Umetnine brez večjih poškodb
Napad na Kapitol Vrstijo se obsodbe vandalizma, nekateri pozivajo, naj sledi vdora kot opomin na barbarstvo ostanejo nedotaknjene
Zbirka okoli tristo kipov, fresk in platen, ki jo hranijo na Kapitolu, nima posebne umetniške vrednosti.
Sodeč po okrvavljenem doprsnem kipu nekdanjega ameriškega predsednika Zacharyja Taylorja, je pred kratkim na Kapitolu v Washingtonu divjala ogorčena bitka. Vendar v izgredih pravzaprav ni bilo veliko škode na okoli tristo kipih, freskah in platnih, ki po umetnostnozgodovinskih standardih niso dela vrhunskih avtorjev in tako nimajo posebne umetniške vrednosti, je pa toliko večji njihov zgodovinsko-simbolni pomen.
Washington razen številnih protestov, ki so v ameriški prestolnici stalnica, že več kot dve stoletji ni doživel tako brutalnega konflikta, saj ZDA z izjemo kratke ameriško-britanske vojne v začetku 19. stoletja niso doživele kopenske invazije. Takrat so Američani po številnih manjših konfliktih poskusili zasesti dele Kanade, takrat britanske kolonije, Angleži pa udarili nazaj. Za kratek čas so leta 1814 zasedli celo Washington in ob Beli hiši (takrat se je imenovala predsedniška rezidenca) požgali tudi stavbo Kapitola, kjer je bil ob sedežu senata tudi sedež vrhovnega sodišča.
V zgodovino Kapitola sta se zapisala le še dva nekoliko resnejša incidenta. Leta 1954 je v stavbo vdrla skupina Portoričanov, ki so zahtevali neodvisnost svoje države, izstrelili trideset strelov in ranili pet kongresnikov. Leta 1998 je Russell Eugene Weston mlajši iz ne povsem jasnih motivov uprizoril strelski pohod in ubil dva policista, pri obeh streljanjih je bilo nekaj opreme rahlo poškodovane.
Eklektična stavba z eklektično opremo
Stavba Kapitola – nekdanji ameriški predsednik Thomas Jefferson je vztrajal pri tem nazivu, ki naj bi predstavljal navezo z rimskim Kapitolom in se sklada z neoklasicistično zasnovo stavbe – je svojevrsten eklektični objekt, ki ga zaznamuje monumentalna kupola. Podobno eklektična je njegova notranja oprema. V dveh stoletjih dograjevanj, adaptacij in novih dekoracij so najemali različne umetnike, velikokrat so ti prišli iz Evrope. Med pomembnejšimi je bil Constantino Brumidi, italijanski slikar, ki je med drugim poslikal po njem imenovane kapitolske hodnike, je pa tudi avtor osrednje poslikave v kupoli, ki prikazuje apoteozo Georgea Washingtona, kar je bil s simboličnim »vnebovzetjem« nekakšen poskus posvetitve prvega ameriškega predsednika.
Drugi prizori so bolj profani in večinoma predstavljajo podobe osvojitve ameriške celine, prve naseljence, ameriški boj za neodvisnost, zmago nad britanskimi kolonialnimi silami, nekaj je tudi prizorov, ki v novejših časih povzročajo polemike, takšno je recimo delo Johna Gadsbyja Chapmana Krst Indijanke Pocahontas. Najpomembnejši avtor zgodovinskih, sicer praviloma močno idealiziranih prizorov, je bil John Trumbull, čigar gigantska platna so umeščena v zahodno krilo Kapitola, med pomembnejšimi spomeniki je tudi sto kipov, ki so jih donirale zvezne države in predstavljajo njihove najpomembnejše zgodovinske osebnosti. Tukaj so še številne
Stavba in oprema sta bili štiri ure izpostavljeni vandalizmu, na koncu tudi solzivcu, takšnim in drugačnim pršilom ter peni iz gasilnih aparatov, vendar večje škode ni. Veliko dela bodo imeli predvsem s čiščenjem nekaterih artefaktov.
manjše umetnine, predvsem portreti in krajine, ter izdelki umetne obrti, pomemben muzejski sklop je tudi tako imenovana kripta, prvotno namenjena sarkofagu Georgea Washingtona, vendar je ta izrazil željo, da bi bil pokopan na Mount Vernonu.
Lahko bi bilo veliko slabše
Kapitol, ki obsega pet kvadratnih kilometrov, v njem pa je 540 sob, je načeloma odprt za obiskovalce. Da bi lahko videli čim več, je večina umetnin in zgodovinskih predmetov prosto dostopnih, kar pomeni, da so bili na dosegu roke množici, ki je prejšnji teden vdrla v stavbo. Barbara A. Wolanin, ki je trideset let skrbela za umetniške zbirke, je dejala, da sta bili stavba in oprema štiri ure izpostavljeni vandalizmu, na koncu pa tudi solzivcu, takšnim in drugačnim pršilom ter peni iz gasilnih aparatov, vendar za zdaj še niso evidentirali večje škode.
Poškodovana so nekatera okna in vrata, eden od protestnikov je za spomin stlačil v nahrbtnik fotograijo dalajlame, uničen je bil kitajski zvitek, nekaj odrgnin so opazili na pohištvu, na stenah je ostalo nekaj izpisanih graitov, na srečo pa se nihče ni lotil kipov in ogromnih platen. »Lahko bi bilo veliko slabše,« je poudarila Barbara A. Wolanin, veliko dela bodo imeli predvsem s čiščenjem nekaterih artefaktov. Še najbolj so protestniki poškodovali pisarno predsednice predstavniškega doma ameriškega kongresa Nancy Pelosi, skušali so tudi odnesti nekaj inventarja kot nekakšen trofejni suvenir, vendar so jim na koncu varnostniki to preprečili.
Opomin in spomin
Tako Barbara A. Wolanin kot Anthony Veerkamp, nekdanji direktor nacionalnega sklada za ohranitev zgodovinske dediščine, ter številni drugi posamezniki iz kulturnega sveta so se zavzeli, da nekaterih poškodb na stavbi ne bi sanirali, temveč bi ostale kot opomin na vandalizem, s čimer bi opozorili, da so »ne samo naši spomeniki, temveč tudi naše institucije ter vrednote ranljive in moramo zanje stalno skrbeti«. Vendar bi se morali tega projekta lotiti premišljeno, ni namreč izključeno, da bi za koga to lahko bil tudi spomin na »herojsko dejanje«, saj je napetost velika, ameriška družba pa tako razklana, kot ni bila še nikoli v zgodovini.
V zadnjem času je nekakšna muzejska norma, da se tako rekoč v realnem času zbirajo predmeti, ki so bili uporabljeni v posameznih dogodkih. V Nacionalnem muzeju ameriške zgodovine, ki sodi pod okrilje institucije Smithsonian, so zbrali več zastav, plakatov in drugih pripomočkov, ki so jih uporabljali protestniki. Tudi tukaj seveda ne gre za poveličevanje dogodkov, temveč za dokumentiranje napada. »Zavezani smo predstaviti Američanom vse razsežnosti posameznih dogodkov. Do zdaj smo natančno spremljali potek predsedniške kampanje leta 2020, napad na Kapitol bomo vključili v ta sklop, saj moramo prihodnjim generacijam tudi čim bolj plastično predstaviti dogodke 6. januarja 2021 in posledice tega dejanja,« je komentirala odločitev direktorica muzeja Anthea M. Hartig.
Poškodovana so okna in vrata, eden od protestnikov je za spomin stlačil v nahrbtnik fotografijo dalajlame, uničen je bil kitajski zvitek, nekaj odrgnin so opazili na pohištvu, na stenah je ostalo nekaj izpisanih grafitov, na srečo pa se nihče ni lotil kipov in ogromnih platen.