Kako med epidemijo v knjižnico po knjigo?
Mlajši so brez težav sprejeli naročanje knjig iz knjižnic prek spleta oziroma sistema cobiss, nekateri starejši pa tudi zato, ker sodobnih tehnologij ne obvladajo, menijo, da so knjižnice zaprte. To seveda ne drži?
Čas epidemije je seveda zaznamoval tudi splošne knjižnice in njihovo delovanje. V spomladanskem valu, ko so bile knjižnice zaprte, je zelo porasla izposoja elektronskih knjig, ki pa so zaradi takšnih in drugačnih razlogov za nekatere skupine uporabnikov ostale nedostopne. Zato so se knjižničarji že v prvem valu zelo potrudili, da so na čim bolj varen način po pošti ali kako drugače izposojali tudi izične knjige.
Ko so se knjižnice 4. maja spet odprle, je bil odziv uporabnikov izredno pozitiven in takrat se je utrdilo spoznanje, da ima pri uporabnikih vendarle prednost potreba po dostopu do izičnega knjižničnega prostora in tiskanega gradiva, prav tako osebni stik s knjižničarji, kar so dokazovali njihovi številni klici ter pozitivna sporočila v obdobju epidemije. Od 4. maja pa do tega trenutka so knjižnice edine kulturne institucije, ki – izjema je en teden v oktobru – ves čas izvajajo svojo osnovno storitev. V tem času so knjižnice, zavedajoč se svojega poslanstva, uporabnikom pomagale kvalitetno preživljati čas in lajšati stisko.
Poleti je izposoja knjig potekala tako kot običajno, uporabniki so si lahko gradivo izbrali med policami v knjižnici. V zadnjih mesecih leta pa zaradi slabe epidemiološke slike uporabniki v knjižnici prevzemajo naročeno gradivo, ki ga knjižničarji vnaprej pripravijo. Pri izbiranju gradiva si lahko pomagajo s portalom Dobreknjige.si, ki ga ustvarjajo knjižničarji, in drugimi priporočilnimi viri, kot je revija Bukla. Knjižničarji pomagajo tudi z »vrečkami presenečenja«, v katerih so knjige po njihovem izboru, in z različnimi drugimi načini, ki uporabniku olajšajo izbiro.
Vsaka knjižnica ima vse informacije o načinu izvajanja izposoje knjižničnega gradiva objavljene na svojih spletnih straneh. Uporabnik lahko vse informacije pridobi in naroči gradivo tudi po telefonu, številka je objavljena na spletni strani knjižnice, običajno pa je izpisana tudi na članski izkaznici.
Ker je vlada pred kratkim sprejela spet nov odlok, ki določa, da se gradivo lahko izposoja samo brezstično zunaj prostorov knjižnic, so se knjižničarji znova hitro prilagodili. Storitev izposoje bodo izvajali skladno s predpisom, glede vračanja gradiva pa je treba preveriti, kako je to organizirano v posamezni knjižnici. Številke za leto 2020 bodo na nacionalni ravni zbrane marca, zato te primerjave še nimamo. Seveda pa že zdaj vemo, da številke glede obiska knjižnic in izposoje gradiva ne bodo enake ali pa višje, kot so bile leta 2019, že zato ne, ker so bile knjižnice skoraj dva meseca zaprte. Na podlagi izračunov posameznih knjižnic kljub vsemu lahko za tiste mesece, ko so bile knjižnice odprte, že zdaj ocenimo, da je bil manjši upad obiska in izposoje gradiva, kot bi glede na razmere lahko pričakovali. Ta padec se giblje od 15 do 25 odstotkov, odvisno od različnih lokalnih okoliščin, v katerih deluje knjižnica, v zadnjih mesecih leta 2020 pa se je ta razlika bistveno zmanjšala.
Sodobne tehnologije niso naklonjene bralni kulturi, a Slovenci še vedno veliko beremo. Je to res? Kakšne trende opažate? Nas morajo skrbeti?
Knjižnice dostopajo do svojih uporabnikov tudi s sodobnimi tehnologijami in ponujajo storitve in gradiva tako na področju bralne kulture – e-knjige, zvočne knjige … – kot na področju neformalnega izobraževanja z različnimi vsebinami na spletnih povezavah, kot so facebook, youtube … Ko se je rodila televizija, radio ni umrl, in tako je tudi v tem primeru: tiskana knjiga, ki sicer še vedno ohranja prvo mesto med knjižničnim gradivom, sobiva z vsemi drugimi sodobnimi elektronskimi gradivi in nosilci besede.
Kot kažejo podatki iz knjižnic, Slovenci beremo več, kot se govori in piše. Javnomnenjska raziskava, ki smo jo v splošnih knjižnicah opravili v začetku leta 2020, kaže, da smo Slovenci povprečni bralci, ne najboljši in tudi ne najslabši. Nekateri evropski narodi so boljši od nas, drugi pa precej slabši.
V knjižnicah se zavedamo, da na tem področju ni počitka. Branje ni samoumevno in nikoli ni bilo. Za to, da je v državi čim več bralcev, se je treba ves čas truditi na prav vseh ravneh družbe. Mantra, ki se pri nas že nekaj let ponavlja, kako slabi bralci smo Slovenci, ni spodbudna in ne bo nikogar motivirala za branje.