Josip Gorinšek (1936–2021)
Takoj po novem letu nas je zapustil slikar in graik Josip Gorinšek. Kakor da bi vse svoje barve, svetlobo in sonce izlil na platna in papir ter dokončno odložil čopič, ko je minilo poletje in prešla jesen z zadnjim živahnim koloritom, ki ga je tako oboževal. Za zimo in njene od sonca zastrte poglede namreč v svoji paleti nikoli ni našel pravih odtenkov. Bil je malo poseben slikar, v času množične uporabe novih izrazil, ki jih je omogočal računalnik, je na videz anahronistično vztrajal pri matematično natančnem risanju in slikanju s čopičem ter čistimi barvami, ujetimi v stroge geometrijske kompozicije likov in črtovja.
Njegov dosledno urejeni svet je deloval racionalno, a le do takrat, ko se je za potezami klasičnega slikarskega pristopa razkril tisti magični, lahko tudi pravljični pejsaž prvobitnih kvadratov, krogov, spiral ..., ki sta jih rada prežarčila sonce ali posebna svetloba. Nekaj solevitovskega občutenja je bilo mogoče zaznati v teh kompozicijah in brez prevelike domišljije bi nas slikar v doslednem ohranjanju geometrijsko pravilnih obrisov lahko spomnil na čisto posebne, za marsikoga »nore« zgodbe kakšnega Pieta Mondriana. Kljub permanentnemu delu, ki je za želen rezultat zahtevalo veliko časa in potrpljenja, ni bil redni gost slovenskih galerij, le vsake toliko je pokazal svoje podobe, o katerih je marsikdo mislil, da jih je ustvaril z računalnikom, in se kasneje čudil njihovemu štafelajskemu izvoru in duhu.
Zadnjo obsežnejšo razstavo njegovih del je pripravila Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec in nanjo je bil še posebej ponosen. Josip Gorinšek je bil človek številnih interesov, poleg slikarstva in graike ga je zanimalo še oblikovanje, mojstril se je v restavratorskih pobegih v preteklost, ko je obnavljal dragocene starinske predmete. Bil je tudi eden od zadnjih članov stanovskega društva likovnih umetnikov pri nas, ki se je zavedal nujnosti sodelovanja v prizadevanjih za skupno dobro. Zavzeto je opravljal različne naloge, bil v vlogah predsednika in podpredsednika društva, stanovske kolege je predstavljal v svetih različnih javnih zavodov, predvsem pa je dolgo skrbel za likovno podobo danes še edine revije za vizualne umetnosti v Sloveniji,
Likovne besede.
Postali smo egocentrični in mnogi umetniki – v današnji Zvezi DSLU jih je že več kot 700 – v razočaranju nad pasivnostjo nekoč vplivne organizacije pozabljajo na svoj dolg do drugih in do skupnih ciljev. Predhodniki so svoj prispevek k razvoju društva razumeli kot obvezo slehernega člana v nekem obdobju, Josip Gorinšek jo je izpolnil za več življenj. Tudi zato je spomin nanj hkrati spomin na stremenje generacij likovnikov k boljšemu svetu, ki ga zaznamujeta umetnost in solidarnost.