Človek najlaže razmišlja na ravnini
Apaško polje Vleče se v nižinskem svetu, ki ga na severu omejuje Mura, na jugu pa obronki Slovenskih goric
Miran Ogrin, slovenski potopisec in popotnik, ki je na tovorni ladji dvakrat obkrožil svet, človek, ki ni maral gora, je trdil, da človek v ravninskem svetu najlaže in najbolje razmišlja. Neugotovljivo mnogo obrazov je srečal na svojih poteh. »Misliti med hojo, hoditi med razmišljanjem, ob čemer je vse ostalo zgolj lahkotni premor, kjer si telo med hojo odpočije, da bi kontempliralo veličastno širjavo,« je zapisal tudi Frédéric Gros v svoji Filozofiji hoje. Apaško polje je takšna cesta v širjave, ravninska pot v razmišljanje, kjer ni drugih skrbi.
Aleš Nosan besedilo in fotograije
To je ta nevpletenost v prostor in dogajanje, nikjer ni nobene nevarnosti, samo mir, da lahko misliš. Na lepo. Zakaj bi med hojo po ravnini razmišljal o problemih? Naučiš se misliti o lepih stvareh. Če je Proust lahko nežno prehajal mimo girland španskega bezga in glogovih grmov omamnega vonja v Swannovem parku, kjer je občasno sredi jasminovih živih mej naletel na Gilberte, malo porogljivko, nedostopno in potuhnjeno, zakaj ne bi tudi ti, tukaj na Apaškem polju, med hojo sredi zime mislil na poletje? Na jug.
Zdaj je zima. Ni panonskega zraka, ki bi migljal v brenčanju čebel. Njihova telesca se ne pozibavajo v zraku, vsa napudrana z zlatim medom. Polja so zdaj preplavljena s poprhom snega. Črnina prsti odseva v nebo, saj je za vse nas to isto nebo. Ni štrkov, lastovic, divjih golobic, ni kovačnika, košeničic, marjetic. Ni koruznih gričev, vseh porumenelih.
Zdaj je le prostor. Svet zime. Velika praznina. Goljava. Širjava. Zelena in črna planjava. Ptičje strašilo, slečeno in zapuščeno. A nekaj starodavne romantike pričara to površje.
Ob vrtincih Mure
Greš ob reki Muri. Velika reka je meja slovenskega sveta. S pogostimi vrtinci in otiši si gladi strugo. Zgrabi te, da bi sedel v čoln in zaveslal v svobodo. Kot nekoč v kajaku; spominjaš se brzic pred Gornjo Radgono, visoke poletne vode, ko se je v Avstriji stopil sneg. Takrat je lahko včasih nevarno. Veliki hlodi plavajo po reki ali se zagozdijo v njej. Spominjaš se pogovorov z brodarji, ker oni še vedno plujejo po Muri, popotniki po dolgem, oni počez. Nekoč jih je bilo dvanajst, ostalo jih je še pet. Voda začara. Mura s svojo strugo okolici vliva neko stvarnost in stalnost, dejstvo, da je življenje odvisno od nje. Vali se iz Avstrije, ločuje in združuje, s svojimi zgodbami, ki postajajo naše, kasneje še malo madžarske, na koncu hrvaške. Cesta je, tokrat vodna, cesta v širjave. Njena podoba se spreminja, zdaj pozimi je le rjavozelena. Vsi, ki poznajo zimsko morje, vedo, da so vode včasih najlepših barv ravno v zimi.
Tu in tam plava po njej kašna vidra, v tišini začutiš ribe. Zanimivi kamni ležijo v plitvini. Kolovoz ob reki je ta dan tam le zate. Hoja je tako blizu vodovja, da se zdi, da hodiš po valovih. Kakor da voda poriva tvoje korake. Sem in tja se odpraviš raziskovat kakšen rečni rokav. Ko tako vijugaš ob ovinkasti strugi, počivaš na kakšnem majhnem peščenem otočku, veš, da je ta odprava na ravno poplavno polje pravzaprav le pobeg v vzorno pokrajino, k reki in v nižinske pragozdove, »ki so izginili že pred toliko časa, da ti jih nihče ni mogel vzeti nikdar več« . Kdo je že izrekel te besede? Tega se ne spomniš več, kajti Apaško polje je dežela za pozabljanje. In pozabljanje je včasih del lepote na osamljenih poteh.
Park pri dvorcu
Na ravnini stoji dvorec. Pred njim so hiše z nazobčanimi slemeni, ki jih skoraj prekrivajo polja in hrastovi gozdiči. Če se naučiš ljubiti en kraj, se včasih morda lahko naučiš ljubiti tudi drugega. Stari dvorec, že dolgo pust in prazen, vas Črnci – naselje nenavadnega imena, vzbuja asociacije, kot sosednje Apače, čeprav verjameš, da na obzorju ni snemalcev vesternov in nevarnih Indijancev. Torej dvorec, renesančna graščina, Meinlov grad mu rečejo domačini, po zadnjem, ki ga je imel v svoji lasti. Pročelje je, varno zaščiteno z močnimi drevesi, obrnjeno h glavni cesti. Portal je klasicistična domena, nad njim se bohoti lep balkon, ki ga bršljan prerašča v maniri starih univerz. Vstop v stebriščno avlo v pritličju z marmornim kaminom zapirajo trdna vrata, na njih zaklenjena veriga. Ilegalen potep po zaprti zapuščeni stavbi. Domišljija je zvesta, pa vendar ... Veš, da je tam okrogel rimski relief, drugo in drugo stoletje, vzidan v veži severnega vhoda. Na njem predstavljen par, duša dvojčica, zvesta zakonca. Stopiš v park, sliko narišeš pred seboj. Sliko iz časov, ko je pristava, ki je zdaj pred tvojimi očmi, živela bogato vegetacijsko življenje.
Dvodelni francoski park je ena zgodnejših baročnih stvaritev na Slovenskem. Je kraj skritih poti, lesenih in kamnitih ograj, udrtih tam, kjer so si otroci napravili bližnjice za igro v parku. Z drevesi poplavljeno območje je poleti še vedno kraj s plimo sence in hladom. In zdaj, pozimi? Pozabljen potoček, zapuščeni kamni, ostanki kapele, ki jo je vzel čas. Park, pozimi mrzel in poleti soparen od spomina.
V dolgem parku so nekoč postavili pravilne poti, srednja, najširša, je vodila skozi obzidni portal v sadovnjak in dalje do Murinih valov. Grof Szapáry, tedanji lastnik, je na začetku 19. stoletja park poslednji vzorno oskrbel.
Kar je za nekoga dobro, je za drugega pogosto slabo
Apaško polje – ravnina na Štajerskem – se razprostira v kotlini ali dolini, težko jo je opredeliti, mogoče je najbolje dopustiti kar vsa tri poimenovanja. Vleče se v nizki nadmorski višini, ki jo omejujejo Mura na severu in obronki Slovenskih goric na jugu. Hodiš med rečnimi rokavi, travniki in polji, se izgubljaš v poplavnem gozdu, hodiš mimo gramoznic, po ilovnati in mokrotni prsti med travami in drevesi, po peščeni zemlji, občutljivi za sušo, a ugodni za kmetijstvo.
Čez to zemljo so drveli Iliri, Kelti, Rimljani in Germani, Huni, Langobardi; čez so drvela stara ljudstva, kot povsod. Pokrajina še čaka arheologe. Mati Mura in njene poplave so zaznamovale življenje ljudi. Območje je bilo vedno narodnostno mešano in kot tako predmet spora dveh sosedov. Po prvi svetovni vojni je dolina ostala v Kraljevini SHS, kar je sprožilo odpor apaških Nemcev, ki se je še dodatno razmahnil s protesti, zborovanji, bakladami in pohodi v trenutku, ko je Avstrija postala del nacističnega rajha. Po drugi svetovni vojni, januarja 1946, sredi najtrše zime, je nova komunistična jugoslovanska oblast približno 2200 apaških Nemcev v Gornji Radgoni strpala na živinske vagone ter jih napotila v Avstrijo. Metodologija gestapa, preizkušena med vojno, se je zgodila v podobni obliki.
Zgodovino pišejo zmagovalci. Tudi na Apaškem polju. O tem razmišljaš, ko se vračaš čez Žepovske travnike in se kratek zimski dan počasi končuje.