Izseljenstvo kot mučna zgodba
Pajtim Statovci Moj mačkon Jugoslavija je izmišljena zgodba, ki spominja na usodo avtorjeve družine
»Ko je bilo vojne konec, je tistega malo sočutja, kar smo ga bili deležni, izpuhtelo, izginilo je, kot bi ga porinili s strehe stolpnice. No, dobili ste, kar ste hoteli. Kdaj greste nazaj domov? V času vojne je bilo našo prisotnost še mogoče upravičiti, bili smo begunci, končno smo dobili dovoljenje za stalno prebivanje, ne le začasno.«
Ti stavki, povzeti iz romana Moj mačkon Jugoslavija, osrediščajo pisanje romanopisca Pajtima Statovcija, rojenega leta 1990, ki se je pri dveh letih z družino preselil s Kosova na Finsko. Usoda družine v knjigi, za katero je prejel literarno nagrado časnika Helsingin Sanomat za najboljši finski prvenec, resda spominja na usodo avtorjeve družine, toda Statovci poudarja, da to ni avtobiografsko delo, pač pa je zgodba izmišljena: na začetku osemdesetih let 20. stoletja se kosovska mladenka Emine pripravlja na poroko z moškim, ki ji ga je izbral oče. Čez slabih trideset let se njen sin Bekim na Finskem znajde v gejevskem razmerju z zatiralskim mačkonom v človeški velikosti. Pripovedni liniji Emine in njenega najmlajšega sina Bekima se prepletata, izmenično menjavanje pripovedne perspektive stopnjuje napetost in bralcu daje uvid v družinsko zakulisje. Kot poudari Julija Potrč Šavli v spremni besedi, se Bekimova pripoved začne, ko je že odrasel moški, medtem ko mamina pripoved časovno linearno opisuje njeno življenje.
Prekletstvo nemoči
Res je, da šele obe pripovedi skupaj ponudita širši vpogled v življenje mladeniča, ki ga je usodno zaznamoval odnos z nasilnim, pogosto odsotnim in nedostopnim očetom, kot še zapiše avtorica spremnega zapisa, toda gre za veliko več kot zgolj za roman o odnosu med očetom in sinom. Ker oče v razpadajočem svetu
Jugoslavije ne more zagotoviti pogojev za življenje, se odloči za beg. Družina najprej odide v Bolgarijo, nato na Finsko. Ravnajo po preživetvenem vzorcu – upajo, da je Finska obljubljena dežela, toda že razmere v sprejemnem centru so precej slabše od razmer, na katere so bili navajeni pred selitvijo v tujino. Univerzitetno izobraženi oče Bajram na Finskem le stežka najde izobrazbi primerno delo. Bajram je tipični drugi, tragika njegovega lika pa je v tem, da tega racionalno nikoli ne zapopade. Vidimo ga, kako skuša iznajti boljšo prihodnost za družino, toda to vedno delegirajo gostitelji. Seveda je mogoče reči, da je bil Bajram nasilen že na Kosovu, toda nemoč ga spremeni v brutalneža.
Njegovo nasilje se kaže najprej v odnosu do žene Emine. Bajram vzroji že zato, ker mu Emine poroča, da v finskih šolah otroke učijo o vseh verstvih. Potem ko ženo, ki zgolj skuša pojasniti situacijo, da to spada k osnovnemu izobraževanju, stisne za vrat, odide v šolo in učiteljem prepove, da bi njune otroke poučevali o verstvih. Bajram to razume, »kot bi mu poskušali ukrasti otroke«. Emine pa nasprotno ne more zaobjeti, kako si lahko Bajram domišlja, da bo njihove predstave o življenju spremenil s tem, da bo govoril o islamu. »Na neki način sem občudovala njegovo odločnost in samozavest. Slepo je verjel v svoj Svet in zaupal, da ga bo vera rešila pred vsemi mogočimi grehi, za katere se je vseeno bal kazni. Tako v resnici sploh ni bilo slabo živeti,« še zapiše Emine, ki Bajramove nasilne izbruhe spremlja bolj kot nekdo, ki se po nekaj neuspešnih poskusih začne prilagajati, in je zaradi tega recimo šolski primer dvojno kolonizirane ženske. Mož, ki doživlja nasilje v širšem družbenem smislu, to nasilje izvaja nad svojimi bližnjimi in si s tem skuša povrniti občutek nadzora.
Bajram nasilje izvaja tudi nad otroki, predvsem nad sinom Bekimom, ki ga začnejo tlačiti nočne more. Bekim staršem pripoveduje o kači, ki je visela s stropne luči v sobi, vendar ne pokažeta empatije. Bajram dečka neke noči začne stresati tako močno, dokler ne neha jokati – ker bi kmalu izgubil zavest, njegova mati pa si po prvem uporu (»Ti boš odločala, kako bom vzgajal svoja otroka? /…/ Samo še enkrat. Samo še enkrat to naredi. To bo tvoje zadnje dejanje.«) zaželi, da bi otrok umrl, saj bi njegova smrt prinesla odrešitev tako zanj kot za celotno družino. Kasneje Bekima odpeljejo k otroški terapevtki, pri kateri deček pojasni svoje nadaljnje strahove; mačke na primer uvrsti na seznam živali, ki mu niso všeč. Finska kritičarka Mervi Kantokorpi je opozorila, da je raziskovanje medčloveških odnosov in tudi spolnosti bistven pomen fantazijskih in grotesknih elementov v pisanju Pajtima Statovcija, čemur je avtor v več intervjujih pritrdil. Izhajajoč iz svojega diplomskega dela, v katerem je raziskoval živalske like v kratki prozi Hemingwaya in Kafke, je poudaril, da živali v njegovem romanu lahko simbolizirajo različne stvari.
Pripisovanje določenih lastnosti posameznim živalim, kot je feminilnost mačk ali pa faličnost kač, je mogoče primerjati z vnaprej predpostavljenimi lastnostmi določenih manjšin, naj gre za narodnostne ali spolne manjšine. Ta konstantna fluidnost med javnim in intimnim, med iracionalnim in racionalnim, je torej tista črta, po kateri se gibljeta oba pripovedna lika. V Bekimovi pripovedi je sicer precej več grotesknosti in fantazijskosti, toda s tem ko pisatelj podeli glas tako materi kot sinu, razkrije kompleksnost odnosov. Ali drugače: da je oče sina lahko kaznoval, je potreboval tudi Eminin molk. Toda s tem ko Emine poda svoje videnje, je jasno, da ni le žrtev, saj je omogočala Bajramovo falocentrično vizijo. V romanu Pajtim Statovci subtilno odpre temo nadrejenosti in podrejenosti, na kratko, izvajanja moči v izseljenski družini, k čemur pa doda še temo homoseksualnosti. In ne glede na to, da je Bekim povzel tam, kjer je mati odnehala, in se je očetu že kot majhen deček uprl, nadaljuje očetovo zgodbo v smislu, da je tudi v osrčju njegovih soočanj vprašanje prihodnosti kot bodočega obzorja, ki ga mora sam odstreti in se z njegovo pomočjo samoproizvesti kot nekdo, ki je odgovoren sam zase.
Tujci v obeh državah
Bekim se torej skuša samodefinirati na podlagi manka, pri čemer ne gre le za to, da je v odrasli dobi prekinil stike z očetom, pač pa, da je zapopadel svojevrsten paradoks: ko je v Jugoslaviji še divjala vojna, so bili priseljenci deležni sočutja, ko pa se je vojna končala, so vsi pričakovali, da se bodo vrnili domov.
Sovražno vedenje bi družina verjetno še prenesla, če ne bi prišlo spoznanje, da so kot tujci obravnavani tudi v matični državi, saj po letih, preživetih v tujini, prevzemajo nove navade, druga generacija pa tudi ne obvlada več jezika svojih staršev. Izseljenci torej postanejo tujci v obeh državah. Bekim potemtakem ne poskuša doseči svoje nove osebnosti, pri čemer gre za vprašanje, kako si podeliti vsaj nekaj trdnosti, na način ponavljanja, pač v razliki do staršev. Iz izgube skuša črpati moč in definirati objekt želje – željo po obvladovanju samega sebe. Čeprav je bilo na začetku rečeno, da roman ni avtobiografski, je ravno del, ko se skuša opredeliti Bekimova pozicija hibridnega in migrantskega intelektualca, najbolj avtentičen in pretresljiv. Tudi avtorjeva izjava, da je pri sedmih letih začel obiskovati finsko šolo, in čeprav ni imel spominov na življenje na Kosovu, je za svoje vrstnike postal obraz svoje kulture, saj so mediji ves čas spremljali zgodbe o tragediji in nasilju, priča o tem, da tudi Pajtim Statovci različnosti kultur, izseljenstva ne dojema kot kulturnega izobilja, temveč prej kot nekaj mučnega.
»Nisem hotel usmiljenja. Naučil sem se, da je eno, če rečeš, da si Francoz ali Anglež, drugo pa, da prihajaš iz države z ranjeno zgodovino. Da ne bi izstopal, sem poskušal skriti svoje albansko poreklo,« je v enem od pogovorov pojasnil pisatelj, ki je tudi v drugem romanu Tirana sydan (Srce Tirane), za katerega je prejel nagrado Toisinkoinen, ki jo Univerza v Helsinkih podeljuje za najboljše drugo literarno delo, tematiziral podobno tematiko. Tokrat sta junaka albanska fanta, prijatelja, ki skleneta zbežati od svoje družine. Bujar se za to odloči, ko mu umre oče in njegova strta mati ne more več skrbeti zanj, drugega fanta, Agima, pa oče zaloti med pomerjanjem ženskih oblačil in ga brutalno pretepe. Oba si želita novega začetka v zahodni državi, čeprav se prebijeta le do Tirane. Pripoved se preusmeri na že odraslega Bujarja, ki se mu je vendarle uspelo preseliti na Zahod. Živi v različnih mestih in si v vsakem spremeni ime. Tako kot se Bekim zaradi svojega narodnostnega porekla in spolne usmerjenosti ne čuti sprejetega, tako smo tudi v Srcu Tirane soočeni s pomislekom, ali je prenos pomena »tujega« v neko novo družbeno prakso sploh mogoč. Gre torej za tavajoče posameznike, ki niso vključeni v Heim nacionalne kulture in cepijo patriotsko enoglasje.
Vprašanje, ki ga tako radi zastavljajo avtorju, ali pisanje o migracijah prinaša odgovornost, vsebuje paradoks. Večina junakov v romanih Pajtima Statovcija verjame, da je življenje v zahodni državi boljše od njihovega življenja kje drugje. In nenazadnje je bil tudi avtor prisiljen začeti znova v novi deželi in se boriti proti predsodkom. Večkrat je pojasnil, kako je s hvaležnostjo, ki naj bi jo čutil do Finske, saj je njemu in njegovi družini dala zavetje.
»Hvaležen sem, seveda,« je dejal v enem izmed pogovorov. Toda pričakovana hvaležnost je škodljiva v tem smislu, da zakrinkava travme osebne izkušnje migrantskega življenja. Pajtim Statovci seveda ne pripoveduje, da bi razsvetljeval, navsezadnje tudi ni mogoče nadzorovati bralčeve izkušnje (ob izidu prvenca so finski časopisi pisali, da avtor v romanu o Finski piše kot o hladni in rasistični deželi), so pa teme homoseksualnosti, uničujočih posledic vojne, izseljenske izkušnje in vprašanja identitete, kar je ponovil tudi v zadnjem, tretjem romanu Bolla (2019), upovedane na način, da pogled usmeri tja, kjer je najbolj boleče. Ob tem, da briše sinhrono zgodovino Finske, išče tudi slepo pego v lastnem očesu. Razmerja podrejenosti in nadrejenosti torej niso omejena samo na etnične hierarhije, temveč se dotikajo tudi spolne identitete. Žrtev vsak hip lahko postane agresor in obratno.
Ko se avtor torej upira definiciji pisatelja med dvema kulturama in jezikoma in tudi temu, da bi ga opredelili kot izseljenskega pisatelja, ne gre za to, da bi nevtraliziral polemični naboj svoje literature, še manj, da bi njegovo poanto odrinili kot obliko etnične in spolne plemenskosti, temveč gre za to, da je izredno težavna vprašanja, zaradi česar je njegov prvenec smiselno brati počasi in s premislekom, vzel za svoja, hkrati pa jih zastavlja vsem nam – seveda pa bodo lahko odgovorjena samo v literarnem delu samem.
Sovražno vedenje bi družina verjetno še prenesla, če ne bi prišlo spoznanje, da so kot tujci obravnavani tudi v matični državi, saj po letih, preživetih v tujini, prevzemajo nove navade, druga generacija pa tudi ne obvlada več jezika svojih staršev.