Normalnih razmer še lep čas ne bo
Dom starejših občanov Ptuj Tudi zaradi epidemije bi morali sistemske težave dolgotrajne oskrbe končno rešiti
»Epidemija covida-19 je dokončno razkrila vse izzive in težave sistema dolgotrajne oskrbe,« pravi mag. Vesna Šiplič Horvat, direktorica Doma upokojencev Ptuj. Ta je s 700 posteljami v enotah Ptuj, Muretinci, Kidričevo, Juršinci in Koper drugi največji dom za starejše pri nas. Težave, na katere opozarja sogovornica, pa niso novost: »Da smo starajoča se družba, vemo že zelo dolgo, tako kot poznamo sistemske probleme dolgotrajne oskrbe in tudi rešitve. A so odločevalci na tem področju zaspali že pred več kot desetletjem.«
Simona Fajfar
Lansko leto je bilo leto, kakršnega še ni bilo, poudarja Šiplič Horvatova: »To je bil čas stisk in izzivov za zaposlene, stanovalce in njihove svojce. To je bil čas, ko smo se morali marsičemu odreči in se hitro prilagajati.« Kljub množici ukrepov in hitremu odzivanju so se v DSO Ptuj s prvim primerom okužbe z novim koronavirusom srečali 16. oktobra, razmere pa se zdaj počasi umirjajo.
Že leta pred epidemijo pa je bilo jasno, da se stanje na področju dolgotrajne oskrbe slabša, ker se sistem po dvajsetih letih opozarjanja ne odziva na potrebe, ki nastajajo s staranjem populacije. Do leta 2060 se bo delež starejših od 65 let povečal s 16 na kar 34 odstotkov, čemur bi se bilo treba prilagoditi že danes, pravi: »Ko smo opozarjali na probleme, kot je nepriznavanje paliativne oskrbe ali težave z zastarelimi kadrovskimi normativi, je bil odgovor države, da se bo to reševalo z ureditvijo sistema dolgotrajne oskrbe.«
Zastareli kadrovski normativi
Podobno naj bi z zakonom o dolgotrajni oskrbi uredili demografski sklad oziroma celovit sistem, ki bi zagotovil stabilen in dolgoročno vzdržen sistem, ki bo vsem tistim, ki bodo upravičeni do dolgotrajne oskrbe, moral zagotoviti kakovostno, dostojno in varno življenje. »Vsi, ki to pomoč potrebujejo, bi morali imeti možnosti, da jo dobijo oziroma da si jo privoščijo,« meni direktorica DSO Ptuj inrazmišlja naprej: »Vemo pa, da sam zakon ne bo rešil nobene težave, tudi pomanjkanja kapacitet za starejše ne in ne kadrovske podhranjenosti.«
Zato bi bilo nujno prevetriti zastarele kadrovske normative, saj so bili sestavljeni pred več kot tridesetimi leti v popolnoma drugačnih razmerah in že dolgo ne ustrezajo potrebam današnjih starostnikov. Ti vse bolj potrebujejo zahtevne zdravstvene, rehabilitacijske in druge storitve. Stanovalci naših domov so v povprečju stari 84 let, s tem da jih ima od 75 do 80 odstotkov potrebe po najzahtevnejši zdravstveni negi, torej za osnovne življenjske aktivnosti potrebujejo pomoč zaposlenih.
»To pomeni, da smo dejansko podaljšana roka negovalnih bolnišnic in da marsikatero stanje obdelamo v domovih in ljudi za vsako ceno ne pošiljamo v bolnišnico,« pravi Vesna Šiplič Horvat. Kot dodaja, je bistvena razlika tudi v višini sredstev zdravstvene blagajne, ki so namenjena za tovrstno obravnavo v domovih za starejše in v negovalnih bolnišnicah. Razlika pa je še toliko »Normalnega življenja verjetno še ne bomo imeli tako hitro, a bo vsaj lažje,« pravi direktorica doma Vesna Šiplič Horvat. bolj opazna v kadrovskih normativih, kjer v negovalnih bolnišnicah ponoči za 33 pacientov skrbita dva zdravstvena tehnika in diplomirana medicinska sestra, v njihovi enoti na Ptuju pa ponoči dva zdravstvena tehnika in bolničar negovalec skrbijo za kar 320 stanovalcev.
Zdaj, med epidemijo, je resorno ministrstvo na področju osnovne in socialne oskrbe za dve leti zagotovilo dodatna sredstva, da so lahko v domovih zaposlili dodaten kader, toda zavod za zdravstveno zavarovanje, ki zagotavlja sredstva za zdravstveno nego, tega ne prizna. »Prizadevati bi si morali, da bi v domovih delali najbolj izkušeni in tudi najbolje plačani kadri v zdravstveni negi,« pravi sogovornica, ki še poudarja, da je ta poklic zdaj popolnoma neprivlačen za mlade. Nujno bi bilo usmerjeno izobraževanje za delo s tako ranljivo populacije.
Nedorečena paliativna oskrba
Čeprav v domovih velja, da sprejemajo predvsem starejše od 65 let, lahko v nekaterih sprejmejo tudi mlajše stanovalce, paliativne bolnike, ki so na primer na umetni ventilaciji po možganski ali srčni kapi. »V Sloveniji nimamo sistemsko urejeno, kam bi mlajši paliativni bolniki lahko šli po tem, ko je končano akutno zdravljenje. Ker sistem ni poskrbel za njihovo trajno namestitev, zasedajo postelje na oddelkih za intenzivno terapijo ali pa so nastanjeni v domovih za starejše, ki pa s kadrovskimi normativi temu niso prilagojeni,« pojasnjuje sogovornica.
V Sloveniji nimamo posebne oblike skrbi za paliativne bolnike, čeprav imamo ljudi, ki potrebujejo tovrstno namestitev. Nimamo pa tudi metodologije, ki bi omogočala oblikovanje cene za tako storitev. »Izvajalci socialnovarstvenih storitev smo tisti, ki se neposredno srečujemo z vprašanji celostne paliativne oskrbe. Institucionalno varstvo po zakonu zagotavlja take oblike pomoči, ki upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcijo doma in lastne družine. Obenem pa imamo pretežen delež bolnikov s kronično neozdravljivo boleznijo, kar je pogoj, da nekdo vstopi v paliativno oskrbo,« razlaga Vesna Šiplič Horvat.
Ker njihovi stanovalci preživijo zadnje obdobje življenja v domu, bi bilo smiselno, da jim s paliativnim pristopom izboljšajo kakovost življenja, ohranijo njihovo dostojanstvo, avtonomijo, jim lajšajo trpljenje, upoštevajo njihove psihološke, socialne in duhovne potrebe in omogočijo mirno smrt … Vse to počnejo že zdaj, saj veliko stanovalcev pri njih umre, vendar jim država te paliativne oskrbe doslej ni priznala. »Stanovalca v času, ko je pri nas, zelo dobro spoznamo in bi lahko z njim načrtovali storitve, ki so pomembne pri paliativni oskrbi,« pravi sogovornica in doda: »Pristop k celostnemu izvajanju paliativne oskrbe je po mojem mnenju velika naložba za prihodnje obdobje, in kar je najpomembneje, velika dodana vrednost h kakovosti storitev, ki jih ponujamo.«
Redki stanovalci pridejo k njim tako, da so uvrščeni v paliativno oskrbo in že imajo paliativni načrt. Veliko več pa je takih, ki tega nimajo in z njihovo zdravnico, ki ima tudi znanje s tega področja, ta načrt izdelajo. »Tako je bilo marsikaj prihranjeno stanovalcem, njihovim svojcem in nenazadnje našim zaposlenim, ki so velikokrat v stiski ob vprašanjih, ali vstavljati sondo nekomu, ki ima zelo napredovano demenco,« ponazori sogovornica, ki je prepričana, da bi s sistemsko urejeno paliativno oskrba – s storitvami, kadri in inanciranjem – marsikaj prihranili: krajše bi bile ležalne dobe v bolnišnicah, ljudje bi bili bolj zadovoljni, ko bi prišli v zadnje obdobje svojega življenja, podobno pa tudi svojci.
Sto praznih postelj
Trenutno se v DSO Ptuj pripravljajo na sprejem novih stanovalcev, saj imajo zaradi epidemije v vseh enotah praznih okoli sto postelj. Med epidemijo novih stanovalcev niso sprejemali, zdaj pa menijo, da postajajo varni mehurček: od 560 stanovalcev v štajerskih domovih jih je bilo s koronavirusom okuženih 308, v koprski enoti pa od 140 stanovalcev pet ter skupno 162 zaposlenih. Za njimi je tudi prvo
cepljenje proti covidu-19, tako da je delež odstotek tistih, ki še niso bili okuženi ali cepljeni. »Drugo cepljenje imamo prihodnjo nedeljo, tako da bo kakšen teden kasneje naše okolje varno za tiste, ki razmišljajo, da bi prišli k nam,« pravi direktorica DSO Ptuj.
Domovi so zdaj občutno slabše zasedeni kot pred epidemijo, ker se številni bojijo okužbe. »Tudi zato se bo sistem dolgotrajne oskrbe moral prestrukturirati in zato še toliko bolj potrebujemo zakon o dolgotrajni oskrbi,« pravi sogovornica, ki zagovarja stališče, da morajo imeti ljudje možnost izbire, da se sami odločijo, kakšno vrsto pomoči potrebujejo.
Domovi sicer že vrsto let razvijajo storitve za zunanje uporabnike in z dodatno ponudbo ter programi ponujajo skupnostne oblike pomoči. S tem zagotavljajo, da starejši dalj časa živijo v domačem okolju. »Mi smo na to pripravljeni, država pa mora s sistemskimi rešitvami poskrbeti, da se bodo te storitve še bolj razvijale. Zagotoviti mora tudi možnost izbire in dostopnost za vse upravičene do teh storitev,« poudarja sogovornica.
DSO Ptuj sodeluje v projektu Sodobna oskrba starejših ali SOS, s katerim zagotavljajo brezplačno pomoč starejšim od 65 let, ki so v projekt vključeni. Trenutno imajo 200 vlog in več kot 40 uporabnikov. Od teh bi jih vsaj 15 lahko prednostno sprejeli v dom starejših občanov, a zaradi brezplačne storitve v domačem okolju ostajajo doma. »V tem ne vidim navzkrižja interesov,« pravi Vesna Šiplič Horvat. »Domovi bomo morali svoje aktivnosti in storitve prilagodili sistemu. Zdaj so pred vsemi novi izzivi in se prilagajamo razmeram, zato nam je vsem – domovom in ljudem – težko.«
V njihovih enotah pa se življenje počasi umirja. Trudijo se osmisliti dneve stanovalcem, med drugim z različnimi dejavnostmi v nadstropjih, kot sta skupna telovadba in duhovna oskrba, tudi s sprehodi zunaj doma … Prav tako so med prvimi omogočili obiske svojcev, ki še vedno potekajo v popolni zaščitni opremi, s kapo, vizirjem, plaščem, zaščito za obuvala, kar priskrbi dom. Nekateri stanovalci namreč še niso bili okuženi s koronavirusom.
Ko bodo prihodnjo nedeljo opravili še drugo cepljenje, se bo življenje v domu še bolj vrnilo v stare tirnice, saj računajo, da bodo potem čez teden dni 96-odstotno zaščiteni. »Normalnega življenja verjetno še ne bomo imeli tako hitro, a bo vsaj lažje,« pravi Vesna Šiplič Horvat.
• Sedemsto stanovalcev imajo običajno v enotah DSO Ptuj.
• Drugo cepljenje stanovalcev in zaposlenih bo prihodnjo nedeljo.
• Teden dni kasneje bodo 96-odstotno zaščiteni in varni za sprejem novih stanovalcev.
Mi smo na dodatne storitve pripravljeni, država pa mora s sistemskimi rešitvami poskrbeti, da se bodo te še bolj razvijale. Zagotoviti mora tudi možnost izbire in dostopnost za vse upravičene do teh storitev. Vesna Šiplič Horvat