Kitajska strategija in evropska taktika
Sporazum o naložbah Prvi, vendar ne edini cilj azijske sile je, da si zagotovi nadaljevanje investicij v lastno industrijo
Nerešena vprašanja investicijskega sporazuma Bruslja in Pekinga bodo zaznamovala njegovo pot do ratiikacije.
»Strategija brez taktike je najpočasnejša pot k zmagi. Taktika brez strategije pa je hrup pred porazom.« Tako je pred dvema tisočletjema in pol učil kitajski ilozof vojne Sunzi. To njegovo modrost so imeli v mislih kitajski pogajalci, ko so se s partnerji iz Evropske unije več kot sedem let pogajali o vsaki podrobnosti vseobsegajočega sporazuma o naložbah.
Ko sta se obe strani tik pred koncem leta 2020 dogovorili, da bosta omenjeni sporazum kljub vsemu podpisali, je Kitajska v svoj dnevnik strateških potez vpisala pomemben dosežek: s tem si je z jasno taktiko utrla pot do strateškega cilja. Azijska sila se je upravičeno počutila kot zmagovalka.
Pa vendar, kakšen je pravzaprav kitajski strateški cilj, ki ga želi doseči s sporazumom o naložbah?
Odgovor je večplasten. V trenutku, ko se Amerika osvobaja Donalda Trumpa, je svet še vedno pod vtisom trumpizma, in to predvsem kot načina dojemanja globalizacije in protekcionizma, pa tudi kot načela, po katerem se prepoznava in opredeljuje sovražnike in tekmece. Kitajska se je v zadnjih nekaj letih povzpela na vrh in čeprav k temu ni pripomogel samo ameriški predsednik, so se začele številne razvite države spraševati, ali naj proizvodnjo, ki so jo preselili v tujino, vrnejo na domača tla, in ali je zanje koristno ohranjati tesne stike z državo, ki je njihov trikratni tekmec: v sistemu vrednot kot režim, ki krši človekove in delavske pravice, na mednarodnem trgu kot konkurenca z najnižjimi cenami blaga in storitev, in na področju inovacij kot kupec ali kradljivec sodobnih tehnologij in strateško pomembnega znanja.
Prvi strateški cilj azijske sile, ki stoji za tem sporazumom, je njena potreba po tem, da si zagotovi nadaljevanje evropskih investicij v lastno industrijo, zlasti v času, ko so se posamezne države – kot sta Japonska in Avstralija, deloma pa tudi Amerika – začele umikati s kitajskega trga. V letu 2020 so se tuje naložbe v Kitajsko povečale za 6,3 odstotka in dosegle okoli 140 milijard dolarjev, vendar druga največja gospodarska sila sveta ni nič več zadovoljna s številko, ki kaže, da je še vedno eno od najprivlačnejših območij za investiranje, temveč ji je vse bolj do tega, da bi dosegla kakovostni premik k digitalizaciji industrije ali novi ravni tehnološkega dozorevanja.
Gledano z nasprotne strani je za kitajske vlagatelje ravno tako pomembno, da si z naložbami na evropskih tleh pridobijo visokotehnološko moč, ki je azijska sila še vedno nima dovolj, da bi globalno prevzela vlogo voditeljice na industrijskih področjih, ki jih je izbrala kot izhodišče za svoj razvoj. Ko bo z EU podpisan vseobsegajoči sporazum o naložbah, bo za evropsko stran precej težje pred vrati ustavljati kitajske vlagatelje. A ti vlagatelji po vsej verjetnosti ne bodo tisti, na katere smo se do zdaj že navadili.
Prednost imata kapital in dobiček
Dejstvo, da so se v letu 2019 kitajske naložbe v EU zmanjšale za kar 33 odstotkov v primerjavi z letom poprej, ne govori zgolj o manjšem zanimanju azijske sile za našo celino. Gre za preusmerjanje. Največji del naložb v predpandemičnem letu je šlo v razvoj in raziskovanje ter »greenield« (popolnoma nove) projekte, od katerih se pričakuje, da bodo tudi v prihodnjih letih ključni magnet za kitajski kapital.
Tretji strateški cilj Kitajske je povezan z Ameriko, a je kljub temu bistveno širši od potrebe vodstva v Pekingu, da si sporazum z EU zagotovi še pred prihodom Joeja Bidna v Belo hišo. Ta cilj se namreč nanaša na široko fronto, na kateri se spopadajo kitajske in zahodne vrednote, kar še zlasti velja za pojmovanje človekovih pravic. S tem, ko je privolila, da bo podpisala omenjeni sporazum, se je EU odrekla resnemu obtoževanju azijske sile zaradi prisilnega dela v xinjianskih taboriščih, v katerih je zaprtih več kot milijon Ujgurov, in vseh drugih oblik kršenja temeljnih delavskih pravic. Sporazum o naložbah je potrditev, da bo imela v odnosih med Evropo in Kitajsko prednost interakcija kapitala in dobička, ne pa dialog med narodi in civilizacijami.
V areni, v kateri bo podpisan ta sporazum, ima Kitajska strategijo, EU pa zgolj taktiko. Pričakovanja Evropejcev, da se bo nekaj bistveno spremenilo v kitajskih državnih subvencijah, namenjenih korporacijam, ki se zavzemajo za investicijske projekte na evropskih tleh, ne bodo izpolnjena. Kitajska jih zna narediti nevidne, in to prav zaradi tega, ker gleda daleč v prihodnost, do katere seže njena strategija.
• Azijska sila se je pri sporazumu upravičeno počutila kot zmagovalka.
• Kitajska bi rada dosegla kvalitativni pomik k digitalizaciji industrije.
• V letu 2019 so se kitajske naložbe v EU zmanjšale za 33 odstotkov.