedniško.
Tako kot Lukašenko v Belorusiji je Žaparov v Kirgiziji zmagal z 80-odstotno volilno podporo, le odziv ljudstva je bil drugačen.