Christine Eichel ČUSTVENI TITAN
20. DEL
To ni le strategija za napredovanje, temveč je Beethoven do nečaka precej sočuten. Ta naj bi bil »zaradi neprijetnih učnih ur prenapet«. Tej ugotovitvi sledi Beethovnova roteča prošnja: »Pristopajte do njega z ljubeznijo, kolikor je le mogoče.« Če vemo, kakšne strogosti je bil deležen on, je to osupljivo blag odziv. Ali pa le razumljiva drža. Očitno bi Karlu rad prihranil trpljenje, kakršno je doživljal sam. Zna biti, da se Beethoven ob pogledu na jokajočega nečaka spomni lastnega otroštva, tistih »neprijetnosti«, ob katerih so tudi njega oblile solze.
Dodaten namig, da se Beethovnu upira zgodnje urjenje otrok, je tudi njegov vseživljenjski odpor do otroških virtuozov. Zdi se, da še predobro ve, s kakšnim nasiljem so pridobili svoje instrumentalne spretnosti. Niti enajstletnega Liszta noče spoznati, čeprav se Czerny in Schindler navdušujeta nad mladim pianistom z najvišjimi pohvalami. »Beethoven je imel takšen odpor do čudežnih otrok, da se je vedno močno upiral temu, da bi me sprejel,« se je pozneje pritožil Liszt. Ne v Beethovnovih pismih, ne v pogovornih zvezkih, ne v njegovih dnevnikih ni nikakršnega namiga o tem skladatelju. Škoda, kajti Liszt je prepričano trdil, da sta se srečala. Od Beethovna naj bi celo dobil »posvečen poljub«. Toda kar je Liszt zaupal pianistki Ilki Horovitz-Barnay, spada najbrž v svet domišljije: »Nenadoma je njegove mračne poteze spreletel blag smehljaj. Beethoven je stopil bližje, se sklonil k meni, mi položil roko na glavo in me večkrat pobožal po laseh. ‘Vražji poba,' je zašepetal.«
Držimo se raje dejstev. Beethovnovo kritično držo do očetovih metod lahko razberemo že iz njegove klavirske pedagogike. Izpričano je, da je bil zanj strasten nastop veliko pomembnejši od brezhibno odigranih not. Njegov učenec Ferdinand Ries je povedal: »Kadar sem se kje zmotil ali napačno odigral note in preskoke, ki jih je pogosto prav poudarjal, je redko kaj pripomnil; le kadar sem bil premalo izrazen, pri crescendu in tako naprej ali pa značaju skladbe, se je razjezil, ker je bilo po njegovem prvo naključje, drugo pa pomanjkanje znanja, občutka ali pozornosti. Napake so se tudi njemu pogosto dogajale, celo kadar je javno nastopal.« Da, Ludwig van Beethoven se je občasno zmotil celo kot uveljavljen pianist in skladatelj. Kajti Beethoven, ki velja za mojstra klavirskih tipk, ne mara vaditi – kar je hkrati osupljivo in zgovorno. »Naj je bilo njegovo improviziranje še tako izjemno, pri izvajanju svojih zapisanih del je bil pogosto manj uspešen,« pripoveduje Czerny. »Nikoli namreč ni imel ne potrpljenja ne časa, da bi vadil, zato je bila uspešnost izvedbe največkrat odvisna od naključja in razpoloženja.«
Beethovnova strpnost do napak je neverjetna. To moti marsikaterega poznavalca, tudi slavnega virtuoza Ignaza Moschelesa: »Njegovo igranje, če odštejem duh, me ni zadovoljilo, ker ne premore čistosti in natančnosti.« Beethovnu je popolnoma vseeno, če zaigra kak napačen ton, pomembno je, da je interpretacija izrazna. S to držo dokazuje, da je tudi v poznejših letih ohranil odpor do očetove dresure – in da je pri tem v najboljši družbi. Vse do današnjih dni so primeri izjemnih pianistov, ki igrajo tvegano, namesto da bi prisegali na strojno natančnost. In še vedno smo nagnjeni k temu, da to dojemamo kot pristnejše, namesto da iščemo pomanjkljivosti. Celo napake se nas lahko dotaknejo bolj kot robotska popolnost.
Precej časa bo minilo, preden bo Beethoven lahko uresničil svoje predstave o ekspresivnem načinu igranja. Vendar je upanje vse bližje. Okoli leta 1778, v času, ko je oče sina še posebno strogo discipliniral, je Johannu van Beethovnu postalo jasno, da ni drugi Leopold Mozart. Nima namreč toliko strokovnega znanja o glasbilu, kot ga je imel Salzburžan, niti njegove vsestranske izobrazbe. Leopold Mozart ni bil le učitelj klavirja in violine za svoja otroka Wolfganga Amadeusa in Mario Anno; študiral je ilozoijo, bil je namestnik kapelnika salzburškega dvornega orkestra, uspešen skladatelj in pisec glasbenopedagoškega dela
Versuch einer gründlichen Violinschule (Poskus temeljne šole violine). Manj izobraženi Johann van Beethoven se ne more pohvaliti s takšnimi dosežki. Po osnovni šoli se je vpisal na jezuitski kolegij, vendar je bilo pripravljalno leto zanj prezahtevno, od takrat pa poje v dvornem zboru.