Dr. Vladimir Žumer (1949–2021)

Nenadoma nas je zapustil dr. Vladimir Žumer, eden najodličnejših, če ne kar najimenitnejši predstavnik slovenske arhivistike. Lado, kot smo ga klicali sodelavci in prijatelji, je pustil neizbrisen pečat na številnih področjih svojega delovanja in je veljal za nesporno strokovno avtoriteto. Njegov prispevek je velikanski na vseh arhivskih področjih, izjemen pa vsaj na treh: pri razvijanju znanstvene arhivske teorije in prakse, pri organizaciji arhivske službe ter pri seznanjanju strokovne in širše javnosti z njeno vlogo in pomenom. Po eni strani je nadaljeval smer, ki so jo začrtali največji slovenski arhivski teoretiki prve generacije, po drugi pa je oral ledino na strokovnih področjih, ki so bila nov izziv. Pri tem velja poudariti predvsem njegova prizadevanja za pravilno ravnanje z arhivskim gradivom pri imetnikih (ustvarjalcih), njegov temeljni prispevek pri vrednotenju (valorizaciji) arhivskega gradiva in njegovi strokovni obdelavi ter hitro zavedanje pomena informatizacije arhivskega dela.

Vladimir Žumer se je rodil 26. avgusta 1949 v Voklem pri Kranju. Že v mladosti je bil v domači vasi neutruden organizator različnih mladinskih prireditev. Po opravljeni diplomi iz zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je 1. oktobra 1973 zaposlil v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Takoj je začel veliko pozornosti namenjati preučevanju najpomembnejšega strokovnega vprašanja povojne arhivistike – vrednotenja arhivskega gradiva. To tematiko je obravnaval tudi v svojem magistrskem delu, ki ga je leta 1994 uspešno zagovarjal na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nato pa še nadgradil z doktorsko disertacijo Vrednotenje zapisov javne uprave v Republiki Sloveniji, ki jo je leta 2007 uspešno zagovarjal na Filozofski fakulteti v Zagrebu.

Avgusta 1986 se je Žumer kot že izkušen, a še vedno mlad in obetaven strokovnjak zaposlil v Arhivu Republike Slovenije, kjer je dve leti zatem postal namestnik direktorice. V tem obdobju je veliko pozornosti posvečal arhivskemu informacijskemu sistemu. Njegova zasluga je bila, da je bil v letu 1988 izdelan prvi računalniški program za obdelavo arhivskih podatkov, ki je bil plod znanja domačih arhivskih strokovnjakov. Leta 1993 je postal direktor osrednje arhivske ustanove pri nas. Na tem položaju je ostal vse do leta 2004, ko je prevzel vodenje Arhivskega centra za strokovni razvoj, od njegove ukinitve pa je vse do upokojitve dobršen del nalog centra opravljal kar sam.

Že od začetka osemdesetih let je aktivno sodeloval tudi pri nastajanju slovenske arhivske zakonodaje. Najpomembnejši je njegov prispevek pri nastajanju zakona o arhivskem gradivu in arhivih iz leta 1997. Predvsem po njegovi zaslugi so bili v ta zakon in podzakonske predpise (1999) vneseni moderni evropski principi. Pomembno je tudi njegovo prizadevanje za upoštevanje mednarodnih arhivskih standardov, priporočil Sveta Evrope, direktiv Evropske unije glede varstva in dostopa do arhivskega gradiva ter kodeksa arhivske etike v slovenski zakonodaji.

Žumer je bil tudi eden najpomembnejših slovenskih ekspertov za pisarniško poslovanje. Svoje bogato znanje na tem področju, ki je temeljilo na dolgoletnih izkušnjah, je združil v 480 strani obsegajoči publikaciji Arhiviranje zapisov – priročnik za ravnanje z dokumentarnim in arhivskim gradivom, izdani leta 2001. Na Upravni akademiji in tudi drugih izobraževalnih zavodih po vsej Sloveniji je nekaj desetletij predaval o upravnem poslovanju, poslovanju z dokumentarnim in arhivskim gradivom ter arhiviranju dokumentarnega in arhivskega gradiva. Vrhunec in sintezo njegove ustvarjalnosti na tem področju pomeni knjiga Poslovanje z zapisi – upravljanje in hramba dokumentarnega gradiva, klasifikacijski načrti za razvrščanje gradiva z roki hranjenja in elektronska hramba gradiva v digitalni obliki (2008). Seveda je Žumer svoje bogato znanje nesebično prenašal tudi na stanovske kolege. Od leta 1982 je bil član komisije za strokovne izpite in strokovne nazive na področju arhivske dejavnosti in izpraševalec pri predmetu valorizacija dokumentarnega gradiva; med letoma 1999 in 2008 je bil tudi njen predsednik. V obdobju od 1988 do 2001 je kot asistent za arhivistiko na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani vodil seminar iz arhivistike za študente četrtega letnika zgodovine.

Aktivno je deloval tudi v Arhivskem društvu Slovenije. Med drugim je bil med letoma 1988 in 1993 glavni in odgovorni urednik glasila Arhivskega društva in arhivov Slovenije Arhivi. Za svoj izjemni prispevek k razvoju slovenske arhivistike na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter seznanjanje javnosti o njej, za delo na področju strokovnega izobraževanja, arhivske zakonodaje in mednarodnega sodelovanja ter večletno zaslužno delo v Arhivskem društvu Slovenije je leta 2004 prejel najvišje priznanje, kar jih podeljuje slovenska arhivska stroka – Aškerčevo nagrado.

Pri vsem tem je ohranjal stik s sodobnimi svetovnimi strokovnimi usmeritvami ter bil zaradi strokovne širine izjemno cenjen tudi zunaj naših meja. Med drugim je leta 2015 prejel odlikovanje češkega ministra za notranje zadeve za sodelovanje med državama na arhivskem področju.

Predvsem v zadnjem obdobju je rad z velikim navdušenjem opisoval pohodniške podvige in zanimive dogodivščine, ki jih je doživljal sam ali skupaj s soprogo Francesko – še posebno z znamenite romarske Jakobove poti (El Camino de Santiago).

Njegov ustvarjalni opus obsega 237 bibliografskih enot, med katerimi občutno prevladujejo znanstveni in strokovni članki. Dejstvo je, da je njegova močna avtoriteta slonela na izjemnem strokovnem znanju. Prav zaradi tega je užival velik ugled tudi pri tistih, ki se z njim niso vedno strinjali.

Slovenska arhivistika je izgubila vrhunskega strokovnjaka, ki je s svojim delovanjem odločilno pripomogel k napredku na vseh področjih. Lado je bil, kot je ob njegovi 60-letnici zapisal njegov prijatelj in dolgoletni sodelavec Vladimir Kološa, »bister pri učenju, kreativen in pogumen v svojih odločitvah, priden in vztrajen pri delu, dober organizator, veder in nesebičen pri stikih z ljudmi in strpen do vsega, razen do neumnosti in slabega dela«.

Slovenski arhivi, arhivistke in arhivisti tako nismo izgubili le velikega arhivskega strokovnjaka, lucidnega sogovornika, temperamentnega razpravljavca, ampak predvsem srčnega kolega in prijatelja.

Dr. Bojan Cvelfar